Pogovor z gospo Ano Rup

Če ne poznate gospe Ane Rup, pa skoraj gotovo poznate kulinarično specialiteto, po kateri je poznana. Če vam omenimo ime “Ančka” ali štruklje, morda že veste, o čem se je Lucija Fatur pogovarjala s tokratno sogovornico. Gospa Ana Rup je življenje posvetila delu, ki ga je že od malih nog z veseljem opravljala in razveseljevala svoje goste.

Jaz sem tista Ančka, ki sem začela s štruklji. Ko sem zaključevala osnovno šolo, sem šla že na trgovski tečaj v Škofjo Loko. Takrat še nisem bila stara 14 let, zato so me starši vzeli iz šole in rekli “delat pojdi” in tako sem naredila trgovski tečaj. Po naključju sem prišla v službo v malo podjetje – slaščičarna in kavarna Kranj – in tam sem ostala skoraj 17 let. Naenkrat sem pomislila, kaj bi bilo, če bi imela svojo gostilno.

Kmalu zatem je opravila tudi tečaj za privatne gostince, svoj dom v Čirčah pa je nekoliko prilagodila in ustvarila prostor za okoli 20 stolov. Gostje iz slaščičarne so ji predlagali, naj poleg običajnih slaščic ponudi tudi štruklje.

Mi smo takrat orali ledino s temi štruklji. Imeli smo tudi drugo domačo hrano – gorenjski ričet, ajdove žgance, kmečko pojedino in tako naprej. Potem pa smo začeli še z orehovo potico, spekli smo jih čez 100 za praznike. To so bile potice, težke po 4 kile, ki se v gostilni Ančka v Šenčurju pečejo še danes.

Gostilna Ančka v Šenčurju obratuje že skoraj pet desetletij, uspeh pa gospa Ana pripisuje trdemu delu. Začetki so bili, kot sama pravi, težki, saj je primanjkovalo sestavin, štruklji pa so se kljub vsemu obdržali skozi vsa leta. V preteklosti je bilo največ gostov pozimi, v času smučarske sezone, ko na smučiščih še ni bilo tako pestre ponudbe hrane kot danes.

Spomnim se kakšne nedelje popoldne, ko nismo niti ene kave prodali, ker so ljudje samo čakali na prostor, da bodo eni pojedli in šli in se bodo lahko drugi usedli. Vse to je bilo zelo zanimivo, ampak to, kako smo takrat garali, pa samo mi vemo!

Še vedno dobre volje in z lepimi spomini gospa Ana zdaj živi v Domu upokojencev Kranj, kamor je prišla po moževi smrti. Pravi, da se počuti dobro, ima svojo sobo s kopalnico in počne to, kar si sama želi. Našla je tudi novo dejavnost, s katero si krajša dneve – klekljanje.

To je moja strast. Doma sem klekljala še kot otrok in takrat smo se vsi majhni otroci učili klekljati. Ko sem šla v službo, nisem nič klekljala, odkar pa sem v pokoju, sem malo po malo spet začela in zdaj spet kar precej klekljam. Imam enega steklarja, ki mi da izdelke lepo v steklo, veliko delam tudi za hčerko in prijatelje. Naredim kakšen prtiček, za hčerko pa sem naredila tudi zaveso.