Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo za njeno mamo branje brezdelje. 40 let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Pri 65-ih se je vrnila v Izolo in začela pisati pesmi. Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi pod kateri se je podpisala, trenutno piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izoljanski tednik Mandrač. Bogato skrinjo življenjskih izkušenj, spoznanj in razmišljanj je odprla Darji Pograjc, ki je pogovor posnela za oddajo Storž.
Izolčanka Dora Beržan navdih za svoje socialne pesmi črpa iz uboštva
Štiriinosemdesetletna Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo branje za njeno mamo brezdelje. Štirideset let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Tam se je preživljala s prevajanjem in učenjem, prijela je za vsako delo, ki se je ponudilo. Pri 65 letih se je preselila nazaj v Izolo in začela pisati pesmi.
"Sem izolska pesnica. Pravzaprav izolanska rečemo mi. Ne rečemo izolska, ampak izolanska. Zato ker to pride od Izola, Izolan, izolanska. To bi bilo pravilno. Ampak v pravopisu ni tako; zdi se mi, da je izolska.
"No, dobro, da ne bom začela polemično," hitro doda in se nasmehne: "Drugače nisem polemična, ampak to mi je zelo pri duši." Na kavni mizici v dnevni sobi gospe Beržan opazim dve knjigi – avtor prve je Avstrijec Robert Musil, avtor druge Pablo Neruda. To, drugo je kupila ob zadnjem obisku Milana. Vedno ga je občudovala, še doda, zdaj, ko vsak večer prebira njegovo poezijo – v španskem in italijanskem jeziku – pa ga občuduje še bolj. Je tudi članica bralnega kluba Kira knjiga, ki ga vodi prevajalka in literarna kritičarka Diana Pungeršič.
"Nam da nasvete in poglabljanja o knjigah. To me izredno veseli, ker sem precej slovenščine pozabila, ko sem bila 40 let zunaj. Torej, časopise si čital šele mesec dni pozneje itn. Tako da sem večinoma čitala italijansko."
Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi, pod kateri se je podpisala. Zdaj piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izolski tednik Mandrač. Od kod črpa navdih za svoje pesmi?
"Moji so bili ubogi ljudje in vsi okrog njih so bili tudi ubogi ljudje. Se spomnim, hodili so delat v Trst, v tovarne. Me veseli to ... ne da so bili ubogi. Veseli me črpanje iz tega uboštva, ker so ljudje že pozabili, pozabljajo. Posebno mladi!"
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo za njeno mamo branje brezdelje. 40 let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Pri 65-ih se je vrnila v Izolo in začela pisati pesmi. Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi pod kateri se je podpisala, trenutno piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izoljanski tednik Mandrač. Bogato skrinjo življenjskih izkušenj, spoznanj in razmišljanj je odprla Darji Pograjc, ki je pogovor posnela za oddajo Storž.
Izolčanka Dora Beržan navdih za svoje socialne pesmi črpa iz uboštva
Štiriinosemdesetletna Dora Beržan kulturo nosi v duši že od majhnih nog. Knjige je kot deklica prebirala na skrivaj, saj je bilo branje za njeno mamo brezdelje. Štirideset let je živela v Milanu, kamor se je preselila z možem. Tam se je preživljala s prevajanjem in učenjem, prijela je za vsako delo, ki se je ponudilo. Pri 65 letih se je preselila nazaj v Izolo in začela pisati pesmi.
"Sem izolska pesnica. Pravzaprav izolanska rečemo mi. Ne rečemo izolska, ampak izolanska. Zato ker to pride od Izola, Izolan, izolanska. To bi bilo pravilno. Ampak v pravopisu ni tako; zdi se mi, da je izolska.
"No, dobro, da ne bom začela polemično," hitro doda in se nasmehne: "Drugače nisem polemična, ampak to mi je zelo pri duši." Na kavni mizici v dnevni sobi gospe Beržan opazim dve knjigi – avtor prve je Avstrijec Robert Musil, avtor druge Pablo Neruda. To, drugo je kupila ob zadnjem obisku Milana. Vedno ga je občudovala, še doda, zdaj, ko vsak večer prebira njegovo poezijo – v španskem in italijanskem jeziku – pa ga občuduje še bolj. Je tudi članica bralnega kluba Kira knjiga, ki ga vodi prevajalka in literarna kritičarka Diana Pungeršič.
"Nam da nasvete in poglabljanja o knjigah. To me izredno veseli, ker sem precej slovenščine pozabila, ko sem bila 40 let zunaj. Torej, časopise si čital šele mesec dni pozneje itn. Tako da sem večinoma čitala italijansko."
Danes si lahko v knjižnici izposodite dve knjigi, pod kateri se je podpisala. Zdaj piše tretjo, svoje misli pa včasih izlije na papir tudi za lokalni izolski tednik Mandrač. Od kod črpa navdih za svoje pesmi?
"Moji so bili ubogi ljudje in vsi okrog njih so bili tudi ubogi ljudje. Se spomnim, hodili so delat v Trst, v tovarne. Me veseli to ... ne da so bili ubogi. Veseli me črpanje iz tega uboštva, ker so ljudje že pozabili, pozabljajo. Posebno mladi!"
V tem Storžu se bomo z Janezom Mavričem podali v zbirateljske vode. Skrb za zgodovino ga spremlja že od mladih nog, intenzivneje pa se ji je posvetil po upokojitvi, ko je mizarski poklic zamenjal za zbirateljstvo. Ta nekoč prostočasna dejavnost, danes polno zaposluje njegovo življenje. Med drugim v Gornjem gradu skrbi za muzejsko zbirko tamkajšnjega krajevnega muzeja, v kateri je več kot 1.300 razglednic. Z Darjo Pograjc je spregovoril o svoji prvi veliki najdbi, o pogostih potovanjih na Češko in o težavah pri ohranjanju svoje zapuščine.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v oddaji Storž, ob 11.15, na Prvem.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v tokratni oddaji Storž.
Neveljaven email naslov