Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z gospo Ano Rup
Če ne poznate gospe Ane Rup, pa skoraj gotovo poznate kulinarično specialiteto, po kateri je poznana. Če vam omenimo ime “Ančka” ali štruklje, morda že veste, o čem se je Lucija Fatur pogovarjala s tokratno sogovornico. Gospa Ana Rup je življenje posvetila delu, ki ga je že od malih nog z veseljem opravljala in razveseljevala svoje goste.
Jaz sem tista Ančka, ki sem začela s štruklji. Ko sem zaključevala osnovno šolo, sem šla že na trgovski tečaj v Škofjo Loko. Takrat še nisem bila stara 14 let, zato so me starši vzeli iz šole in rekli “delat pojdi” in tako sem naredila trgovski tečaj. Po naključju sem prišla v službo v malo podjetje – slaščičarna in kavarna Kranj – in tam sem ostala skoraj 17 let. Naenkrat sem pomislila, kaj bi bilo, če bi imela svojo gostilno.
Kmalu zatem je opravila tudi tečaj za privatne gostince, svoj dom v Čirčah pa je nekoliko prilagodila in ustvarila prostor za okoli 20 stolov. Gostje iz slaščičarne so ji predlagali, naj poleg običajnih slaščic ponudi tudi štruklje.
Mi smo takrat orali ledino s temi štruklji. Imeli smo tudi drugo domačo hrano – gorenjski ričet, ajdove žgance, kmečko pojedino in tako naprej. Potem pa smo začeli še z orehovo potico, spekli smo jih čez 100 za praznike. To so bile potice, težke po 4 kile, ki se v gostilni Ančka v Šenčurju pečejo še danes.
Gostilna Ančka v Šenčurju obratuje že skoraj pet desetletij, uspeh pa gospa Ana pripisuje trdemu delu. Začetki so bili, kot sama pravi, težki, saj je primanjkovalo sestavin, štruklji pa so se kljub vsemu obdržali skozi vsa leta. V preteklosti je bilo največ gostov pozimi, v času smučarske sezone, ko na smučiščih še ni bilo tako pestre ponudbe hrane kot danes.
Spomnim se kakšne nedelje popoldne, ko nismo niti ene kave prodali, ker so ljudje samo čakali na prostor, da bodo eni pojedli in šli in se bodo lahko drugi usedli. Vse to je bilo zelo zanimivo, ampak to, kako smo takrat garali, pa samo mi vemo!
Še vedno dobre volje in z lepimi spomini gospa Ana zdaj živi v Domu upokojencev Kranj, kamor je prišla po moževi smrti. Pravi, da se počuti dobro, ima svojo sobo s kopalnico in počne to, kar si sama želi. Našla je tudi novo dejavnost, s katero si krajša dneve – klekljanje.
To je moja strast. Doma sem klekljala še kot otrok in takrat smo se vsi majhni otroci učili klekljati. Ko sem šla v službo, nisem nič klekljala, odkar pa sem v pokoju, sem malo po malo spet začela in zdaj spet kar precej klekljam. Imam enega steklarja, ki mi da izdelke lepo v steklo, veliko delam tudi za hčerko in prijatelje. Naredim kakšen prtiček, za hčerko pa sem naredila tudi zaveso.
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Pogovor z gospo Ano Rup
Če ne poznate gospe Ane Rup, pa skoraj gotovo poznate kulinarično specialiteto, po kateri je poznana. Če vam omenimo ime “Ančka” ali štruklje, morda že veste, o čem se je Lucija Fatur pogovarjala s tokratno sogovornico. Gospa Ana Rup je življenje posvetila delu, ki ga je že od malih nog z veseljem opravljala in razveseljevala svoje goste.
Jaz sem tista Ančka, ki sem začela s štruklji. Ko sem zaključevala osnovno šolo, sem šla že na trgovski tečaj v Škofjo Loko. Takrat še nisem bila stara 14 let, zato so me starši vzeli iz šole in rekli “delat pojdi” in tako sem naredila trgovski tečaj. Po naključju sem prišla v službo v malo podjetje – slaščičarna in kavarna Kranj – in tam sem ostala skoraj 17 let. Naenkrat sem pomislila, kaj bi bilo, če bi imela svojo gostilno.
Kmalu zatem je opravila tudi tečaj za privatne gostince, svoj dom v Čirčah pa je nekoliko prilagodila in ustvarila prostor za okoli 20 stolov. Gostje iz slaščičarne so ji predlagali, naj poleg običajnih slaščic ponudi tudi štruklje.
Mi smo takrat orali ledino s temi štruklji. Imeli smo tudi drugo domačo hrano – gorenjski ričet, ajdove žgance, kmečko pojedino in tako naprej. Potem pa smo začeli še z orehovo potico, spekli smo jih čez 100 za praznike. To so bile potice, težke po 4 kile, ki se v gostilni Ančka v Šenčurju pečejo še danes.
Gostilna Ančka v Šenčurju obratuje že skoraj pet desetletij, uspeh pa gospa Ana pripisuje trdemu delu. Začetki so bili, kot sama pravi, težki, saj je primanjkovalo sestavin, štruklji pa so se kljub vsemu obdržali skozi vsa leta. V preteklosti je bilo največ gostov pozimi, v času smučarske sezone, ko na smučiščih še ni bilo tako pestre ponudbe hrane kot danes.
Spomnim se kakšne nedelje popoldne, ko nismo niti ene kave prodali, ker so ljudje samo čakali na prostor, da bodo eni pojedli in šli in se bodo lahko drugi usedli. Vse to je bilo zelo zanimivo, ampak to, kako smo takrat garali, pa samo mi vemo!
Še vedno dobre volje in z lepimi spomini gospa Ana zdaj živi v Domu upokojencev Kranj, kamor je prišla po moževi smrti. Pravi, da se počuti dobro, ima svojo sobo s kopalnico in počne to, kar si sama želi. Našla je tudi novo dejavnost, s katero si krajša dneve – klekljanje.
To je moja strast. Doma sem klekljala še kot otrok in takrat smo se vsi majhni otroci učili klekljati. Ko sem šla v službo, nisem nič klekljala, odkar pa sem v pokoju, sem malo po malo spet začela in zdaj spet kar precej klekljam. Imam enega steklarja, ki mi da izdelke lepo v steklo, veliko delam tudi za hčerko in prijatelje. Naredim kakšen prtiček, za hčerko pa sem naredila tudi zaveso.
Draga Koren svojo dolgoživost, stara je 96 let, pripisuje svoji veseli naravi, družabnosti in skromnemu življenju. Vse življenje je bila članica telovadnega društva. Na rekreacijo je hodila do 86. leta, ko si je zlomila kolk. Bila je tudi ljubiteljica pohodov ter narave. Pri sedemdesetih je bila še na Triglavu. Preden se je preselila v Dom Petra Uzarja v Tržiču, je deset let v tem domu delala kot prostovoljka, zato je prepričana, da je prav to pomagalo, da je lažje prenesla selitev iz domače hiše v dom. V pogovoru za oddajo Storž, ki bo na sporedu ta četrtek ob 10.30 na Prvem, se je spomnila tudi svoje prve ljubezni.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Vsakemu članu z nekoliko daljšim stažem v katerem koli pihalnem orkestru v Sloveniji je ime Janko Škrajnar zagotovo znano, danes pa boste dolgoletnega glasbenika iz Ljutomera spoznali tudi drugi. Ravno jutri bo spet stal na čelu pihalnega orkestra Muzika iz Križevcev pri Ljutomeru, ki je ob dnevu žena pripravil samostojni koncert, minuli konec tedna se je kot ambasador veteranskih godb Slovenije trudil na intenzivnih vajah. Ljubezen do glasbe, s katero se gospod Janko Škrajnar ukvarja že vse svoje življenje, mu je prinesla tudi mnoga priznanja in nagrade, a kot pripoveduje, je letošnji Miklošičev nagrajenec v občini Ljutomer, glasbi predan zlasti zaradi njene univerzalnosti in energije, ko jo ta prinaša v njegovo in življenja ljudi, s katerimi se rad druži.
Po upokojitvi se je začela ukvarjati z oblikovanjem kamna in je članica dolenjskega društva ustvarjalcev v kamnu Skulpte. Pred upokojitvijo je bila na nacionalnem radiu mojstrica zvoka. Ob lanski 90-letnici Radia Slovenija se je s svojim umetniškim delom, ki stoji v avli radia, poklonila ustvarjalkam in ustvarjalcem zvoka, glasbe in besede. Gabrijela Čepič, ki bo čez mesec dopolnila 80 let, bo o svojem življenju pred in po upokojitvi pripovedovala v četrtkovi oddaji Storž ob 10.30 na Prvem.
Gospa Metka Kavčič iz Tržiča se spominja za današnji čas neobičajnih utrinkov iz svojega dolgega življenja; sankanja iz Loma pod Storžičem v Tržič, stroge učiteljice, ki je z zapiranjem v razred kaznovala vse učence, razen ravnateljevih, priprave in ocenjevanja bržol in poročnega darila svojega moža iz leta 1933. Ker bo gospa Kavčič julija dopolnila 105 let, bo v oddaji Storž razkrila tudi svoje življenjsko vodilo.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Dramski igralec Marko Simčič je nastopal v celjskem gledališču, v Gleju in v Mestnem gledališču ljubljanskem, v številnih filmih in v radijskih igrah. Čeprav ne igra več, še vedno rad zahaja v gledališče kot gledalec, pa ne samo doma, ampak ga pot zanese tudi v Prago, Bratislavo in London. Našel pa je zanimivo popestritev za svoje upokojensko življenje. Otrokom v enem od ljubljanskih vrtcev je začel pripovedovati pravljice.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
»Prostor je skupna dobrina. Na žalost ga naša ustava ne omenja. Moral pa bi biti na prvem mestu med naravnimi viri,« je prepričan upokojeni profesor krajinske arhitekture na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Janez Marušič. Kljub temu, da je upokojen, poskuša spremljati vse, kar se dogaja okrog njega. Še posebej področje urejanja prostora, do katerega smo, tako pravi prof. Marušič, lahko tako ali drugače nežni ali pa agresivni. Profesor Marušič je doma iz Solkana pri Novi Gorici, kjer ima še vedno stalno prebivališče, kljub temu, da živi v Ljubljani. Leta 2011 je dobil nagrado za življenjsko delo stanovskega društva krajinskih arhitektov. V pogovoru za oddajo Storž pa ni bil samo kritičen do našega odnosa do prostora, na primer gradnje lakirnice v Hočah, ampak se je spomnil tudi na mladost v Solkanu in na Sočo, ki jo ima še vedno globoko v srcu, pa na čas študija agronomije, ki je bil ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja zelo v modi, in na obdobje pred podiplomskim študijem krajinske arhitekture, ko je bil zaposlen na komunali v Novi Gorici, kjer se je ukvarjal z urejanjem javnega zelenja v mestu.
Alojza Paulina iz Ročevnice pri Tržiču, rojenega na Franckovi domačiji in gostilni v Srednji vasi pri Podbrezjah, poznajo predvsem tisti Slovenci, ki so študirali elektrotehniko ali fiziko. Prof. dr. Paulin je namreč na teh področjih tako pomembno ime, da ga najdete celo v nemški Wikipediji. Deloval je na Inštitutu Jožefa Stefana in znanih visokotehnoloških inštitutih v Nemčiji in Švici, ob vrnitvi v Slovenijo pa je kot profesor svoje znanje delil s študenti elektrotehnike na mariborski univerzi. Kot zaslužni profesor je v pokoj odšel pred 22 leti, a je še vedno v stiku s svojo stroko in vestno spremlja znanstvene dosežke po vsem svetu. V pogovoru z Andrejo Čokl se je Alojz Paulin spominjal predvsem svojih šolskih in študentskih let.
“Dober alpinist si lahko hitro, težko pa postaneš star alpinist,” pravi Dušan Kukovec, ki bo čez nekaj dni dopolnil 90 let. Mnogo je stvari, ki so ga razveseljevale v življenju, a od vsega najbolj nosi v srcu gore, alpinizem. Z Janezom Resnikom sta bila prva Jugoslovana, ki sta preplezala severno steno Eigerja. Poleg tega je bil Dušan Kukovec tudi gorski reševalec in inštruktor GRS. Udeležil se je številnih alpinističnih odprav, razveseljevalo pa ga je tudi jadranje in kajakaške poti po rekah.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Gospa Dana Kugler Petrovič je profesorica slovenskega jezika. Za študij jo je v gimnaziji navdušil profesor France Kobler. Najlepša so bila zanjo študentska leta na ljubljanski univerzi, ki se jih rada spominja. Njena umska kondicija je še vedno odlična. S pravnukom igrata šah, ki se ga je naučila že v otroštvu. Na mizi pa ima tudi križanke, igre spomina in karte za briškolo.
Gospa Ljuba Novak pravi, da se je rodila za najplemenitejši, najlepši, pa tudi težek poklic, ki pa je pravzaprav poslanstvo. Pot jo je namreč vodila od učiteljice do pomočnice ravnateljev in nazadnje ravnateljice na OŠ Polje v Ljubljani. Delo z otroki jo je razveseljevalo že od malega, odraščala je namreč z bratom in mlajšo sestro. Zdaj je upokojena, a termin “upokojitev” nekako ni v njenem besedišču. Že vrsto let jo namreč spremlja tudi telovadba, ne skrbi le zase, pač pa vodi telovadbo za svoje “babe”, kot jim rada reče. Med njimi se je spletla trdna vez, ki je več kot le druženje ob redni rekreaciji. A to je le del življenja naše današnje sogovornice, ki sta jo sicer razveseljevala tudi pevski zbor in folklorna skupina, kar 18 let pa je bila svetovalka na zaupnem telefonu.
Neveljaven email naslov