Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Alternative vizije Slovenije iz 80-tih let

26.12.2015

Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.

Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita

Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.

Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.

Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:

Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.

Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:

Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.

Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:

Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.

No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:

Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.

Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:

Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.

Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.


Studio ob 17.00

4602 epizod


Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.

Alternative vizije Slovenije iz 80-tih let

26.12.2015

Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.

Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita

Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.

Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.

Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:

Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.

Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:

Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.

Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:

Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.

No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:

Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.

Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:

Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.

Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.


19.02.2019

Pomanjkanje družinskih zdravnikov

Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.


18.02.2019

Varnostne razmere se slabšajo

Je na obzorju nova oboroževalna tekma? To se sprašujejo številni analitiki, potem ko sta Washington in Moskva odstopila od pogodbe o prepovedi raket srednjega dosega, sklenjene v obdobju hladne vojne. Tveganje se stopnjuje tudi ob krepitvi kitajskih vojaških mišic. Smo v Evropi še naprej na prepihu med ZDA in Rusijo?


15.02.2019

Vodnikovo leto

Valentín Vodnik, prvi oziroma eden od prvih na številnih področjih: prvi kanonizirani slovenski pesnik, začetnik slovenskega novinarstva s časnikom Lublanske novice, avtor prve v slovenščini pisane slovnice, slovaropisec, začetnik slovenske strokovne terminologije na več področjih; slavljen, a včasih tudi pozabljen, vsekakor pa zaslužen za marsikaj, iz česar so rasli rodovi po njem … Vodnikovo leto, posvečeno 200-ti obletnici njegove smrti, je priložnost, da se znova ozremo na njegovo delo. Avtor bo Vlado Motnikar.


14.02.2019

Kaj delajo novi župani

Tri mesece po lokalnih volitvah pregledujemo, kako so novoizvoljeni župani zagrizli v delo, kako sestavljajo koalicije, kakšni okostnjaki so jih čakali v omarah … Ponekod se zapleta. V Kopru se je povolilna zgodba razpletla šele pred dnevi, v Šmarjeških Toplicah se še ni. Današnjo oddajo namenjamo lokalni politiki. Gostimo koprskega, mariborskega in piranskega župana ter preverjamo ali izvoljeni predstavniki ljudstva že uresničujejo obljube. Voditeljica Tjaša Škamperle.


13.02.2019

Kakšno šolo hočemo

Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.


12.02.2019

Boj za kadre

V starajoči se Evropi se bíje boj za dobre kadre. Bogatejši zahod nadarjene z vzhoda vabi z enosmernimi vozovnicami, ključni so boljše plače in pogoji za razvoj. Bo Slovenija končna ali le začetna postaja za najbolj izobražene in nadarjene delavce, kateri so magneti za nove rodove na trgu dela in kakšnih delovnih mest si želimo - o vsem tem v Studiu ob 17-ih z voditeljico Urško Ivanovič.


11.02.2019

Meso - komu zaupati?

Afera s spornim poljskim mesom je pri potrošnikih sprožila vrsto vprašanj o kakovosti mesa, ki ga jemo, in komu naj sploh zaupamo. Zato v Studiu ob 17-ih preverjamo nadzor nad mesom in odgovarjamo na vprašanje, kaj se z njim dogaja na svetovnem trgu. V Sloveniji vzgojeno meso je, kot nam zagotavljajo, najbolj kakovostno; bo treba spremeniti pravila o javnem naročanju, da ga bodo imeli tudi v vrtcih, šolah in bolnišnicah? Kako prepoznati lokalno pridelano meso, katera znamka je zagotovilo, da gre za slovensko pridelano kakovostno meso? Z voditeljico Jernejko Drolec.


08.02.2019

Prešernovi nagrajenci

Sinoči so v Cankarjevem domu podelili Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Ustvarjalcem, ki so ali s svojim življenjskim delom ali pa z vrhunskimi dosežki zadnjih let zaznamovali slovensko kulturo, lahko prisluhnete v Studiu ob 17-ih na Prvem programu. Z voditeljico Stašo Grahek.


07.02.2019

Višje plače tudi v gospodarstvu

Potem ko so se zvišale plače v javnem sektorju, je čas za to tudi v gospodarstvu. S tem se strinjajo tako podjetniki kot sindikati in vlada. A poti do tja so različne. Večina jih pelje prek davčnih razbremenitev zaposlenih. Kako in kdaj – o tem v tokratni oddaji, v kateri soočamo predstavnike različnih strani, a z istim ciljem.


06.02.2019

Ameriški predsednik Trump o razmerah v državi

Ameriški predsednik je imel redni letni nagovor letos, zaradi spora z demokrati glede financiranja zidu na meji z Mehiko, pozneje kot običajno. Ameriškemu gospodarstvu gre dobro, odnosi z Venezuelo pa so na robu vojne. V oddaji razčlenjujemo prvo polovico Trumpovega predsedniškega mandata. Koliko škode je sebi in ugledu Združenih držav povzročil s svojim neobičajnim vodenjem in zakaj nič ne kaže na to, da bi izgubil na predsedniških volitvah? Sicer pa Trump vztraja pri zidu na meji z Mehiko, carinah na kitajske izdelke in osamitvi Irana.


05.02.2019

V pripravi nova strategija nacionalne varnosti

Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.


04.02.2019

Občinam zaradi višjih plač zmanjkuje denarja

Vladni dogovor z javnim sektorjem o višjih plačah se vse bolj pozna tudi v občinskih proračunih in denarnicah občank in občanov. Občine zatrjujejo, da dogovorjena višja povprečnina ne bo poravnala novih stroškov, trpele bodo tudi številne naložbe. Ali imajo občine še kaj manevrskega prostora? Kakšen znesek zadostuje za pokritje obveznih nalog in kako spremeniti način financiranja lokalne samouprave, da ne bo vseskozi odvisna od pogajanj z vlado? O tem v današnjem Studiu ob 17-ih, voditelj Daniel Poslek.


01.02.2019

Afera s poljskim mesom

Afera s spornim mesom bolnih krav – te so brez veterinarskega pregleda klali v poljski klavnici, meso pa kot neoporečno prodajali naprej – je dobila širše razsežnosti. Meso se je namreč znašlo v številnih evropskih državah, tudi v Sloveniji v obliki mesnega pripravka za kebab. V umik in odpoklic je tako vključenih vse več držav. Ob tem se pojavljajo številna vprašanja, med drugimi, kakšna sta nadzor in preverjanje med državami in doma, kakšno je tveganje za zdravje ljudi, in navsezadnje, kako sploh vemo, kaj se znajde v javnih ustanovah od vrtcev do bolnišnic in na naših prodajnih policah.


31.01.2019

Sanacija okoljevarstvenih kritičnih točk v sloveniji

Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.


30.01.2019

Opomin holokavsta

Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.


29.01.2019

Mobing

Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.


28.01.2019

Kriza v kulturni politiki

Predsednik vlade Marjan Šarec je sprejel odstop ministra za kulturo Dejana Prešička. Dejal je, da kljub njegovim dosežkom ni mogoče spregledati, da so odnosi na ministrstvu tako slabi, da je nadaljnje delo ministra pod vprašajem. Kakšni so globlji vzroki odnosov na ministrstvu za kulturo? Verjetno so k razmeram pripomogle pogoste kadrovske menjave, desetletni zaostanki na sistemskem reševanju področja, finančni rezi …, nekaj pa tudi nepripravljenost širšega področja kulture na večje spremembe, ki prinašajo tudi negativne ukrepe. Kako globoka je torej kriza v kulturni politiki?


25.01.2019

Venezuela

Venezuelo, ki je kljub največjim zalogam surove nafte na svetu v hudi gospodarski krizi in so jo zaradi pomanjkanja zapustili trije milijoni ljudi, pretresajo nemiri. Oblast je prevzel opozicijski voditelj Juan Guaido – tega so takoj podprle ZDA in nekaj držav v regiji. Na stran predsednika Nicolasa Madura, ki ga podpira vojska pa je stopila Mehika, Bolivija in Kuba skupaj z Rusijo in Turčijo. Nemirna Venezuela je na največji prelomnici v svoji novejši zgodovini.


24.01.2019

Rebalans proračuna

Z rebalansom je vlada razdelila več kot 500 milijonov evrov, večino za plače, socialo, družinske prejemke, več bodo dobili tudi upokojenci. Bodo prilivi sledili optimistično zastavljeni porabi, ob tem, da se kopičijo znamenja upočasnitve gospodarske rasti? Koliko bo sploh ostalo za naložbe? Bo namesto načrtovanega presežka na koncu v državni blagajni primanjkljaj? Zakaj se vlada ne ozira na opozorila fiskalnega sveta o preveliki porabi? Tudi o tem v današnjem Studiu ob 17h z Zdenko Bakalar.


23.01.2019

Zadrževalnik Vogršček

O prenovi Zadrževalnika Vogršček se govori že več kot desetletje, kmetje v Vipavski dolini pa so se morali vnovič sprijazniti z neuresničeno napovedjo v zvezi z začetkom obnove namakalnega sistema. Zakaj se dela na zadrževalniku niso začela jeseni, kot so jim obljubili, kdaj se bo desetletje agonije končalo? Kmetje želijo vedeti, ali lahko računajo na to, da bo voda v ceveh že pred bližajočo se namakalno sezono, dolgoročno pa naj bi namakalni sistem služil tudi za namakanje kmetijskih površin Zgornje Vipavske doline. Prav tako jih zanima ali bo voda neoporečna in primerna za namakanje.


Stran 73 od 231
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov