Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

568 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


26.01.2020

Nabožni motivi na panjskih končnicah

Tokratna verska oddaja Sledi večnosti bo v znamenju etnoloških duhovnih sporočil. Naša gostja bo raziskovalka Aleksandra Zrelec iz Maribora, ki je nedavno izdala obsežno monografijo o nabožnih vsebinah slovenskih panjskih končnic s koroških koncev.


19.01.2020

Slovenija brez strategije na področju odnosov z verskimi skupnostmi

Po podatkih ministrstva za kulturo je pri nas registriranih 54 cerkva in verskih skupnosti, deluje še precej duhovnih organizacij na podlagi drugih pravno - organizacijskih oblik ali povsem neformalno. Slovenija ima z večjimi cerkvami in verskimi skupnostmi podpisane sporazume o njihovem pravnem položaju. Že dlje časa pa si nekatere od njih želijo doreči še dodatna področja, ki bi olajšale uresničevanje verske svobode vernikom. O odprtih vprašanjih med državo in verskimi skupnostmi v tokratnih Sledeh večnosti razmišljajo: - direktor urada za verske skupnosti pri ministrstvu za kulturo dr. Gregor Lesjak, - direktor Katoliškega inštituta dr. Andrej Naglič, - škof Evangeličanske cerkve mag. Leon Novak, - tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji mag. Nevzet Porić. Sogovorniki med drugim ugotavljajo, da Slovenija nima strategije na področju odnosov z verskimi skupnostmi in da izpušča veliko priložnosti za boljše sodelovanje med državo in verskimi skupnostmi, ki bi olajšala življenje prebivalcem, pa tudi preprečila propadanje kulturne dediščine.


12.01.2020

Nadškof Cvikl o izzivih krščanstva

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti gostimo mariborskega nadškofa in metropolita magistra Alojzija Cvikla. Ozrli se bomo na minulo leto in predstavili nekaj izzivov, ki bodo letos posebej v ospredju v življenju cerkve in verujočih kristjanov.


05.01.2020

Duhovni dom Ženavlje

Tokratna verska oddaja Sledi večnosti je nastala v krščanskem duhovnem centru v Ženavljah na Goričkem, kjer so pripravili člani občestva Binkoštne cerkve iz Maribora takoimenovani duhovni vikend. Kako takšna druženja krepijo človeške vezi med verniki in jedrijo njihov občutek pripadnosti cerkvenemu občestvu – o tem v oddaji pripovedujejo verniki Mitja Duh, Irena Kocbek in Helena Osterc ter duhovnika Srečko Krajnc in dr.Daniel Grabar.


29.12.2019

Pregled - Sledi večnosti

Nekaj najpomembnejših poudarkov iz oddaj Sledi večnosti v letu 2019.


22.12.2019

Jaslice v Vojniku

V naši tokratni verski oddaji Sledi večnosti bomo spregovorili o eni najpomembnejših etnoloških prireditev na Slovenskem, ki so vezane na božično novoletni čas. Predstavili vam bomo letošnji Božični Vojnik. Gre za splet pestrega tritedenskega dogajanja, pri čemer je v ospredju velika razstava jaslic; predstavlja se 250 jasličarjev iz domovine in tujine. O tem bo v oddaji spregovorilo nekaj predstavnikov pridnih organizatorjev iz obnebja Turističnega društva Vojnik – Marija Čakš, Beno Podrgajs, Barbara Kugler in Zdenko Vrenko.


15.12.2019

Novi krški škof Jože Marketz

Papež Frančišek je za novega krškega škofa imenoval dr. Jožeta Marketza. Prvič po dolgem času bo vodenje te škofije na avstrijskem Koroškem prevzel koroški Slovenec. Njegovo imenovanje že odmeva v Avstriji, še posebej med koroškimi rojaki. Marketz je dobro znan tudi v sami škofiji, saj je bil dolga leta vikar, zadnja leta pa je vodil škofijsko Karitas.


08.12.2019

Domovina

Živimo v svetu ekonomske in kulturne globalizacije, ki brišeta med drugim tudi etnične identitete. To je eden od razlogov, ki je spodbudil Društvo katoliških pedagogov, da je pripravilo mednarodno konferenco Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Kako uspešna je šola na tem področju v tokratni oddaji Sledi večnosti med drugim premišljujeta predsednica Društva katoliških pedagogov Marija Žabjek in direktor inštituta Franca Pedička dr. Silvo Šinkovec.


29.11.2019

Novi evangeličanski škof Leon Novak

Na prvo adventno nedeljo dolžnosti škofa v Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi prevzema dolgoletni duhovnik v evangeličanski cerkveni občini Murska Sobota mag. Leon Novak. V tokratni oddaji Sledi večnosti se je Nataša Lang z njim pogovarjala o življenju v cerkvi, o odnosu z drugimi cerkvami in verskimi skupnostmi ter državnimi organi.


21.11.2019

Magda Burger

Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.


18.11.2019

SV - 95 tez o izobraževanju Karla Gržana

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti gostimo popularnega katoliškega duhovnika, pisatelja in vsestranskega razumnika dr. Karla Gržana iz Gornje Savinjske doline. Neposreden povod za megaherčno srečanje z njim je nedavni izid njegove knjige z naslovom »95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja« v kateri se zavzema, da bi na vseh ravneh poučevanja v dialog z mladimi tkali več odgovorne duhovnosti, srčnosti in človečnosti in ne toliko storilnostne naravnanosti.


10.11.2019

Svetniki in zavetniki v katolištvu in pravoslavju

V zavetju globin vere in zaupanja v Boga se v pretežno monoteističnih religijah razkrivajo zavetniki in svetniki, ki veljajo za pomembne osebnosti v življenju vernika. Za mnoge veljajo kot osebni "angeli varuhi", ki so poslušni za naše priprošnje, za druge kolektivni skrbniki in zaščitniki družin. V tokratni oddaji Sledi večnosti, se bomo poglobili v tradicijo krščanstva in z zanimivi sogovorniki vstopali v razumevanje svetništva in zavetništva v katolicizmu in pravoslavju.


27.10.2019

Pisatelj in prevajalec Brezinščak Bagola

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti gostimo vsestranskega literata in nesojenega katoliškega duhovnika Božidarja Brezinščaka Bagolo iz Huma na Sutli - tik ob naši južni meji. Je izvrsten hrvaško-slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec… o odnosih med ljudmi ob meji, o veri in mostovih med slovensko-hrvaško kulturo bo spregovoril v oddaji, ki jo je pripravil Tone Petelinšek.


03.11.2019

Sinoda o Amazoniji

Minulo nedeljo se je v Vatikanu sklenila tritedenska škofovska sinoda z naslovom »Amazonija: nove poti Cerkve za integralno ekologijo«. Med sklepi, ki so jih potrdili škofje udeleženci, je največ pozornosti zbudila zelena luč duhovniški posvetitvi poročenih mož - diakonov iz staroselskih skupnosti amazonskega pragozda, kjer se rimsko katoliška cerkev sooča s še posebej perečim pomanjkanjem duhovnikov. Toda zaključni dokument sinode, ki mu bo čez par mesecev sledila še Frančiškova Apostolska spodbuda, ponuja veliko več kot samo to. Kaj - boste slišali v oddaji Sledi večnosti, v kateri je črto pod škofovsko sinodo o Amazoniji potegnil naš rimski dopisnik Janko Petrovec.


20.10.2019

Medverstveni dialog živi

Mineva 800 let od srečanja sv. Frančiška Asiškega s sultanom Al Kamilom v Egiptu, ki simbolno pomeni začetek pogovorov med kristjani in muslimani. Kako uspešen je medverstveni dialog danes in kaj je njegov cilj, smo se pogovarjali z dr. Marijem Osredkarjem, ki kot teolog in kot posameznik odločno zagovarja medverstveni dialog. Osebno je osredotočen na pogovore med katoličani in muslimani. Ugotavlja, da tudi številni izobraženi ljudje napačno razumejo cilje medverstvenega dialoga.


13.10.2019

Romanje v Santiago

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti bomo gostili Francija Pliberška – znanega podjetnika iz Celja. Z njim bomo spregovorili o duhovnih vrednotah, ki bi morale biti prisotne tudi v poslovnem svetu in o sodobnem romarstvu. Nedavno je namreč v dobrem mesecu dni prepešačil več kot tisoč kilometrov dolgo severno traso Jakobove romarske poti na Iberskem polotoku.


06.10.2019

Duhovnost mladih

Religioznost med mladimi v Sloveniji močno upada. Leta 2000 se je 72 odstotkov mladih izreklo za katolike, danes se jih za pripadnike Katoliške cerkve izreka le 52 odstotkov. Vse več mladih ne obiskuje verskih obredov, čeprav na drugi strani raziskovalci beležijo porast mladih, ki vsaj enkrat na teden obiščejo verski obred. O vernosti mladih smo se pogovarjali z raziskovalcem dr. Miranom Lavričem in mladimi katoliki.


29.09.2019

Praznovanje Roš hašane

Na prvi dan tišrija, sedmega meseca v judovskem koledarju, Judje začenjajo s praznovanjem Roš Hašane ali novega leta. Roš hašana v hebrejščini pomeni glava leta. Praznično vzdušje, pa je še najmočneje občutiti v Sveti deželi, še posebej v Davidovem mestu Jeruzalemu. Veselijo se vsi, zahodni in vzhodni, ortodoksni in sekularni Judje. O zgodovinskem in kulturnem pomenu praznika se bo Nejc Krevs pogovarjal z dr. Samom Skralovnikom s katedre za sveto pismo in judovstvo, teološke fakultete.


22.09.2019

Vzgojni vidik šole v digitalni dobi

Računalniki, tablice, pametni telefoni in posledično dostopnost do družbenih medijev so vstopili na vsa polja našega življenja, zdavnaj tudi v šolo. V tokratnih Sledeh večnostih bomo v središče postavili vzgojno poslanstvo šole v digitalni dobi. Kakšna naj bo vloga digitalnih medijev pri pouku v šoli, kakšna je vloga učitelja v dobi digitalnih medijev in katere so temeljne vrednote šole v digitalni dobi. Na ta vprašanja odgovarja moralni teolog dr. Roman Globokar, ki je pred kratkim o tej žgoči temi napisal knjigo. Z njim se je pogovarjala Nataša Lang.


15.09.2019

Vesna Hiti

Slovenska Karitas je s pomočjo akcije Za srce Afrike pomagala že več kot 250 tisoč ljudem v podsaharski Afriki. To poslanstvo v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in Afričani želi nadaljevati tudi v prihodnosti. Eden od takšnih projektov, ki potrebuje pomoč dobrih ljudi iz Slovenije, je Center Akamuri v Bujumburi v Burundiju. Center, ki dnevno skrbi za skoraj 160 otrok in mladih z duševnimi motnjami ter gibalno ovirane, vodi slovenska misijonarka Vesna Hiti.


Stran 13 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov