Konec dolgotrajnega spraševanja o tem, ali ga bomo septembra videli v slovenskem dresu ali ne. Komentar Francija Pavšerja.

Konec dolgotrajnega spraševanja o tem, ali ga bomo septembra videli v slovenskem dresu ali ne

Priznam, da sem bil že naveličan večmesečnega ugibanja bo ali ne bo. Še nikoli nihče ni razmišljal tako dolgo in tako na glas kot Goran Dragić.

Predvsem pa je doslej vedno vsak slovenski košarkar, ki je pozimi javno podvomil o nastopu za reprezentanco, poleti tudi manjkal. V slogu diplomata: če diplomat reče "ja", pomeni mogoče, če izgovori "ne vem", pomeni ne. Če pa diplomat reče "ne", potem pa sploh ni pravi diplomat.

In v minulih letih le Beno Udrih ni bil diplomat, večkrat je kar naravnost rekel ne, ostali slovenski košarkarji pa so bili diplomatski in so vedno začeli z ne vem.

Goran Dragić je marca omenil, da bi zaradi najbolj naporne sezone v karieri, načetega telesa in družinske želje prvič po desetih letih izpustil nastop na reprezentančnem tekmovanju. In iz tega reprezenatbnčnega "ne vem", smo prvič dočakali da. Priznam, da je Dragić s svojim "da" presentil tudi mene. Ko je pred tremi tedni prišel na intervju na Val 202 je še šepal, bil je telesno in psihološko izčrpan, izžet od vseh obeznosti, ki jih tudi v posezonskem obdobju ne zmanjka.

Pa ne samo mene: nejgovega nastopa nista pričakovala pričakovala niti selektor Jure Zdovc in direktor reprezentance Matej Avanzo, ki je bil v stikih z Goranom.

Ta dolgotrajna saga, ali Dragič bo ali ne bo, je bila pravzaprav edina pot, da bo Dragić zaigral na sevtovnem prvenstvu. Če bi zahtevali, da se odloči marca, bi rekel ne. Petkrat v sezoni si je zvil levi gleženj, na koncu lige zaradi tega slabše igral, natrpana NBA liga pa je imela že naporno predsezono s slovensko reprezenatnco in domačim evropskim prvenstvom.

Odločilno je bilo, da Dragić uživa v košarki, v igri in tudi tekmovanju. Ne smemo pa zanemariti, da je bila poleg Dragićeve želje velika tudi želja Slovencev – to je lahko Goran občutil tudi sam. Dobesedno na vsakem koraku. Njegova hitrost hoje po Ljubljani je 100 metrov v desetih minutah. To je napor tudi za tistega, ki je v Dragićevi družbi, kaj šele za Gorana.

Ta pravi, da se je to zelo spremenilo po evropskem prvenstvu: da so prej ljudje po Sloveniji večinoma le sramežljivo kazali s prstom za njim, zdaj pa pristopijo, vprašajo za podpis in fotografiranje z njim. Tako kot je v Ameriki vajen že leta. No, le da je pri nas večina še mimogrede zaželela, da bi poleti zaigral v reprezenatnci. Če je Dragić želel mir, si je moral globoko na obraz povezniti kapuco, skoraj kot v Guantanamu.

Vprašanju bo ali ne bo, se Dragič ni mogel izogniti nikjer, ne on, ne njegovi bližnji. In k igranju ga je pozval tudi predsednik države, seveda z obveznim naslavljanjem: "Gospod Dragić."

In gospod Dragić, košarkar z velikim srcem, ni imel srca reči ne.

Trenutno najbolje plačani slovenski športnik je včeraj sporočil svojo težko pričakovano in tolikokrat spraševano odločitev. Danes jo bo še pojasnil. Danes je zadnji dan te vroče dileme. In potem bo temo, ali bo Dragič nastopil na svetovnem prvenstvu, zamenjala kakšna druga.

Prisluhnite intervjuju z Goranom Dragićem po koncu letošnje sezone v ligi NBA: "Ko sem videl sedemmestno številko, sem se vprašal, če je to sploh možno."