Z zelo dejavnimi in delavnimi rojaki, odlikovanimi tudi z državnimi priznanji

Delamo!

Tokratno oddajo zaznamujejo sogovorniki, ki praznik dela običajno praznujejo delovno. Za svoje delo in dosežke na področju utrjevanja slovenske identitete med rojaki v sosednjih državah so nekateri od njih minuli teden dobili državna odlikovanja – medalje za zasluge.

Za prizadevno delo za ohranitev slovenskega jezika, kulture in zavesti je medaljo za zasluge prejel Giorgio Banchig, novinar, publicist, zgodovinar, dolgoletni urednik mesečnika oziroma štirinajstdnevnika Dom ter vsestranski kulturni delavec, ki velja za enega najboljših poznavalcev zgodovine beneške Slovenije. Kot je povedal po podelitvi priznanja ni pričakoval.

“Vse tisto, kar sen pisal, raziskoval in objavil, sen napravil iz ljubezni do maternega jezika, do naše slovenske kulture in kot dolžnost, ker sen videl, da veliko naših ljudi ne pozna naše zgodovine, kulturnih vrednot…. Ni poznalo pomena našega jezika.”

Za uspešno umeščanje slovenistike v madžarski visokošolski prostor in podporo Slovencem na Madžarskem v skrbi za ohranjanje maternega jezika in kulture je medaljo za zasluge prejel doktor Karel Gadanyi, ki je svoje intelektualno življenje in delo posvetil jezikoslovju, predvsem proučevanju in poučevanju slavistike in slovenistike.

Za zasluge pri krepitvi sodelovanja med slovenskimi in avstrijskimi strokovnjaki humanističnih in pravnih znanosti pa je bil z medaljo za zasluge odlikovan profesor doktor Gernot Kocher, ki si tudi danes zelo prizadeva za razvoj študija slovenskega jezika na graški univerzi in je bil je med najbolj vnetimi podporniki slovenistike v Gradcu, je zapisano v utemeljitvi odlikovanja.

Tržaški odvetnik Drago Štoka je medaljo za zasluge dobil za neomajno prizadevnost pri delu v dobrobit zamejskih Slovencev v Italiji ter za krepitev njihove narodne in jezikovne zavesti. Svojo globoko zakoreninjenost v slovenstvu ter zavzetost za nacionalno emancipacijo in enakopravnost Slovencev v Italiji, ki jo je Štoka izkazoval v vsem svojem življenju in delu, pa je odlikovani še enkrat dokazal tudi v svoji zahvali ob prejemu nagrade, ko je opozoril na pomen vrednot, brez katerih bi naš narod težko obstal v svoji razmeroma kratki, a intenzivni zgodovini od Brežinskih spomenikov prek Prešerna in Slomška do današnjih dni.

“Ena teh vrednot je nedvomno zvestoba. Zvestoba svojemu jeziku in koreninam, zvestoba zemlji in tradicijam, zvestoba svojemu slovenskemu narodu.”

Podjetnik iz Števerjana Marjan Terpin, ki je pomembno prispeval k ekonomski trdnosti Slovencev v Italiji, je bil z medaljo za zasluge odlikovan za tudi svoj prispevek k uveljavljanju enakopravnega položaja slovenske narodne skupnosti v Italiji in k utrjevanju enotnega slovenskega kulturnega prostora. V svoji zahvali je dejal:

“Jaz sem srečen človek, in danes sem še bolj.”

Na sprejemu po slavnostni podelitvi pa je pojasnil, da na priznanje ni čakal.

“Človek to dela iz srca in ne čakaš na nagrado. Če pa pride, je dobrodošla, saj pomeni dodatno spodbudo tako za mene kot za druge ljudi, sovaščane, sodelavce in družino. Vsi smo zadovoljni, da smo Slovenci in da živimo to narodno življenje.”

In kakšno je to življenje, se vidi prav v Števerjanu, kjer mislite, da ste sredi Ljubljane, pravi Terpin, še boljše:

“Vse je slovensko, v cerkvi, oštariji, povsod se govori samo slovensko, italijansko zelo malo.”

Z medaljo za zasluge sta bila za svoje delo odlikovana tudi novinarja RTV Slovenija, oba tesno povezana z zamejstvom in oddajo Sotočja, ki jo soustvarjata od samih začetkov. Mirjam Muženič je dobila odlikovanja za svoje dolgoletno delo in obveščanje o slovenskem zamejstvu v Italiji in za prispevek k večjemu razumevanju problematike slovenske manjšine v Italiji, Lojze Kos, ki se upokojuje, pa za svoje dolgoletno delo na področju obveščanja o slovenskem zamejstvu v Avstriji in za prispevek k večjemu razumevanju problematike slovenske manjšine v Avstriji.

Oba sta bila pomembnega priznanja vesela in ga nista pričakovala. Mirjam Muženič, ki, kot je zapisano tudi v obrazložitvi odlikovanja, sistematično, natančno in skrbno osvetljuje življenje, uspehe in težave Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini vse od Kanalske doline preko Rezije in Benečije do Goriške, Tržiča in Trsta, je bil po prejemu odlikovanja srečna.

Kaj pa ji je v vseh teh letih spremljanja dogajanja v zamejstvu najbolj ostalo v spominu? Veliko je bilo dogodkov, pravi, najbolj pa ji je ostal v spominu sprejem zaščitnega zakona leta 2001:

“Morebiti tudi zato, ker se sama veliko sodelovala v pripravah in v prepričevanju slovenske in zamejske javnosti, da je ta zakon potreben in nujen.”

Lojze Kos je, kot pojasnjuje, eden od očetov oddaje Sotočja, saj je že ob svojem začetku leta 1976 na Radiu Maribor spremljal manjšinsko dogajanje. Krajšo oddajo so kmalu razširili kot slovenski projekt in vključili tudi Radio Koper in takratni Radio Ljubljana. In kateri dogodek se je njemu najbolj vtisnil v spomin? Odgovor je enostaven, pravi:

“Prometna nesreča Jörga Heiderja, ker je bil to politik, ki je zaznamoval obdobje. Čas lahko razdelimo na čas pred in po Heiderju. Tako kot lahko razmejimo čas pred in po osamosvojitvi ali čas pred in po memorandumu.”

Nihče si ni mogel predstavljati, kako pomembno vlogo je igral Heider, šele po njegovi smrti se je pokazalo, kaj je pomenil, še posebej, ko so začeli iz omar padati okostnjaki (Hypo Banka,..) in ti še padajo, tako kot še vedno živi njegov model nacionalizma z veliko posnemovalci, kloni, kot jim pravi Lojze Kos.

Od gimnazijskih let povezana s slovensko literaturo

V tokratni oddaji gostimo še eno zelo delovno in svojim koreninam zavezano rojakinjo iz Trsta, predsednico Slavističnega društva Trst Gorica Videm, literarno zgodovinarko in univerzitetno profesorico Marijo Pirjevec. Za življenjsko delo, za zbornik Alojza Rebule ob avtorjevi 90 letnici in za knjigo esejev o slovenski literaturi v italijanskem jeziku z naslovom Questa Trieste je v domačem mestu pred kratkim prejela 53-to literarno nagrado Vstajenje.

Naklonjenost slovenski literaturi sega v gimnazijska leta, je ugledna rojakinja pojasnila Mirjam Muženič, ko so ji ljubezen do slovenske besede predajali profesorji kot naprimer Alojz Rebula in Pavle Merku. Žal pa njeni poskusi, da bi jo približala tudi italijanskim bralcem, niso prav uspešni.

“Tržaški Italijani, someščani, se bolj malo zanimajo za našo literaturo in kulturo.”

Prvi avtor, ki so ga pred nekaj leti spoznali, je bil prav Boris Pahor in to šele potem, ko je bil že uveljavljen v svetu in Italiji, pojasnjuje profesorica Marija Pirjevec:

“Trst je nekaj posebnega. Odnos do slovenske skupnosti je problematičen, še vedno, čeprav se razmere vidno izboljšujejo.”

Povezovanje umetnikov – Trivium – Tri poti – Drei Wege

Koroški Slovenec, slikar in arhitekt Karl Vouk, je na Dunaju študiral arhitekturo na Tehniški univerzi ter slikarstvo na Akademiji likovnih umetnosti, kjer je diplomiral leta 1986. Že desetletje pred tem se je predstavil na prvi skupinski razstavi v Celovcu, od takrat pa je imel več deset samostojnih in skupinskih razstav v Avstriji in Sloveniji.

Ukvarja se s slikarstvom, ustvarja pa tudi kovinske objekte, ki jih postavlja na različna javna mesta, in tako svoje likovno ustvarjanje poveže z arhitekturo.

Med večjimi projekti, ki jih trenutno pripravlja Karl Vouk je kovinski križev pot v Gospe Sveti, za katerega je naročilo dobil leta 2014.

Povezovanje različnih umetniških zvrsti je značilno tudi za projekt Trivium – tri poti – Drei Wege. Od leta 2000 naprej se namreč 14. avgusta na gori Svete Heme nad Globasnico združijo glasba, literatura in slikarstvo. Pobudniki glasbenik Janez Gregorič, slikar Rudi Benétik in literat Fabjan Hafner pa vsako leto k sodelovanju povabijo kolege iz svoje umetniške zvrsti.

Likovni umetniki, ki so doslej sodelovali v projektu Trivium (Rudi Benètik, Klementina Golija (SI), Armin Guerino, Gustav Januš, Ivan Klarič, Zorka L.-Weiss, Gerit Loeschnig, Nežika A. Novak, Valentin Oman, Mario Palli (IT), Ulrich Plieschnig, Johann Julian Taupe, Gerhild Tschachler Nagy, Karl Vouk, Johanes Zechner), se tokrat prvič kot ekipa predstavljajo tudi na skupni razstavi v celovškem Domu umetnikov, ki jo je pripravil naš sogovornik Karl Vouk, sicer podpredsednik Društva umetnikov Koroške.

Gre za zelo dejavno društvo z 200 člani, med katerimi jih je tretjina profesionalnih likovnih umetnikov. Za cilj pa so si med drugim zadali, pojasnjuje Vouk, da bodo vsak mesec imeli v Domu novo razstavo.

Zelo dejaven pa je tudi Karl Vouk, ki je tako kot brat Rudi Vouk kritičen do aktualnih razmer na avstrijskem Koroškem pet let po podpisu celovškega memoranduma, saj je ta, je prepričan, zmanjšal raven zaščite, določene z odločbami ustavnega sodišča, ki jih je dosegel njegov brat.

Aktivne tri generacije družine Grlica

Društvo Bazovica na Reki rojake združuje od leta 1947 in ko je tri leta po ustanovitvi svoj sedež preselilo v vilo z vrtom v središču mesta je Slovenski dom postal priljubljeno zbirališče za cele družine, za nekatere pravi drugi dom. Med temi je gotovo tudi družina Grlica, od prvih let posebej povezana z delovanjem društva in velja za enega izmed njegovih stebrov, opozarja Marjana Mirković.

V društvu so danes dejavne kar tri generacije: starša Boža in Jože – Pepi sta po večletni vključenosti v dramsko in druge skupine ostala zvesta predvsem pevskemu zboru; vsestransko dejavna sta bila tudi njuna sinova: Bojan, ki skrbi za karikature v glasilu, in Milan, ki je že dve desetletji med osrednjimi člani društva, dejavna pa je tudi vsa njegova družina.

Milan Grlica, prometni inženir, zaposlen v Luški upravi Reka, je bil tudi na čelu društva, sodeluje pa še v slovenskih manjšinskih svetih na županijski in mestni ravni, slednjega je v prvem mandatu tudi vodil.

Delo in glasba

Z delom, tudi za slovensko skupnost, je tesno povezan porabski rojak Attila Bartakovič, vodja Urada za delo v monoštrskem okraju, ki se že vrsto let aktivno vključuje v delo manjšinskih organizacij in je eden pomembnih članov Komornega zbora Monošter.