Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
868 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
Februar je med rojaki v sosednjih državah že tradicionalno posvečen Francetu Prešernu in slovenskemu kulturnemu prazniku. V oddaji se tako na praznovanju pridružimo rojakom v Zilji na avstrijskem Koroškem. Skupaj s Slovenci v Italiji praznujemo 70-letnico delovanja Radijskega odra Trst. Kako okrepiti oziroma izboljšati kakovost slovenskega jezika v Porabju, je vprašanje, ki že dalj časa zaposluje pristojne. Je rešitev dejavnejša vloga lektorata za slovenski jezik na univerzi v Sombotelu? Odgovor v tokratnih Sotočjih, ko med drugim predstavljamo tudi vse bolj uveljavljenega skladatelja in pianista mlajše generacije, rojaka z Reke Juraja Marka Žerovnika.
Tokrat več o nezanimanju mladih rojakov iz Avstrije za študij v Sloveniji, birokratskih ovirah pri vpisih in posledicah, ki se kažejo tudi v vse večji asimilaciji. Pogovarjamo se z letošnjim dobitnikom Tischlerjeve nagrade – profesorjem Jožetom Wakounigom, kulturno in politično dejavnim koroškim Slovencem. Kaj prinaša bančna reforma v Italiji, ki narekuje združitev zadružnih bank? Je to izguba avtonomije? Vprašanja za predsednika Zadružne kraške banke z Opčin Adrijana Kovačiča. Spodbudne novice prihajajo z Reke, kjer že vrsto let uspešno sodelujeta tamkajšnja Zveza za tehnično kulturo in Tehniški muzej Slovenije. Murskosoboška Pokrajinska in študijska knjižnica pa je v Porabju pripravila pravljični večer za odrasle. Bilo je …. Prisluhnite!
Rojaki iz Avstrije so dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na kaj so opozorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Na Reki so se začele prireditve ob 70-letnici delovanja Slovenskega doma Bazovica in to z jubilejem njihove planinske skupine. Odpravimo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorimo na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave. Bolje pa lahko spoznate še porabskega ljubiteljskega fotografa Mihálya Miška Ropoša. Pred kratkim je v domačih Ritkarovcih pripravil razstavo z naslovom 60 let na fotografijah.
Rojaki iz Avstrije so dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na kaj so opozorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Na Reki so se začele prireditve ob 70-letnici delovanja Slovenskega doma Bazovica in to z jubilejem njihove planinske skupine. Odpravimo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorimo na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave. Bolje pa lahko spoznate še porabskega ljubiteljskega fotografa Mihálya Miška Ropoša. Pred kratkim je v domačih Ritkarovcih pripravil razstavo z naslovom 60 let na fotografijah.
Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja je naslov zbornika, ki ga je Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta predstavil v rimskem parlamentu. In kakšni so izzivi? Ustavimo se v Špetru, kjer se so učenci dvojezične osnovne šole po sedmih letih vrnili v nekdanje - zdaj prenovljene - prostore. Na Reki, kjer so zbirali pobude za učenje slovenščine v vrtcih, preverjamo, kakšen je odziv staršev in pristojnih oblasti. Madžarska vlada slovenski manjšini iz leta v leto namenja več denarja. Kako ga nameravajo porabili letos, pojasnjuje Martin Rópoš, predsednik državne slovenske samouprave. Eden največjih avstrijskih slikarjev, koroški Slovenec Valentin Oman se te dni vnovič predstavlja v Sloveniji, v Tržiču, kjer tako razvijajo čezmejno kulturno sodelovanje. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Kultura in gospodarstvo se, kažejo izkušnje rojakov iz sosednjih držav, vse bolj prepletata. To ugotavljajo tudi na avstrijskem Koroškem, kjer se bojijo, da bi z zapiranjem manjših podružnic Posojilnice Bank brez svojih prostorov ostala nekatera slovenska kulturna društva. Kultura je temelj slovenske identitete, ne pa edini, je prepričan Andrej Šik, direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta. Kako pa je z idejo o gospodarski manjšinski koordinaciji, sprašujemo pobudnika Feliksa Wieserja. V Zagrebu so z jubilejno 60.številko, s podelitvijo priznanj in z razstavo slovesno zaznamovali 20-letnico Novega odmeva – osrednjega glasila Slovencev živečih v Zagrebu. Pa ne le ni njih. Kakšne so ambicije? Gostimo tudi porabsko Slovenko Klaro Fódor, dobitnico najvišjega državnega priznanja Za narodnosti, ki ga zaslužnim predstavnikom manjšin podeljuje predsednik madžarske vlade. Njena glavna skrb so mladi, pojasnjuje. Prisluhnite!
Leto začenjamo z vabilom: Gremo plesat! Tako se namreč imenuje oddaja Radia Koper, ki je aprila lani gostovala pri rojakih na avstrijskem Koroškem, v Pliberku. Na koncertu so nastopili: tržaški ansambel Ano ur'co al' pej dvej in harmonikar, virtuoz Aleksander Ipavec Ipo, istrska klapa Semikanta, Ženski pevski zbor Trta iz Žitare vasi, Oktet Suha in Podjunski trio. Kako so zveneli, lahko slišite v tokratni oddaji. Pridružite se in zaplešite z nami!
Ob dnevu samostojnosti in enotnosti nas zanima, kako rojaki v sosednjih državah doživljajo skupni slovenski kulturni prostor. O tem se pogovarjamo z Jankom Mallejem, dolgoletnim vodjem Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, akademskim slikarjem Rokom Zelenkom, ki je že od mladosti tesno povezan z Grožnjanom, mestom umetnikov v hrvaški Istri, zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köles Kiss in s tržaškim literatom in kritikom Marijem Čukom. Ustavimo pa se tudi v Benečiji, kjer za krepitev narodne zavesti skrbita slovenska časopisa z dolgoletno tradicijo – Novi Matajur in Dom. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
V Trstu s Svetom slovenskih organizacij (SSO) praznujemo 40-letnico delovanja. Gostimo rojakinji iz Benečije in Rezije, Živo Gruden in Luigio Negro, ki sta bili za svoje delo, tesno povezano s slovenskim jezikom in kulturo, odlikovani z državnim priznanjem – medaljo za zasluge. Na Dunaju si ogledamo prenovljeni Slovenski dom Korotan. Komu je namenjen? Prisluhnite! Za Porabje – edini časopis Slovencev na Madžarskem – se bo novo leto začelo spodbudno, saj se bo razširil kar za tretjino. Kaj to pomeni, pojasnjuje odgovorna urednica tednika Marijana Sukič. Vabimo pa vas tudi na razstavo slik rojakinje iz Gorskega kotarja Silvane Lautar. Ekonomistka, ki se sprošča s slikarstvom, je, pravi, vedno na poti. »Na poti« pa je tudi naslov razstave njenih del, ki so do konca januarja na ogled v Ljubljani.
Med rojaki v Furlaniji-Julijski krajini še vedno odmeva zavrnitev ustavnih sprememb na referendumu. Kakšna so pričakovanja, kaj si obetajo, nas zanima v tokratni oddaji. Potegnemo črto pod uspešno delovanje slovenskih športnih društev v Italiji, usmerjenih predvsem k mladim in pomembnih zaradi ohranjanja maternega jezika in identitete. Spregovorimo o literarni ustvarjalnosti med koroškimi Slovenci, zbrani v jubilejni 10. številki revije Rastje in skupaj z najmlajšimi rojaki na Reki pričakamo Miklavža. Predstavimo pa tudi Jožefa Košiča, župnika, literata, etnologa in zgodovinarja, tesno povezanega z rojaki v Porabju.
Referendum o ustavnih spremembah v Italiji in predsedniške volitve v Avstriji, dogodka, pomembna za slovensko narodno skupnost v obeh državah, odmevata tudi v oddaji. Kakšni so odzivi na avstrijskem Koroškem po zmagi Alexandra van der Bellna in kakšna je dejanska vloga predsednika države pri vprašanjih narodnih skupnosti? Na ta in podobna vprašanja v oddaji odgovarja novinar in urednik tednika Novice Janko Kulmesch. O sporočilu, ki so ga italijanski volivci in volivke dali z zavrnitvijo ustavnih sprememb na referendumu, se pogovarjamo z glavnim urednikom goriškega tednika Novi glas Jurijem Paljkom Več lahko izveste o življenju v Furlaniji Julijski krajini, ki od 1. decembra nima več pokrajin, ter o konkretnih težavah rojakov v Istri. Spregovorimo tudi o sodelovanju murskosoboške študijske knjižnice z rojaki v Porabju in letošnji knjižni beri slovenskih založb v Italiji. Gostimo tudi predsednika Slovenske športne zveze iz Celovca Marjana Velika, za svoje prostovoljno delo zdaj odlikovanega s plaketo državnega sveta. Kako pa je bila letos uspešna celovška Slovenska športna zveza? Tudi o tem več v tokratni oddaji.
Kaj rojakom v Italiji prinašajo - in česa ne - ustavne spremembe, o katerih bodo odločali na nedeljskem referendumu? O tem v pogovoru s Tamaro Blažina, poslanko v italijanskem parlamentu. Kaj je v svoji 35-letni zgodovini postal Kulturni dom v Gorici, kjer letno pripravijo tudi 200 prireditev, pojasnjuje direktor Igor Komel? Kakšna je letošnja bera slovenskih založb na avstrijskem Koroškem. Kaj ponujajo v knjižnem daru Slovenske prosvetne zveze in kaj pri celovški Mohorjevi? Kako se je na sejmu predstavila založba Fran Franca Merkača? Kdo je bil arhitekt in urbanist Zdenko Sila, ki je v Kvarnerju pustil neizbrisne sledi? Kdo so porabski slovenski upokojenci, ki že dve desetletji skrbijo za ohranitev domačega narečja in slovenske besede? Odgovore lahko slišite v tokratni oddaji.
Porabski Slovenci so zadovoljni tako z odnosi med državama kot s financiranjem njihovih organizacij. Toda razmere se lahko vedno še izboljšajo, tudi z dvojezičnimi napisi, o katerih so govorili na tokratni seji mešane slovensko madžarske komisije. Gostimo travmatologa Romana Schellandra, ki pove več tudi o razmerah na področju zdravstva v Avstriji. Spominjamo se soustanovitelja in dolgoletnega predsednika Slovenske kulturno gospodarske zveze iz Trsta Borisa Raceta - Žarka, rojenega pred 100 leti. Z rojakom iz Zagreba Slavkom Alojzom Kramarjem se pogovarjamoi o slovenskih izgnancih v NDH med drugo svetovno vojno. Knjigo o tem je predstavil v tamkajšnjem Slovenskem domu. Kaj še pripravljajo zagrebški Slovenci pa pojasni Agata Klinar Medakovič, tajnica sveta slovenske narodne manjšine mesta Zagreb. Živahno bo, pravi. Prisluhnite!
Jezik in identiteta, kako sta povezana? Na prvi pogled preprosto vprašanje postaja vse bolj aktualno. Reginald Vospernik, koroški Slovenec, ki nikoli ni imel težav ne z jezikom ne z identiteto, ugotavlja, da se identiteta v današnjem času spreminja. Kako? Prisluhnite mu v tokratni oddaji. S tržaškim rojakom, zgodovinarjem Gorazdom Bajcem se oziramo v čase pred in po osamosvojitvi Slovenije. Kakšne spremembe so doživljali rojaki v Furlaniji-Julijski krajini? Gostimo reškega fotografa in strastnega planinca Darka Moharja, soustanovitelja planinske sekcije v društvu Bazovica, ter se pridružimo najdejavnejšemu društvu porabskih Slovencev na praznovanju 20-letnice delovanja.
Sredi novembra se bo v Budimpešti sestala mešana slovensko- madžarska komisija. Kaj od tokratnega že 16. srečanja pričakujejo porabski Slovenci, preverjamo v tokratni oddaji. Rojaka iz Furlanije Julijske krajine, Joška Sirka in Avguština Devetaka, uveljavljena gostinca in spodbujevalca turističnega razvoja, med drugim sprašujemo, kakšne so njune izkušnje s povezovanjem, tudi prek meje. Spominjamo se znamenitega tržaškega fotografa Maria Magajne, ki so se mu v Trstu poklonili z veliko razstavo. Na Reki se ustavimo na 21. mednarodnem lutkarskem festivalU. Na Obirskem pa z Avguštinom Brumnikom, predsednikom SPD Valentin Polanšek, spregovorimo o njihovi živahni pevski dejavnosti. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Rojaki iz Doberdoba in Gorice so bili pobudniki za postavitev spominskega obeležja padlim Slovencem na goriškem Krasu med prvo svetovno vojno. Več o odkritju spomenika, ki predstavlja tudi simbol slovenske navzočnosti na tem območju, lahko slišite v oddaji. Pred volitvami v koroško kmetijsko zbornico se pogovarjamo z nosilcem liste Skupnosti južnokoroških kmetov, županom Železne Kaple Francem Jožefom Smrtnikom. Spoznate lahko porabsko Slovenko Gabriello Labricz, ki je okrepila učiteljske vrste na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku, rojakinjo z Reke Diano Jenul, magistrico informatike, ki se med drugim ukvarja s prevajanjem in je sodna tolmačka, in mladega podjetnika iz Plešc Roka Andlarja. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Tokrat podrobneje o razmerah na področju kmetijstva, ki so se, ugotavljajo rojaki v Furlaniji Julijski krajini, v zadnjih letih zelo spremenile in zbirokratiziranosti, ki jim povzroča veliko težav. Več tudi o sofinanciranju čezmejnih projektov v okviru programa sodelovanja Interreg Slovenija-Hrvaška2014 - 2020 in tokratnih dnevih slovenske kulture v hrvaški Istri. Obeležujemo 110-letnico delovanja SPD Šentjanž in se pridružimo gobarjem na razstavi v Porabju.
V Trstu smo se pridružili rojakom, ki so bili za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovani s srebrnim pečatom - najvišjim priznanjem tržaške pokrajine. V Monoštru se pogovarjamo z generalnim konzulom RS dr. Borisom Jesihom ki ugotavlja, da je med porabskimi Slovenci veliko volje za ohranitev svoje identitete. Marko Smole, rojak iz Gorskega kotarja, pove več o sodelovanju slovenskih in hrvaških etnologov, na Reki pa preverjamo, kako je s sodelovanjem tamkajšnje univerze s slovenskimi. V Šentjanžu v Rožu pa si ogledamo družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom »Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen«. Kakšno vlogo ima zlata ribica? Prisluhnite oddaji!
O sporočilu SLOMAKA – slovenske manjšinske koordinacije - poslancem evropskega parlamenta iz Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. O skupnem kolesarjenju slovenskega in madžarskega predsednika države. O praznovanju obletnice koroškega plebiscita z Emilom Krištofom, vodjem Unikuma – društva, ki se asimilaciji upira tudi s trijezičnimi kulturnimi prireditvami. O slovenščini v družini, ki v dvo ali večjezičnem okolju terja dodatne napore. O širjenju evropskih dnevov kulturne dediščine s Tržaškega v Špeter in predstavitvi rojakov iz Furlanije Julijske krajine na 48. Barkovljanki. Prusluhnuite rojakom iz sosednjih držav!
Slovenistika v Gradcu ima več kot 200-letno tradicijo. O njenem današnjem položaju se pogovarjamo z doktorjem Andrejem Lebnom, profesorjem na Inštitutu za slavistiko univerze Karla Franza v Gradcu. Manj spodbudna zgodba prihaja iz beneške občine Tipana. »Poslušaj, glej in molči«, je geslo občine, pravi tam živeči tržaški rojak Marko Trnovec. Zaradi javnega zavzemanja za pravice Slovencev si je prislužil ovadbo in se na koncu odločil za odhod na tuje. V Opatiji smo se pridružili predstavnikom slovenskih društev na Hrvaškem na njihovem 13. Srečanju in si v Števanovcih ogledali premiero nove igre porabske gledališke skupine Veseli pajdaši. Kot običajno, je bilo tudi tokrat veselo. Prisluhnite!
Neveljaven email naslov
