Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
KOMENTAR Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici ??
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Komentar Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici in na Smučarski zvezi Slovenije
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na Smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
KOMENTAR Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici ??
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Komentar Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici in na Smučarski zvezi Slovenije
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na Smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Pretekli konec tedna je bil na sporedu 28. Ljubljanski maraton. Znova je bilo čutiti veliko dobre energije, tekači so v prestolnici v nedeljo uživali tudi v lepem vremenu. Posvetimo se tekačem iz tujih držav, saj je bilo prvič prijavljenih več kot 5000 tekačev iz tujine. Je torej Ljubljana že postala tekaško privlačna destinacija? Hkrati nas zanima tudi kaj slovenski tekači iščejo in najdejo na maratonih v tujini.
Zdaj res že skorajda odštevamo ure do letošnjega Ljubljanskega maratona. V soboto in nedeljo bo namreč v prestolnici vse v znamenju teka. Najprej bodo na svoj račun prišli otroci, v nedeljo pa tisti bolj izkušeni tekači in tekačice. V Rekreaciji nekaj zanimivosti s preteklih prireditev, obiskali pa smo tudi trening Urbanih tekačev.
V zadnjih tednih pred letošnjim Ljubljanskim maratonom v oddaji o rekreaciji o tem, kako navdušiti otroka nad športno dejavnostjo in ga pri njej zadržati. Ponudimo pa tudi vtise z 12. Konjiškega maratona.
Letošnji Ljubljanski maraton bo že čez slabe tri tedne in v novi seriji oddaj o rekreaciji bomo v vas znova poskusili prižgati nekaj športnega ognja. Gibanje pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, zato v prvi oddaji nekaj o najnovejših izsledkih spomladanskih meritev na šolah, pa tudi kako prisotnost gibanja pozitivno vpliva na naše kognitivne sposobnosti.
Olimpijske igre v Parizu so končane. Slovenski športniki se vračajo z dvema zlatima in srebrno kolajno, kar Slovenijo na lestvici sodelujočih držav uvršča na 34. mesto. V spominu bodo ostali številni nepozabni trenutki. Ujeli so jih tudi naši radijski reporterji.
Olimpijske igre se zaključujejo tudi za ekipo Vala 202. V dobrih dveh tednih smo skušali z radijskim programom pričarati pristno olimpijske vzdušje. Za to smo se trudili reporterji na številnih prizoriščih ter voditelji in tonski mojstri v mobilnem studiu ob Slovenski hiši v Parizu. Manjkalo ni napetih športnih dram, uspehov, solza, barvitih zgodb, iskrenih pogovorov. Da bi za poslušalce ustvarili čim boljši program, smo pozornost ves čas posvečali športnikom. Za konec pa z vami delimo nekaj vtisov radijskih ustvarjalcev v Parizu.
Olimpijski turnir je prinesel veliko dobrega, za nekatere je bila to zadnja priložnost, ne glede na vse pa pohvala vsakemu od soigralcev, je svoje misli Miha Zarabec po porazu s Španijo. Po tekmi za tretje mesto so spregovorili še Tilen Kodrin, Blaž Blagotinšek, Jure Dolenec in selektor Uroš Zorman.
Pariz je obiskala Rose Voisk, ki je leta 1948 nastopala na olimpijskih igrah v Londonu. Rojena je bila v Mariboru, že več kot 50 let pa živi v New Yorku. Pri častitljivi starosti 94 let je prek Atlantika pripotovala v mesto, v katerem je nekoč živela. Govori o svoji mladosti, športni poti in življenju v Združenih državah Amerike, tudi o spremembi svojega imena, ob rojstvu je bila namreč Ruža Vojsk.
Plezalka Janja Garnbret je zlato po Tokiu osvojila tudi v Parizu. Olimpijska prvakinja v kombinaciji balvanskega in težavnostnega plezanja je tako še drugič premagala vso konkurenco, uspešno pa se je zoperstavila tudi težavam s prstom.
Po številnih prestavitvah, težavah in kazni je Toni Vodišek osvojil srebrno olimpijsko kolajno v razredu formula kite. Kot je povedal po zmagi, se je trdo delo, še posebej v zadnjih štirih letih, izplačalo.
Slovenske rokometaše do konca olimpijskega turnirja čakata še dve tekmi. Zvečer proti favorizirani Danski. Kar pa ne pomeni, da se Slovenci pred tekmo predajajo. Nasprotno, v izjavah pred polfinalom je razbrati pravo mero samozavesti.
Prva vožnja v finalu se Toniju Vodišku ni posrečila. Med štirimi finalisti v razredu formula kite je zasedel zadnje mesto. Zaradi pomanjkanja vetra se finalne vožnje nadaljujejo v petek, Vodišek pa ostaja v dobrem položaju. Poudarja, da je to privilegij, ki si ga je priboril s prejšnjimi nastopi.
Danes 86-letna Dawn Fraser je osvojila osem olimpijskih kolajn v plavanju. Kot prvi ženski ji je uspelo na treh zaporednih olimpijskih igrah osvojiti zlato odličje v isti disciplini.
Slovenska rokometna reprezentanca se je z vrhunsko predstavo in zmago proti Norveški (33 : 28) uvrstila v polfinale olimpijskega turnirja. Po tekmi so rokometaši izpostavljali dobro nadziranje poteka celotne tekme – izgubili so le dve žogi, skupaj pa storili sedem tehničnih napak – poudarili pa tudi, da so že od začetka verjeli v zmago.
Toni Vodišek se v četrtkov finale v jadralskem razredu formula kite podaja s prvega mesta. Ob trenutnih uvrstitvah ga do zlate olimpijske kolajne loči le še ena zmaga.
Odlično je svoje nastope v Parizu začela Janja Garnbret. Kot edina plezalka je v polfinalu dosegla vrhove vseh štirih balvanov. Po četrtkovem polfinalu v težavnosti bo znanih osem finalistk.
V obeh dosedanjih četrtfinalnih tekmah olimpijskih turnirjev sta Slovenijo premagala kasnejša prvaka. Rusija v Sydneyju, Danska v Riu. V sam vrh sodi tudi Norveška. A samozavest vliva tudi dejstvo, da se je zadnji dvoboj, januarja na evropskem prvenstvu v Berlinu, končal s slovensko zmago.
Šved Armand Duplantis je novi stari olimpijski prvak v skoku s palico. V Parizu je preskočil 6,25 metra in postavil svetovni rekord. To je njegov že deveti svetovni rekord. Šele pri tej višini se mu je primeril prvi neuspeli poskus na olimpijskem stadionu. Duplantis skok s palico trenira že od malih nog. Oba starša sta nekdanja atleta – oče skakalec s palico, mama sedmerobojka – in njegova trenerja.
Za Tonijem Vodiškom ni najbolj uspešen tekmovalni dan v formuli kite. Zaradi pomanjkanja vetra so tudi izpeljali samo eno regato. Vodišek ostaja v igri za medaljo, v skupnem seštevku je trenutno na drugem mestu.
Priti tako daleč s to generacijo je lepa zgodba, razmišlja kapetan odbojkarske reprezentance Tine Urnaut. Razočaranje je prisotno, dodaja, so pa s soigralci lahko ponosni, da so vztrajali do konca proti izjemno kakovostni in razpoloženi ekipi Poljske.
Neveljaven email naslov