Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo za njeno mamo branje brezdelje. 40 let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Pri 65-ih se je vrnila v Izolo in začela pisati pesmi. Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi pod kateri se je podpisala, trenutno piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izoljanski tednik Mandrač. Bogato skrinjo življenjskih izkušenj, spoznanj in razmišljanj je odprla Darji Pograjc, ki je pogovor posnela za oddajo Storž.

Izolčanka Dora Beržan navdih za svoje socialne pesmi črpa iz uboštva

Štiriinosemdesetletna Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo branje za njeno mamo brezdelje. Štirideset let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Tam se je preživljala s prevajanjem in učenjem, prijela je za vsako delo, ki se je ponudilo. Pri 65 letih se je preselila nazaj v Izolo in začela pisati pesmi.

"Sem izolska pesnica. Pravzaprav izolanska rečemo mi. Ne rečemo izolska, ampak izolanska. Zato ker to pride od Izola, Izolan, izolanska. To bi bilo pravilno. Ampak v pravopisu ni tako; zdi se mi, da je izolska.

"No, dobro, da ne bom začela polemično," hitro doda in se nasmehne: "Drugače nisem polemična, ampak to mi je zelo pri duši." Na kavni mizici v dnevni sobi gospe Beržan opazim dve knjigi – avtor prve je Avstrijec Robert Musil, avtor druge Pablo Neruda. To, drugo je kupila ob zadnjem obisku Milana. Vedno ga je občudovala, še doda, zdaj, ko vsak večer prebira njegovo poezijo – v španskem in italijanskem jeziku – pa ga občuduje še bolj. Je tudi članica bralnega kluba Kira knjiga, ki ga vodi prevajalka in literarna kritičarka Diana Pungeršič.

"Nam da nasvete in poglabljanja o knjigah. To me izredno veseli, ker sem precej slovenščine pozabila, ko sem bila 40 let zunaj. Torej, časopise si čital šele mesec dni pozneje itn. Tako da sem večinoma čitala italijansko."

Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi, pod kateri se je podpisala. Zdaj piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izolski tednik Mandrač. Od kod črpa navdih za svoje pesmi?

"Moji so bili ubogi ljudje in vsi okrog njih so bili tudi ubogi ljudje. Se spomnim, hodili so delat v Trst, v tovarne. Me veseli to ... ne da so bili ubogi. Veseli me črpanje iz tega uboštva, ker so ljudje že pozabili, pozabljajo. Posebno mladi!"