Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
868 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
Avstrijska Koroška, ki odločno nasprotuje podaljšanju obratovanja krške jedrske elektrarne, stavi na uporabo zgolj obnovljivih virov energije. Kako pa je z njihovim ambicioznim načrtom energetskega preobrata, tudi v luči nujnega varčevanja? O tem se v tokratni oddaji pogovarjamo Štefanom Merkačem, ki je pri koroški deželni vladi zadolženega za energijo in trajnostni razvoj. Vabimo vas na kavo oziroma na razstavo o kavi v Trst in k rojakom v Reziji. S porabskim Slovencem Lacijem Kovačem predstavljamo Števanovce in preverjamo, kako to vroče poletje preživljajo v Kvarnerju. Slovenski gosti so, kot kaže, zadovoljni. Zadovoljni pa so tudi tamkajšnji turistični delavci, saj so Slovenci po obisku takoj za nemškimi turisti.
Rojakom v Benečiji se je ob koncu svojega mandata z obiskom zahvalil veleposlanik Slovenije v Italiji Iztok Mirošič. Z Milošem Budinom, vodjo Gledališča Furlanije - Julijske krajine v Trstu, govorimo o novi sezoni in nadaljnjem sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem. Preverjamo poletni kulturni utrip med rojaki na avstrijskem Štajerskem. Z donom doktorjem Ivico Križem, rojakom iz Prezida, se pogovarjamo tudi o posledicah najnovejših zapletov z arbitražnim sporazumom in predstavljamo mlado porabsko Slovenko Anamarijo Bedič, novo sodelavko Zveze Slovencev na Madžarskem.
Slovenski zamejski tiskani mediji so, kot kaže, v vse večji krizi. Po Primorskem dnevniku, tednikih Nov Mataj in Novice, se je v finančnih težavah zdaj znašla tudi Zadruga Goriška Mohorjeva in njen tednik Novi glas. Kaj to pomeni, nas zanima v tokratni oddaji. V Porabju so slovesno odprli slovensko vzorčno kmetijo, ki naj bi v prihodnje postala osrednji center za druženje, izobraževanje in spodbujanje kmetijske dejavnosti. Na Reki preverjamo, kakšno je zanimanje med mladimi za študij v Sloveniji, na Rebrci, na avstrijskem Koroškem, pa kaj so v tednu dni ustvarili mladi umetniki.
Razmere med rojaki v sosednjih državah se spreminjajo in vse teže bo govoriti o pripadnosti slovenskemu narodu, na osnovi najnovejših raziskav ugotavlja Ivan Peterlin, predsednik zveze slovenskih športnih društev v Italiji. Pristojni za dvojezično šolstvo na avstrijskem Koroškem želijo s projektom kompetenčnih ocen izboljšati poučevanje v slovenskem jeziku in tako tudi dvigniti raven znanja slovenščine med učenci. Kakšni so rezultati projekta, ki so ga začeli poskusno uvajati pred dvema letoma, nas zanima v tokratni oddaji. Odpravili smo se na tradicionalno srečanje porabskih Slovencev, tokrat v Andovce, skupaj z rojakom doktorjem Boštjanom Surino pa vas povabimo v Prirodoslovni muzej na Reki, kjer so na ogled zanimive zbirke.
Tokrat nekaj več pozornosti namenjamo športu, ki je med rojaki v soseščini zelo pomemben, ne le zaradi telesne vadbe, temveč tudi zaradi ohranjanja slovenske identitete. Prvi nogometni turnir, ki so ga pripravili na Ptuju v okviru prireditve Dobrodošli doma, je spodbudil pristojne, da bodo skušali še okrepiti tovrstno sodelovanje. Na čezmejno sodelovanje stavijo, kot lahko slišite, tudi v športnem društvu Zarja iz Bazovice pri Trstu, ustanovljenem že leta 1923. Gostimo predsednico novega sveta slovenske narodne skupnosti v občini Matulji Rozo Jelenič in se pogovarjamo z udeleženci 10. mladinske poletne šole slovenščine. Vnovič se odpravimo v Benečijo, Na "Postajo Topolôve", zanimiv umetniški projekt, ki pod Kolovrat vedno znova privabi množico ljudi. Skupaj z udeleženci etnološkega tabora pa raziskujemo kulinarične običaje Porabja. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav!
Skupina učiteljev iz Porabja je tokrat svoje znanje slovenščine izpopolnjevala v Radencih. Kako je bilo, lahko slišite v tokratni oddaji. S predsednikom sveta slovenske narodne skupnosti v Primorsko-goranski županiji Vasjo Simoničem, rojakom iz Lovrana, se pogovarjamo tudi o pripravljenosti Slovencev iz Kvarnerja za sodelovanje v manjšinskih predstavništvih ter o pomenu samih svetov. Še naprej spremljamo usodo Novic - tednika koroških Slovencev. Kakšen naj bi bil v prihodnje ta časopis, so konec tedna razpravljali predstavniki lastnikov, dveh krovnih organizacij Slovencev na avstrijskem Koroškem. Odpravili smo se tudi v Špeter in z zadnjimi štirimi beneškimi Čedermaci, zlatomašniki, obujali spomine na 50 let njihovega delovanja, predanega tam živečim Slovencem ter se pridružili romarjem na Višarje. Slišite pa lahko tudi nekaj utrinkov z letošnjega srečanja Dobrodošli doma, ki je potekalo na Ptuju, in predlogov, ki so jih dali rojaki na 15. Vseslovenskem srečanju v državnem zboru, naslovljenem »Slovenke in Slovenci iz tujine za uspešno Slovenijo«. Predlogov je bilo kar nekaj, manj pa je bilo tistih, ki so jim bili namenjeni.
Pouka je konec, nas pa zanima, kaj si lahko mladi rojaki v sosednjih državah obetajo v prihodnjem šolskem letu. Kako bo s poukom na dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju in kako z učitelji iz Slovenije, ki učijo slovenski jezik in kulturo na območju varaždinske županije? O tem se pogovarjamo s predstavnikom ministrstva za izobraževanje Romanom Grudnom, sekretarjem v službi za mednarodno sodelovanje in evropske zadeve, zadolženim za slovensko šolstvo v zamejstvu. Zaradi varčevanja bodo na avstrijskem Koroškem zaprli 20 manjših podružničnih ljudskih šol, med njimi bo tudi 8 dvojezičnih. Protesti krajanov in več tisoč zbranih podpisov oblasti niso prepričali. Zakaj zapirajo manjše šole, pojasnjuje vodja oddelka za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem Sabine Sandrieser. V oddaji lahko slišite tudi nekaj odzivov na odprtje novega tržaškega knjižnega središča, tudi uglednega pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca, Prešernovega nagrajenca Miroslava Košuto. Radio Monošter, edina slovenska radijska postaja na Madžarskem, praznuje 15-letnico delovanja. Kako je s poslušalstvom? Kako je z mladimi? So kot cigaret, ki dogoreva, pravi glavni urednik Francek Mukič. Reška fotografinja in planinka Anita Hromin pa pove več o razstavi Impresije z morja, s katero se bodo fotografi Slovenskega doma Bazovica predstavili na prireditvi Dobrodošli doma na Ptuju.
Odpravili smo se na slovensko gimnazijo v Celovec, kjer poteka sklepni del mature – letos prvič enotne po vsej Avstriji. Dijake ta teden čaka še ustni izpit iz izbranega predmeta. Pred tem so večinoma zelo uspešno opravili pisni izpit in predznanstveno oziroma seminarsko nalogo z zagovorom, kjer so se srečali tudi z znanstveno raziskovalnim delom. Kaj pa je bilo najtežje, nas zanima v oddaji. Uredniška ekipa osrednjega tednika koroških Slovencev – Novice - bo morala prvega julija oditi, če ji lastniki ne bodo preklicali odpovedi zaposlitev. Razlog za odpovedi so bile finančne težave časnika, ki naj bi bile za zdaj rešene. Kaj pa novinarji in uredniki, zadolženi za vsebino tednika, enega redkih, ki mu v teh časih naklada raste? Prisluhnite oddaji. Gostimo Draga Štoko, tržaškega Slovenca, nekdanjega predsednika Sveta slovenskih organizacij, in Tatjano Jedriško Pančelat, rojakinjo iz Medveje pri Lovranu, zelo dejavno literatko. Na romanje od Malega Triglava v Andovcih do Triglava pospremimo skupino 14-ih porabskih Slovencev. Več dni hoje, tudi po 50 kilometrov na dan, v vremenu, ki planincem ni bilo naklonjeno, toda …. Ali so osvojili najvišji slovenski vrh? Poslušajte oddajo.
Šolske torbe romajo v kot, tudi na Hrvaškem in v Porabju, kjer se, ugotavljajo tamkajšnji strokovnjaki, položaj slovenskega jezika slabša. Zakaj, nas med drugim zanima v tokratnih Sotočjih. Preverjamo, kako je s poukom slovenskega jezika in kulture na območju Varaždina, predvsem, kako kaže za prihodnje šolsko leto. Ustavimo se na celovški univerzi, kjer se končuje prvi del študijskega projekta, namenjenega usposabljanju za delo s prebežniki. Zanimanje za izobraževanje je preseglo pričakovanja in zmožnosti. V Avstrijo naj bi se letos zateklo več deset tisoč prebežnikov in več deset jih bo zatočišče dobilo tudi na avstrijskem Koroškem. Kakšne so izkušnje v Železni Kapli, lahko slišite v oddaji. Gostimo znano in v evropskem prostoru uveljavljeno koroško literatko Majo Haderlap, odlikovano z državnim redom za zasluge. Povabimo pa vas tudi v Slovensko stalno gledališče v Trstu, kjer za prihodnjo sezono pripravljajo sedem svojih predstav.
V oddaji tokrat preverjamo, ali se vendarle obeta sistemska rešitev financiranja manjšinskih medijev v Avstriji in s tem tudi slovenskega tednika Novice. Gostimo Sarah Martino Rogaunig, koroško Slovenko, ki je raziskovala, kakšen vpliv ima gledališka dejavnost mladih rojakov na njihovo narodno identiteto, in Majo Smotlak, rojakinjo s Tržaškega, ki jo je zanimalo, kako se narodna pripadnost odraža v sodobnem slovenskem romanu v Italiji. Kaj sta ugotovili, lahko slišite v oddaji. Odpravili smo se v Špeter, kjer so slovesno zaznamovali 30-letnico delovanja za rojake zelo pomembne dvojezične šole, in skupaj z monoštrskim komornim zborom praznovali 10–letnico njegovega delovanja. Z mlado rojakinjo s Kvarnerja Roberto Cetina pa se pogovarjamo o študiju oblikovanja. Kot študentka na ljubljanski akademiji za likovno umetnost sodeluje na zaključni razstavi študentskih del, za svojo kreativnost pa je bil odlikovana že kot dijakinja. Prisluhnite rojakom in njihovim zgodbam v oddaji Sotočja!
Tokrat se ustavimo na Tromejniku, stičišču Slovenije, Madžarske in Avstrije, kjer so se minuli teden srečali predsedniki vseh treh držav. Kakšne priložnosti ponuja območje treh povezanih narodnih parkov, lahko slišite v tokratni oddaji. Odpravili smo se v Škófiče na avstrijskem Koroškem, kjer so konec tedna praznovali 110-letnico delovanja prosvetnega društva Edinost, enega najstarejših slovenskih društev, in 30-letnico dvojezičnega vrtca Minka. Oba skrbita, da slovenska beseda ob vrbskem jezeru ne zamre. Doktorica Barbara Riman pove več o tesnih vezeh Slovencev z Reko, ki segajo že v 15. Stoletje. Preverjamo pa tudi, kako poteka obnova prostorov novega slovenskega kulturnega knjižnega središča v Trstu, ki naj bi svoja vrata odprl 23. junija letos. Rojaki ga, kot lahko slišite v Sotočjih, težko pričakujejo. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
Tokrat se ustavimo na Tromejniku, stičišču Slovenije, Madžarske in Avstrije, kjer so se minuli teden srečali predsedniki vseh treh držav. Kakšne priložnosti ponuja območje treh povezanih narodnih parkov, lahko slišite v tokratni oddaji. Odpravili smo se v Škófiče na avstrijskem Koroškem, kjer so konec tedna praznovali 110-letnico delovanja prosvetnega društva Edinost, enega najstarejših slovenskih društev, in 30-letnico dvojezičnega vrtca Minka. Oba skrbita, da slovenska beseda ob vrbskem jezeru ne zamre. Doktorica Barbara Riman pove več o tesnih vezeh Slovencev z Reko, ki segajo že v 15. Stoletje. Preverjamo pa tudi, kako poteka obnova prostorov novega slovenskega kulturnega knjižnega središča v Trstu, ki naj bi svoja vrata odprl 23. junija letos. Rojaki ga, kot lahko slišite v Sotočjih, težko pričakujejo. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
Ob shodih neofašistov in protifašistov v Gorici se v tokratni oddaji z zgodovinarko iz Trsta, doktorico Marto Verginella pogovarjamo o spominjanju, temi, ki postaja tudi za zgodovinarje vse aktualnejša. Gostimo pred kratkim izvoljenega predsednika Sveta slovenskih organizacij, goriškega Slovenca, Walterja Bandlja, ki napoveduje obiske na terenu. Zanima nas, kakšne načrte ima Zveza Slovencev na Madžarskem pod novim – starim vodstvom. V petek je bil na mesto predsednika najstarejše krovne organizacije porabskih Slovencev vnovič izvoljen Jože Hirnök. Kot pravi, bodo skušali v delovanje zveze bolj vključiti tudi mlade. Sicer pa ostaja njihova ključna prioriteta skrb za slovenski jezik in porabsko narečje, pa tudi gospodarski razvoj. V oddaji lahko slišite več tudi o slovensko hrvaškem sodelovanju v Kvarnerju. Slovenski arhitekti pripravljajo preureditev mestnega središča v Matuljih, študenti premišljajo o preureditvi tamkajšnjih turističnih objektov. Slovenskim strokovnjakom so zaupali znamčenje otoka Cresa, hotelirji iz Slovenije in Hrvaške pa sodelujejo v več projektih, povezanih tudi z ugotavljanjem kakovosti hotelske ponudbe. Rojake na Reki je obiskala tudi skupina študentov iz Slovenije. Kaj jih je najbolj presenetilo, lahko slišite v tokratni oddaji, ko vas povabimo tudi na ogled kovačije Petra Dolinška v Železni Kapli. V kovaški delavnici, ki je bila postavljena že v 16. stoletju, so več sto let kovali orodje, podkovali konje in popravljali vozove. Prav zaradi opazovanja kovača pri delu se je Peter Dolinšek odločil, da se bo izučil tega poklica. Po upokojitvi pa je tudi kupil kovačijo in s tem uresničil svoje sanje. Prisluhnite mu v tokratni oddaji!
Ob 60. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe je vnovič postalo aktualno vprašanje, ali naj Slovenija notificira nasledstvo. Kako na to gledajo koroški Slovenci? Odgovor slišite v tokratnih Sotočjih. V Milanu smo se na svetovni razstavi pridružili rojakom iz Furlanije Julijske krajine, ki so se predstavili v slovenski hiši, in se v Trstu ustavili na klasičnem liceju, kjer se dijaki učijo tudi stare grščine. V Porabju preverjamo, kako daleč je projekt vzorčne slovenske kmetije, ki naj bi spodbudil turistični razvoj tega območja. Z 79-letno rojakinjo z Reke Marijo Šenk pa se pogovarjamo o njenem zelo intenzivnem pesniškem ustvarjanju. V zadnjih treh letih je namreč izdala štiri pesniške zbirke, peta čaka na izdajo, nastaja pa že šesta.
Tokratno druženje z rojaki iz sosednjih držav v oddaji Sotočja vnovič zaznamujejo pomembne obletnice. Pred 70. leti je začel izhajati Primorski dnevnik, edini dnevnik rojakov v Furlaniji Julijski krajini. V zadnjih letih se zaradi zaostrenih gospodarskih razmer sooča z velikimi težavami. 70-letnico delovanja letos obeležuje tudi slovenski znanstveni licej Franceta Prešerna v Trstu. V čem je njegova posebnost, pojasnjuje ravnateljica Loredana Guštin. Tudi avstrijski državni pogodbi, ki so jo sprejeli pred 60 leti se ne moremo izogniti. O razmerah v Avstriji, ki so botrovale sprejetju pogodbe, govori zgodovinar Teodor Domej. Irena Margan, ravnateljica reške osnovne šole Pečine in pobudnica pouka slovenščine odhaja v pokoj. O spoštljivi dediščini, ki jo pušča za sabo, in množici stkanih vezi pove več v tokratni oddaji. Brez knjig v slovenskem jeziku rojaki v zamejstvu ne bi mogli skrbeti za ohranjanje maternega jezika. Porabskim Slovencem pri tem pomaga tudi Bibliobus murskosoboške pokrajinske in študijske knjižnice, ki te dni praznuje 20-letnico delovanja in že 15 let vozi tudi v Porabje. Rojaki iz sosednjih držav vas s svojimi zgodbami tudi ta ponedeljek čakajo v oddaji Sotočja!
V tokratni oddaji smo se odpravili v Celovec, kjer so imeli mladi koroški Slovenci glavno vlogo na spominski slovesnosti ob 70-letnici osvoboditve izpod nacifašizma. S prireditvijo so opozorili, da so s svojim aktivnim uporom prispevali pomemben delež k osvoboditvi Avstrije in starejšim sorojakom predstavili svoj pogled na 7 desetletij in današnje razmere ne le na avstrijskem Koroškem. Kakšen je odnos mladih rojakov do zmage nad nacifašizmom in kaj sporočajo danes, lahko slišite v Sotočjih. V Trstu so ob zaključku čezmejnega projekta LEX razpravljali o zaščiti in razvoju narodnih skupnosti. Zakonodaja je dobra, šepa pa njeno uresničevanje, toda priložnosti je še kar nekaj, boste slišali v Sotočjih. Na potopisnem predavanju po Sloveniji smo se pridružili porabskim slovenskim upokojencem, ki so med najdejavnejšimi tamkajšnjimi slovenskimi društvi. Vabimo pa vas tudi v Istro, v Grožnjan. "Mesto umetnikov", kot ga imenujejo, namreč praznuje 50-letnico. Pomembno vlogo pri njegovi revitalizaciji imajo tudi Slovenci in prav njim je bila posvečena prireditev, ki je potekala konec tedna. O zgodovini in umetnikih, ki so pomagali ohranjati mestece, lahko več slišite v tokratni oddaji.
Skladno z dnevom je oddaja v znamenju uporništva. Gostimo goriškega novinarja in literata, odgovornega urednika tednika Novi glas, Jurija Paljka. Njegovo življenjsko vodilo je; postavi se na stran šibkejših. Da gre zato pogosto proti toku, ga ne moti. Nasprotno. O sodobnih pojavih fašizma in odnosu do antifašizma na Hrvaškem se pogovarjamo z rojakinjo iz Zagreba, mirovno aktivistko Vesno Teršelič, ki je pred kratkim postala podpredsednica Lige antifašistov Hrvaške. Predsednik društva Memorial Kärnten - Koroška Franc Wákounig pove več o spreminjanju kulture spominjanja na avstrijskem Koroškem, mlada porabska Slovenka Martina Zakoč pa o uporu svoje generacije. Pogovori se prepletajo s pesmimi Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki več kot 40 let skrbi za ohranjanje tradicije upora. Prisluhnite upornim rojakom iz sosednjih držav!
Rojaki v sosednjih državah, ki jih gostimo v oddaji Sotočja, se pogosto srečajo z vprašanjem identitete. Narodnostna pripadnost in iskanje identitete je tudi rdeča nit romanov tržaške Slovenke, pisateljice in prevajalke Eveline Umek. Življenjska pot jo je zgodaj pripeljala v Ljubljano, toda vseskozi se je vračala v Trst. Le tako lahko človek diha s polnimi pljuči, pravi. Evelino Umek gostimo v tokratnih Sotočjih. Zanima nas še, kaj je porabskim Slovencem ob svojem obisku povedal predstavnik madžarske vlade, odgovoren za stike z narodnostmi. Žive vezi, eden od projektov sodelovanja Slovenije in Avstrije, naj bi omogočil nastanek prvega skupnega čezmejnega kulturnega zavoda. Vezi, ki so se stkale pa že kažejo konkretne rezultate. Kakšne, lahko slišite v tokratni oddaji. Pogovarjamo pa se tudi z znano in priljubljeno profesorico glasbe in solopetja Margareto Togunjac. Vzgojila je generacije pevcev ne le na Reki, temveč tudi v Pulju in Ilirski Bistrici.
Na našem tokratnem potovanju med Slovenci po sosednjih državah smo med drugim zavili v Kanalsko dolino, na skrajni sever Furlanije Julijske krajine. Slovenija bi morala, opozarja predsednica tamkajšnjega slovenskega kulturnega središča Planika Nataša Gliha Komac, aktivneje pomagati tako pri pouku slovenskega jezika kot pri delovanju društev. Kdo bo rešil finančne težave Novic, zelo pomembnega tednika koroških Slovencev, za zdaj še ni jasno. Bo to Avstrija, ki jo tudi 7. člen tako imenovane avstrijske državne pogodbe obvezuje k financiranju medijev slovenske manjšine? Več o tem v Sotočjih. O viziji študentskega doma Korotan na Dunaju se pogovarjamo s pristojnimi na slovenskem državnem holdingu, upravljavcu doma. Gostimo tudi zagrebško Slovenko Nado Rapotec Rogulj, upokojeno nevropsihiatrinjo. Spominja se svoje mladosti in slovenskih intelektualcev, uglednih slavistov, ki so prihajali k njim v Zagreb. Tudi z njihovo pomočjo se je izvrstno naučila govoriti slovensko, čeprav nikoli ni živela v Sloveniji. V drugem delu oddaje pa vas povabimo tudi v Monošter na ogled razstave o zvonikih na stičišču treh dežel: Madžarske, Slovenije, Avstrije.
V Sotočjih lahko tokrat slišite, kako je letos pela Koroška. Krščanska kulturna zveza iz Celovca že več kot 4 desetletja pripravlja revijo Koroška poje, na kateri se predstavljajo slovenski zbori z avstrijske koroške, vsako leto pa se jim pridružijo tudi zbor oziroma skupina iz Slovenije in rojaki iz Furlanije Julijske krajine. Letošnji koncert, ki je potekal 8. marca, je bil posvečen ustvarjalkam na glasbenem, literarnem in likovnem področju. Tako lahko prisluhnete mezzosopranistki Bernardi Fink, ki jo je v Celovcu spremljal kitarist Janez Gregorič, mešanemu pevskemu zbor Podjuna iz Pliberka ter ženskima pevskim zboroma Trta iz Žitare vasi in Rož iz Šentjakoba. Violinistka Mira Gregorič in kitaristki Sara Gregorič in Angelika Kos so se na reviji predstavile pod imenom Sonus trio, z Goriške so v Celovec prišli člani moškega pevskega zbora Štmaver, iz Mengša pa harmonikarski orkester kulturnega društva Mihaelov sejem. Tokratni koncert Koroška poje se je sklenil z nastopom mešanega pevskega zbora Singgemeinschaft Oisternig iz Bistrice ob Zilji. Občinstvo, ki je napolnilo celovški Dom glasbe, je bilo, kot lahko slišite, navdušeno. Oddaja pa ni le v znamenju glasbe, temveč tudi poezije slovenskih pesnic, rojakinj z avstrijske Koroške. Na koncertu so se namreč dela Milke Hartman, Anite Hudl, Ivane Kampuš, Maje Haderlap in Verene Gothard prepletala s slovenskimi narodnimi pesmimi. Posnetek koncerta Koroška poje 2015 vas čaka tu!
Neveljaven email naslov
