Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

574 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


19.08.2023

Pomoč Cerkva prizadetim v poplavah

Obsežne poplave so prizadele tudi nekaj cerkva in objektov Katoliške cerkve. Slovenska Karitas pa se v tej težki preizkušnji trudi s pomočjo najbolj prizadetim. Pri tem ji pomagajo tudi organizacije Karitas iz tujine. O odpravljanju posledic poplav bosta govorila tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konferenca dr. Gabriel Kavčič in generalni tajnik Slovenske Karitas Peter Tomažič, objavili pa bomo tudi vtise mariborskega nadškofa Alojza Cvikla ob razdeljevanju pomoči.


11.08.2023

S p. Tonijem Brinjovcem, novim rektorjem bazilike na Ptujski Gori, o praznovanju velikega šmarna

Pred največjim Marijinim cerkvenim praznikom Marijinim vnebovzetjem gostimo katoliškega duhovnika in od prvega avgusta letos novega rektorja bazilike Marije Zavetnice na Ptujski Gori patra Tonija Brinjovca. O pripravah na praznovanje, o pomenu praznika danes, o selitvi iz Turnišča na Ptujsko Goro. Tudi letos na veliki šmaren v glavnem romarskem središču mariborske nadškofije pričakujejo množico romarjev.


03.08.2023

Izseljenski duhovnik Štrubelj: Pastorala na poti je naporna, a daje velikansko notranje zadovoljstvo, saj so ljudje veseli duhovnika

Izseljenski katoliški duhovnik dr. Zvone Štrubelj vodi Slovenski pastoralni center v Bruslju, v katerem deluje številna slovenska skupnost; v prenovljenem centru pa gosti Slovence, ki pridejo na obisk v evropsko prestolnico, in študente na izmenjavi. Duhovnik Štubelj duhovno oskrbo enkrat na mesec zagotavlja tudi Slovencem v Parizu, Haagu, Luksemburgu in na območju Limburga. Pravi, da je pastorala na poti zelo naporna, saj mora kot izseljenski duhovnik iti k vernicam in vernikom; a čeprav je veliko na poti, mu to prinaša ogromno zadovoljstva in notranje moči, saj ljudje pričakujejo in se veselijo duhovnika.


27.07.2023

Več kot 500 mladih katoličanov iz Slovenije na svetovnem srečanju mladih v Lizboni

Več kot 500 mladih katoličanov iz Slovenije je na svetovnem srečanju mladih v Lizboni na Portugalskem. Srčika druženja mladih z vsega sveta, v portugalski prestolnici jih pričakujejo več sto tisoč, so evangelizacija mladih, druženje in srečanje s papežem Frančiškom. Srečanja mladih na Pirenejskem polotoku se udeležujeta tudi Brina Rednjak, koordinatorica slovenske odprave na romanje v Lizbono pri Katoliški mladini, in Veronika Žižek, ki je v najbolj zahodno evropsko prestolnico romala v okviru salezijanske mladine.


21.07.2023

Alenka Veber: Duhovnost se te mora dotakniti, da očisti skrbi in da si boljši človek

V Katoliški cerkvi na četrto nedeljo v juliju obhajajo svetovni dan starih staršev in ostarelih. Publicistka, ljubiteljska etnologinja in avtorica Duhovnih misli na 1. Programu Radia Slovenija Alenka Veber iz Babnega polja na Notranjskem pripoveduje o skrbi za svojo bolno mamo, ki jo je Alzheimerjeva vaskularna demenca, popolnoma vsrkala v svoj svet; pa tudi o duhovnosti, ki jo je njena mama prenesla nanjo. Iskrive duhovne misli, ki jih objavlja na Prvem programu Radia Slovenija je izdala v knjigi Sledi 61 babjepolskih odkruškov.


14.07.2023

Kavčič: Uradno se iz Katoliške cerkve na Slovenskem izpiše letno do dvajset vernikov

Malo več kot pol milijona Nemcev je lani uradno izstopilo iz tamkajšnje Katoliške cerkve, to je največ v letu dni, odkar v nemški Katoliški cerkvi vodijo statistiko. Nekateri nemški teologi to številko komentirajo z dramatičnimi besedami, da nemška Katoliška cerkev umira pred očmi javnosti. S tem izzivom se soočajo tudi druge Cerkve. Koliko vernikov pa se letno izpiše iz krstne knjige Katoliške cerkve na Slovenskem, katere razloge navedejo ljudje v prid svoji odločitvi, kakšne so podobnosti in razlike z nemškim sistemom, o tem tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič.


08.07.2023

Duhovne poletne impresije mladih

Dve mladi Romkinji – 18-letna Klavdija Hopić in njena tri leta mlajša sestra Gabrijela govorita o svojih duhovnih izkušnjah. Z njima je v oddaji tudi njuna duhovna mentorica prof.Tanja Pangerl. Vse tri so iz Celja, kjer pogovor njimi tudi nastaja. Tema oddaje je duhovna iskateljska križpotja mladih. Prijetno poslušanje.


01.07.2023

Zakonca Pogačnik - Pričevalca za Jezusa

Estera Pogačnik se poklicno ukvarja s poučevanjem jezikov in širjenjem krščanske literature. Je tudi urednica slovenskih edicij pri mednarodni krščanski organizaciji Eastern European Mission s sedežem na Dunaju, njen mož Sandi pa ji pri tem pomaga. Nedavno so izdali zbirko pretresljivih pričevanj z naslovom »Poglej, kaj dela Bog!«


17.06.2023

Krščanski, muslimanski in judovski dostojanstveniki iz Kopra sporočajo: ekstremizem, terorizem, nasilje, vojne nimajo nič s pristno religijo

Forum za dialog in mir na Balkanu, medversko srečanje pod geslom Mir tebi, Evropa, mir tebi, Balkan, v organizaciji Škofije Koper in Slovenske škofovske konference, je na enem mestu zbral 200 verskih dostojanstvenikov iz dveh največjih verstev na Balkanu: krščanstva in islama, iz petnajstih držav, od Carigrada do Triglava. Ti so poudarili svojo zavezo miru, spoštovanju in sodelovanju na balkanskem območju, polnem konfliktov v preteklosti, številni so nerešeni še danes.


14.06.2023

Novomašnika Klemen Gartner in Blaž Zorko o izzivh duhovniškega poklica

Na praznik svetih apostolov Petra in Pavla – Katoliška cerkev ta praznik obhaja 29. junija – škofje Katoliške cerkve v Sloveniji tradicionalno posvečujejo nove duhovnike. Letos bo Cerkev na Slovenskem bogatejša za tri novomašnike. To so Klemen Gartner, Blaž Zorko in Drago Ferencek. Gostimo novomašnika Klemna Gartnerja iz Nadškofije Maribor in Blaža Zorka iz Nadškofije Ljubljana, ki premišljujeta o svoji odločitvi za poslanstvo duhovnika. Svoj pogled na upad zanimanja med mladimi za duhovne poklice podaja še dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vodičar.


10.06.2023

Jana Lampe: Krize v svetu se poglabljajo in so vse bolj kompleksne, takšne, ki jih svet še ni poznal

Z vodjo mednarodne pomoči pri Slovenski karitas Jano Lampe o tem, da se človeštvo spoprijema z vse hujšimi, kompleksnimi krizami, ki jih svet do zdaj ni poznal. Ta človekoljubna organizacija ob pomoči darov prebivalcev, domačih podjetij ter ministrstva za zunanje in evropske zadeve ponuja pomoč prizadetim v zadnjem uničujočem potresu v Turčiji in Siriji; letos bo že drugič peljala ukrajinske otroke, ki vojno preživljajo v domovini, na poletne počitnice na slovensko obalo; pomaga prek različnih oblik pomoči opolnomočiti skupine žensk v Libanonu, Južnem Sudanu in Srbiji.


03.06.2023

Z izkušenima romaricama Francesko Žumer, 16. romala v Compostelo, in Evo Čeč o čarih romanja po vejah Jakobove poti v Sloveniji in tujini

Ni nam treba iti po španski Jakobovi poti do Compostele, ampak lahko po slikovitih slovenskih krajih odkrivamo slovenski camino, ki ga prehodi vse več pohodnikov. Članici Društva prijateljev poti sv. Jakoba Eva Čeč in mag. Franceska Žumer o drugem romanju v spomin na umrle Jakobove romarje po Preddvorski veji Jakobove poti iz Hraš do Brezij. O duhovnih in fizičnih spoznanjih na večtedenskih romanjih. Kaj ju je potegnilo v svet romarjev, saj sta prehodili vse veje Jakobove poti po Sloveniji ter številne po Španiji in Portugalski.


27.05.2023

Z Vovkovimi dnevi zaznamujemo tega izjemnega, samozavestnega nadškofa, ki je kljub vsem zlorabam, ohranil močno duhovno podstat in vero v slovenski narod

Letos mineva 60 let od smrti in 100. obletnica nove maše nadškofa Antona Vovka. V njegovi rojstni župniji Breznica na Gorenjskem so zato v spomin na svojega izjemnega rojaka pripravili vrsto dogodkov to pomlad; poimenovali so jih Vovkovi dnevi. Župnik župnije Breznica Gašper Mauko ter zgodovinar in veliki poznavalec življenja nadškofa Vovka mag. Blaž Otrin predstavljata vsebino Vovkovih dnevov; pojasnjujeta, kako daleč je postopek beatifikacije Vovka v Vatikanu, pa tudi ali v zadnjih letih zgodovinarji odkrivajo nova spoznanja o delovanju nadškofa Vovka, ki ga je – kot je znano – oblast po drugi svetovni vojni ves čas nadzorovala, ustrahovala, preživel pa je tudi zažig.


21.05.2023

Evangeličanski duhovnik Kumin: kar oznanjaš, moraš tudi živeti; ne obstajajo razlogi proti ženskam duhovnicam

Evangeličanska cerkev na Slovenskem je po sedmih letih dobila novega duhovnika. V Moravskih Toplicah je bil med slovesnim bogoslužjem za rednega duhovnika cerkvene občine Moravske Toplice umeščen Primož Kumin. Nekdanji vojaški kaplan je kot edini evangeličanski duhovnik do zdaj končal študij teologije na ljubljanski teološki fakulteti. Govoril bo o odločitvi za duhovniški poklic in o izzivih duhovniškega poklica. V svoji magistrski nalogi je preučeval vprašanje o tem, zakaj ne obstajajo razlogi proti ženskam duhovnicam pa tudi o istospolnih porokah in o evtanaziji.


13.05.2023

S. Emanuela Žerdin: Ljudje bi se raje odločali za paliativo kot za evtanazijo, če bi imeli ljudi ob sebi

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci – enako kot zdravniške organizacije in komisija za medicinsko etiko – nasprotuje predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Moralni teolog dr. Roman Globokar, redovnica in medicinska sestra Emanuela Žerdin ter medicinska sestra in strokovna sodelavka Slovenske karitas Helena Zevnik Rozman o vrednosti življenja bolnega človeka, o zlorabah na področju evtanazije, o paliativni oskrbi in o dodatnem dopustu za nego umirajočih.


07.05.2023

Prerojeni v veri

Novo duhovno rojstvo je za marsikoga aktivna prebuja dejavnega krščanstva. V pogovoru sodelujeta brat in sestra Boštjan in Andreja Šurla iz Novega Mesta. Njuna duhovna luka je protestantski Evangelijski krščanski center v dolenjski prestolnici. Vera je predvsem služenje in pričevanje, rada poudarjata.


29.04.2023

Romanje in molitev

Obiskali smo v veliko romarsko središče na Sveti Gori nad Solkanom, blizu Nove Gorice. Ob predstojniku tega svetišča, frančiškanu patru Bogdanu Knavsu, bo v oddaji sodelovalo tudi nekaj priložnostnih obiskovalcev. Tema – molitev in romarstvo.


22.04.2023

Tudi letos več kot 40 mladih prostovoljcev odhaja izkusit misijonsko življenje v tujini

Tudi to poletje več kot 40 mladih prostovoljcev v okviru programa POTA pri Katoliški mladini odhaja v misijone – večina k slovenskim misijonarjem – v Kenijo, Indijo, Argentino, Kazahstan, Turčijo in na Madagaskar, iz Jordanije so se že vrnili. Kako se pripravljajo na misijon? Kaj bodo kot prostovoljci delali v misijonih? Ali je eden od pogojev za prostovoljno delo v misijonu pripadnost Katoliški cerkvi? O tem Klemen Kraševec, Eva Cemič in Tadej Javornik, ki to poletje odhajajo na misijonsko pot v Turčijo, Ukrajino in Argentino.


15.04.2023

Na položaju generalne tajnice SŠK želim kot ženska in redovnica pomagati pri premišljevanju za skupno dobro

V duhu časa, ko ženske v Katoliški cerkvi prevzemajo vse pomembnejše naloge, so slovenski škofje za generalno sekretarko Slovenske škofovske konference imenovali sestro, prvo žensko, redovnico dr. Marijo Šimenc. Petletni mandat bo nastopila v ponedeljek. Kdo je ta ženska, za katero pravijo, da je izjemna intelektualka z odličnimi operativnimi sposobnostmi. Kakšna je njena vizija Cerkve danes? Kaj pravi o vlogi žensk laikinj, pa tudi redovnic v Cerkvi?


08.04.2023

Škof Evangeličanske cerkve Novak in katoliški duhovnik Valentan o sporočilu velike noči

Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Kristjani se na ta praznik spominjajo skrivnosti Kristusovega vstajenja od mrtvih. Kot so zapisali evangelisti, so Jezusa Kristusa križali na veliki petek, tretji dan po tem pa je ponoči oziroma zgodaj zjutraj vstal od mrtvih. Po krščanski razlagi je Jezus z vstajenjem odrešil svet, zato je velika noč praznik veselja in upanja, zmage življenja nad smrtjo, dobrega nad zlom. Škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Leon Novak in duhovnik Župnije Sv. Peter pri Mariboru - Malečniku dr. Sebastijan Valentan premišljujeta o sporočilu velike noči danes, o življenju v cerkvah, pa tudi o odnosih v družbi.


Stran 4 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov