Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
868 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
Čezmejni projekt razvoja kolesarskega turizma, vreden nekaj več kot milijon evrov, bo pomagal tudi rojakom v Porabju. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. O čezmejnih projektih se pogovarjamo tudi z rojakinjo iz Varaždina Barbaro Antolič Vupora, ki ima največ zaslug za popularizacijo pouka slovenščine v Medjimurju.Skupaj s člani društva slovenskih pisateljev v Avstriji se spominjamo pesnika in dejavnega kulturnega delavca Andreja Kokota in pesnika ter prevajalca Fabjana Hafnerja. Ustavili pa smo tudi v Križ pri Trstu, kjer je v Ribiškem muzeju, uradno odprtem konec tedna, predstavljena bogata slovenska pomorska in ribiška zgodovina.
Preverjamo, kakšno je letos zanimanje za učenje slovenskega jezika in kulture na Reki in v Pulju. Ravnatelj tržaške Glasbene matice Bogdan Kralj pove več o novostih, s katerimi želijo še povečati zanimanje za glasbeno izobraževanje in hkrati izboljšati znanje slovenščine. Gostimo dva umetnika, koroška Slovenca, glasbenika Tonča Feiniga in fotografa Marka Lipuša. Prvi se tudi na svojem sedmem albumu vrača k svojim koreninam z jazz priredbami slovenskih narodnih pesmi, drugi pa se z razstavo fotografij, nastalih v taborišču Ravensbrück, z naslovom Babica, pokloni svojim družinskim koreninam in vsem umrlim v tem taborišču. Klara Fodor, predsednica društva slovenskih porabskih upokojencev, pa pojasni, zakaj tudi porabskim upokojenim rojakom vedno zmanjkuje časa.
Boris Pahor, naš znani in cenjeni rojak iz zamejstva, je praznoval 103. rojstni dan in ta dogodek bomo obeležili tudi v oddaji Sotočja. Ker se bliža novo šolsko leto, bomo preverili, kakšen je položaj slovenskega jezika v izobraževanih ustanovah in nasploh v Furlaniji Julijski Krajini. Obiskali bomo mednarodni kmetijsko-živilski sejem Agra v Gornji Radgoni, na katerem so nekaj več pozornosti namenili povezovanju s Slovenci iz zamejstva, točneje s porabskimi Slovenci. Polde Zunder, župnik iz Železne Kaple, bo spregovoril o ohranjanju slovenske identitete na avstrijskem Koroškem. V oddaji Sotočja pa bomo predstavili tudi projekt Vžgano v spomin, ki obravnava dokaj prezrto tematiko požigov vasi med 2. Svetovno vojno na obmejnem območju med Italijo, Slovenijo in Hrvaško.
V Sotočjih boste slišali prispevek z Državnega srečanja porabskih Slovencev, ki je tokrat minilo v znamenju spomina na 130- letnico rojstva jezikoslovca, literarnega zgodovinarja in etnologa Avgusta Pavla. Društvo slovenskih izobražencev je v Finžgarjevem domu na Opčinah pripravilo že 51. študijske dneve Draga. Kako so udeleženci osvetlili trenutne razmere in možne prihodnje scenarije, med drugim pa iskali tudi odgovor na vprašanje, ali se ponavljajo migrantske dinamike iz zgodovine – boste slišali v oddaji. Ustavili se bomo tudi na prireditvi Pliberški jormak, ki poteka že vse od leta 1393 in tudi letos predstavlja največje gospodarsko in družabno dogajanje v tem delu Koroške, zelo živahno je bilo tudi v slovenskem šotoru- »svaveji uti«. V Sotočjih se bomo ozrli tudi na bližajoče se predčasne parlamentarne volitve na Hrvaškem. Več pa nocoj ob 20.00!
V Sotočjih boste slišali prispevek z Državnega srečanja porabskih Slovencev, ki je tokrat minilo v znamenju spomina na 130- letnico rojstva jezikoslovca, literarnega zgodovinarja in etnologa Avgusta Pavla. Društvo slovenskih izobražencev je v Finžgarjevem domu na Opčinah pripravilo že 51. študijske dneve Draga. Kako so udeleženci osvetlili trenutne razmere in možne prihodnje scenarije, med drugim pa iskali tudi odgovor na vprašanje, ali se ponavljajo migrantske dinamike iz zgodovine – boste slišali v oddaji. Ustavili se bomo tudi na prireditvi Pliberški jormak, ki poteka že vse od leta 1393 in tudi letos predstavlja največje gospodarsko in družabno dogajanje v tem delu Koroške, zelo živahno je bilo tudi v slovenskem šotoru- »svaveji uti«. V Sotočjih se bomo ozrli tudi na bližajoče se predčasne parlamentarne volitve na Hrvaškem. Več pa nocoj ob 20.00!
V tokratnih Sotočjih bomo prepletali poletni utrip in zgodbe posameznikov. Tako kot že vrsto zadnjih let je v Monoštru sredina avgusta prinesla Mednarodno likovno kolonijo, ki jo organizira Zveza Slovencev na Madžarskem. O utripu in poteku 15. kolonije, podpori lokalnega okolja ter druženju umetnikov boste lahko več slišali v oddaji. Umetnost risanja karikatur pa utira pot Bojanu Grlici z Reke, ki je z Društvom Bazovica povezan od malih nog, zadnja leta predvsem s svojimi risbami, za katere je prejel že več nagrad. V Sotočjih bomo pot nadaljevali v Nabrežini pri Trstu, kjer je živela in ustvarjala Bogomila Doljak. Zgodbo in delo te vsestranske umetnice, ki se je poslovila v začetku leta, te dni pa so ji postavili bogato in zanimivo razstavo, bomo spoznali tudi v naši oddaji. Odpravljamo pa se tudi na Obirsko, na avstrijsko Koroško, kjer živi Marta Polanšek, upokojena učiteljica, ki nadaljuje poslanstvo svojega očeta Valentina Polanška, literata, skladatelja, učitelja in narodnega buditelja. Več pa v ponedeljek po 20. Uri v Sotočjih!
Vseslovenski simfonični orkester je združil mlade glasbenike iz Slovenije in sosednjih držav. Pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča je premierno nastopil konec junija letos ob začetku tokratnega srečanja Dobrodošli doma. Na koncertu v Slovenski filharmoniji so se orkestru pridružili gosti: Slovenski mendoški oktet iz Argentine, sopranistka, rojakinja iz Kanade, Theresa Plut, harfistka Tina Žerdin, mešani pevski zbor Davorin Jenko iz Banjaluke in Slovenski oktet. Posnetku koncerta, na katerem je orkester krstno izvedel skladbo Splet slovenskih ljudskih mladega skladatelja Petra Tovornika. Prisluhnite jim!
Med perečimi temami, ki zaposlujejo predstavnike rojakov v Furlaniji Julijski krajini, so tudi preredka srečanja s pristojnimi v Rimu. Na Rebrci pri Železni Kapli se pridružimo mladim umetnikom, ki so tokrat pripravili lutkovno predstavo, posvečeno Shakespeareju in kresni noči. Gostimo porabsko rojakinjo Anito Vajda, ki se je po končanem študiju v Ljubljani vrnila domov in zdaj v Monoštru vodi hotel Lipa. Prisluhnete pa lahko tudi Martini Rejec, mladi glasbenici z Reke, ki igra kitaro, piše pesmi, pripravlja kabaret predstavo in sodeluje v več glasbenih skupinah.
V oddaji so tokrat besedo dobili umetniki iz Slovenije, Avstrije in Italije, udeleženci 35. slikarskega tedna v Svečah na avstrijskem Koroškem. S tržaškim rojakom, pesnikom Markom Kravosom, letošnjim dobitnikom Zlatnika poezije, se pogovarjamo o njegovi kitajski izkušnji. O mladih rojakih na Reki in njihovih priložnostih tudi v okviru projektov evropske unije več pove Natali Iskra. Na Gornjem Seniku pa obiščemo vzorčno kmetijo, ki postaja vse pomembnejša turistična točka.
Z gospodarstvenikom Felixom Wieserjem, predsednikom upravnega odbora Posojilnice Bank iz Celovca, se pogovarjamo tudi o vlogi slovenskih bank v zamejstvu v časih osamosvajanja države? Predsednika Kmečke zveze iz Trsta Franca Fabca sprašujemoi, kakšen je odnos pristojnih v Furlaniji Julijski krajini do slovenskega kmetijstva in kaj si lahko rojaki na Tržaškem obetajo od nove desnosredinske oblasti na čelu z županom Robertom Dipiazzo. Na Reki preverjamo, kakšne so možnosti za slovenščino v tamkajšnjih vrtcih in se skupaj s porabskimi pohodniki podamo na pot proti Triglavu. Pridružite se nam tudi vi!
O sodelovanju na različnih področjih, tudi v gledališču. Gostimo nekdanjega senatorja v Rimu in dozdajšnjega vodjo gledališča Rossetti Miloša Budina, ki mu je potekel triletni mandat. Z Lojzetom Kerbitzem, dušo vogrških gledališčnikov, se pogovarjamo o Jurčičevem Domnu, z Milanom Pikom, vodjem Kulturnega doma v Pliberku in koreografskega centra Johann Kresnik, pa o dolgi noči plesa. Zanima nas, kakšno je sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko na področju čezmejnih projektov v okviru programa Interreg. Na Reki pa preverjamo, kakšni so rezultati sodelovanja študentov, ki so iskali ideje za preureditev in oživitev zapuščenih objektov.
S poslanko v italijanskem parlamentu, tržaško Slovenko Tamaro Blažina govorimo o vroči politični jeseni, ki rojakom v Furlaniji Julijski krajini ne obeta kaj spodbudnega. Več besede tokrat dobijo pripadniki mlajše generacije, za katere starejši pogosto ugotavljajo, da jih sodelovanje v krovnih političnih zamejskih organizacijah ne zanima. Je temu res tako? Odgovor iščemo na mednarodni konferenci v Monoštru, kjer so se pod geslom »Povezujemo« zbrali mladih zamejski Slovenci. Ustavimo pa se tudi na Grobniku nad Reko, kjer je pod vodstvom Zdravka Plešeta potekal tradicionalni festival komorne glasbe. Letos ga je sklenil mednarodno uveljavljeni slovenski skladatelj in kitarist mlajše generacije Nejc Kuhar, gost tokratne oddaje.
Tudi rojaki iz sosednjih držav opozarjajo, da v Sloveniji ni vse tako lepo, kot so pričakovali ob osamosvojitvi. Priložnosti za sporočila najvišjim predstavnikom države, kaj si želijo, te dni ni manjkalo. Kakšni pa so odgovori, ki so jih dobili? Kaj si rojaki lahko obetajo v prihodnje? Z Eriko Köleš Kiš, zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu, potegnemo črto pod opravljenim v prvi polovici leta in preverimo, kakšni so načrti za jesnen. Na Reki smo prisluhnili finalistom tekmovanja mladih opernih pevcev, za katerega je pobudo dala uveljavljena slovenska in hrvaška sopranistka Vlatka Oršanič. Gostimo zmagovalki, slovenski sopranistki Mojco Bitenc in Elviro Hasanagić.
Delitve, ki smo jim priča ob praznovanju 25. obletnice osamosvojitve Slovenije, vplivajo tudi na rojake v sosednjih državah, ki so pred četrt stoletja enotno podprli samostojno državo. Velika pričakovanja in upi, so se razblinili, ugotavlja danes Stojan Spetič, nekdanji rimski senator. Spomine na prelomne čase obujata koroška Slovenca, novinarja Janko Kulmesch in Franc Wakounig, ki je za avstrijske medije poročal iz Slovenije tudi v času desetdnevne vojne. Rojaki iz Porabja so pred 25 leti dali kri za matično domovino. Dobesedno, saj so pripravili krvodajalske akcije in zbirali zdravila. Danes pa si želijo predvsem več povezovanja. Veliko zaslug za povezovanja pa ima Marija Langer, predsednica sveta slovenske manjšine v Pulju, ena od ključnih pri združevanju rojakov v Istri.
Koroški Slovenec Karel Smolle je bil v času osamosvajanja kot vodja predstavništva Slovenije na Dunaju eden najdejavnejših zamejskih rojakov. Kako na dogajanje pred 25-imi leti gleda danes? Spomine obujata tudi predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc in Jože Hirnök, ki vse od ustanovitve leta 1990 vodi Zvezo Slovencev na Madžarskem. Zaznamujemo pa tudi prvo leto delovanja knjižnega središča v Trstu, ki je, ugotavljajo rojaki, zgodba o uspehu. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
V Porabju ni motivacije za pouk slovenščine, ugotavljajo strokovnjaki, zato je strokovna pomoč iz Slovenije nujna. Pa bo to dovolj, nas zanima v tokratni oddaji. Pouk se končuje in z njim tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Kako so ga sklenili v Pulju in Buzetu, lahko slišite v Sotočjih. V Borovljah pod okriljem slovenskega prosvetnega društva deluje dvojezični vrtec Jaz in ti. Prijav je vsako leto preveč, pojasnjuje ravnateljica Beatrix Verdel. Gostimo pa tudi modno oblikovalko Leo Pisani, rojakinjo s Tržaškega, strokovnjakinjo za kulturo oblačenja. Prisluhnite oddaji Sotočja!
Pravice narodnih skupnosti se na Hrvaškem vse pogosteje kršijo, ugotavljajo pristojni pri Svetu Evrope, ki opažajo krepitev nacionalizma in političnega radikalizma. Kaj se v državi, kjer vse več ljudi protestira zaradi ravnanja oblasti, dogaja z manjšinami, tudi slovensko, nas zanima v tokratni oddaji. V Furlaniji-Julijski krajini preverjamo, kakšne so posledice reforme krajevnih uprav. Gostimo koroškega podjetnika Felixa Wieserja, pobudnika za ustanovitev gospodarske koordinacije in predsednika upravnega odbora Zveze Bank iz Celovca, ki se preoblikuje. V Porabju pa skupaj števanovskimi ljudskimi pevkami praznujemo 25-letnico delovanja.
Tokrat več o pričakovanjih in vtisih rojakov po prvem delovnem posvetu Sveta vlade za Slovence v zamejstvu in prvem obisku državnozborske komisije, pristojne za Slovence v zamejstvu, v Trstu. Gostimo novo predsednico slovenskega društva Istra v Pulju Danico Avbelj. Prisluhnili smo koncertu zborov iz Pulja in Repentabra v Splitu in nastopu komornega zbora iz Borovelj na Bogenšperku. Pridružili pa smo se tudi učencem dvojezične osnovne šole na Gornjem Seniku, ki so predstavili svoje kulturne dejavnosti.
Ob novem predsedniku Avstrije in spremembah v vladi nas bo zanimalo, kaj si lahko v prihodnje obetajo koroški Slovenci. Odpravimo se v Benečijo, kjer je bilo zaradi kolesarske dirke te dni še posebej živahno in spregovorimo o usodah porabskih Slovencev med prvo svetovno vojno. »Príšo je glas« je naslov razstave, ki je na ogled v Monoštru. Posvetimo pa se tudi varovanju industrijske dediščine, ki je lahko povezana tudi s smrtonosnim orožjem.
Rojaki iz zamejstva in sveta so imeli pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije, so opozorili udeleženci okrogle mize ob 25-letnici samostojnosti države, ki jo je pripravil generalni konzulat v Monoštru. V oddaji potegnemo črto pod 2. zasedanje skupnega odbora Slovenija - Furlanija-Julijska krajina in ugotavljamo, da obe krovni slovenski organizaciji v Italiji delujeta vse bolj usklajeno. Gostimo rojakinje, ki so študij sklenile s temami, povezanimi s Slovenci v zamejstvu in bile zato nagrajene. V diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah so med drugim raziskovale spreminjajočo se vlogo slovenskega šolstva v Italiji in slovenska narečja na avstrijskem Koroškem. Zanimala nas, zakaj je bilo v tem študijskem letu podeljenih manj štipendij za rojake iz zamejstva, pa tudi, zakaj je študij v matični državi še vedno zelo zanimiv. Prisluhnite oddaji!
Neveljaven email naslov
