Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
V pričakovanju božiča bomo razmišljali o pripravah nanj, o tem, kako ga praznujemo in o pomenu tega velikega krščanskega praznika. Osvetlili pa bomo tudi zgodovino in posebnosti v Sloveniji zelo priljubljenega postavljanja jaslic.
Kakšen je bil svet v iztekajočem se letu? Mednarodne pogodbe niso več tako trdne in močnejše države preizkušajo, ali bi z novim merjenjem moči lahko povečale prednost pred drugimi. A hujših posledic v letu 2018 še ni bilo. Svet so pretresli posnetki vojnih grozot in sestradanih otrok v Jemnu, kjer se kot lokalna sila uveljavlja Savdska Arabija. Ameriški predsednik Trump je sprožil napetosti v svoji republikanski stranki zaradi napovedanega umika iz porušene Sirije. Umirile so se razmere na Korejskem polotoku, trgovinska vojna ni dobila takega razmaha, kot smo se bali. Na stari celini se sprašujemo, kakšni bodo odnosi z Veliko Britanijo, potem ko bo ta zapustila Evropsko unijo. Vse to je izziv tudi za Slovenijo, za njeno večjo dejavnost v mednarodnem prostoru.
Slovensko gospodarstvo je bilo v letu 2018 eno od najhitreje rastočih v Evropski uniji. V podjetjih je bilo naročil dovolj, ustreznih kadrov pa premalo. Posledično so se okrepili pritiski na plače, vlada je tako – ob nasprotovanju podjetnikov – zvišala minimalno plačo ter sprejela dogovor za višje plače v javnem sektorju, ob tem pa privatizirala največjo banko v državi – NLB. V oddaji o tem kakšno je bilo iztekajoče se leto na področju poslovanja, zaposlovanja, javnih financ in kovanja dobičkov.
200 let je minilo od takrat, ko je svetilničar Luka Čeč povsem po naključju odkril nove dele Postojnske jame in naznanil: »Tu je nov svet – tu je paradiž.« Od takrat je jama neločljivo povezana s turizmom. Postojnske jama, najdaljši turistični jamski sistem, zdaj zajema 24 kilometrov podzemnih hodnikov z veličastnimi kapniškimi skulpturami in pestrim živalskim svetom – a zgodba še ni končana; potapljačem manjka le nekaj 100 metrov, da jo s podzemno reko Pivko povežejo s Planinsko jamo. O njeni zgodovini, kronanih glavah, ki so jo obiskale, turizmu in davku, ki ga je s tem plačal jamski živelj, ter o nadaljnjih načrtih. Prvič v živo iz Postojnske jame.
Ima vaš izbrani družinski zdravnik dovolj časa, da vam prisluhne, da mu pojasnite vaš zdravstveni problem, da vam pojasni terapijo, vam pri tem gleda v oči ali v računalniški monitor? Imate težave pri iskanju vašega zdravnika? Ima zdravnik na voljo 7, 9 ali 12 minut povprečno za bolnika – kdo manipulira s podatki, ZZZS ali zdravniki? Zakaj se mladi ne odločajo za poklic družinskega zdravnika? V oddaji tudi o tem kakšne ukrepe za izboljšanje dostopnosti in boljše delovne razmere za družinske zdravnike pripravlja ministrstvo v prihodnje.
V Katowicah na Poljskem se ministri za okolje in drugi visoki predstavniki skoraj vseh držav članic OZN niso natančno dogovorili o pravilniku za izvajanje Pariškega sporazuma. Ta bo začel veljati že čez dve leti, tako da je časa za pripravo čedalje manj. Vsaka članica OZN je namreč predstavila svoje cilje za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in se zavezala, da jih bo uresničevala. Na letošnji podnebni konferenci se tudi niso dogovorili o finančni pomoči razvitih državam v razvoju. Te namreč, kljub drugačnim obljubam, dobivajo premalo denarja za ukrepe proti škodljivim posledicam podnebnih sprememb.
Bi Humphrey Bogart v sodobnih filmih kadil elektronsko cigareto in – ali bi mu zaradi tega prizanesla bolezen? V oddaji bomo govorili o tej napravi, s katero vse več ljudi tudi pri nas nadomešča navadne cigarete. Sprašujemo se ali gre res za varnejše kajenje ali zgolj za prodajni manever, katerega škodljive posledice se bodo šele pokazale.
V nekaj več kot 10-ih letih naj bi bil vsak drugi na novo registriran avtomobil v Sloveniji električen, predvideva sprejeta Strategija za alternativna goriva. Toda za zdaj je prodanih novih električnih avtomobilov manj od evropskega povprečja, celo več: nekatere države, ko je Norveška, so svetlobna leta pred nami. Je vzrok previsoka cena, premajhen doseg in bojazen, da bomo obtičali nekje na cesti? Vprašanje je tudi, kakšen bo vpliv vse več električnih vozil na pridobivanje elektrike.
Britansko izstopanje iz Evropske unije se vse bolj zapleta. Premierka Theresa May se bo morala po odpovedi glasovanja o dogovoru o brexitu v britanskem parlamentu drevi spoprijeti z glasovanjem o nezaupnici. Ne glede na izid glasovanja so razmere zelo nejasne. V oddaji o tem, kaj sledi, ali je možen drugačen dogovor z Brusljem in ali bo brexit preložen ali celo odpovedan.
Marakešu so predstavniki več kot 150-ih držav članic Združenih narodov, tudi Slovenije, potrdili dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah. Prvi medvladni dogovor o migracijah na mednarodni ravni je v minulih tednih poskrbel za razgrete razprave na stari celini. Strokovnjaki za migracije ga po večini pozdravljajo, del družbe in politike v Evropi, tudi pri nas, mu nasprotuje, češ da bo še pospešil migracije iz Afrike in Azije.
70 let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, enega od najpomembnejših dokumentov 20. stoletja, na nastanek katerega je odločilno vplivalo množično in sistematično kršenje človekovih pravic med drugo svetovno vojno, se sprašujemo, kako učinkovita je deklaracija. Če bi bili svetovni voditelji danes pred izzivom podpisati jo, bi se jim veliko bolj zatikalo; so različni geopolitični interesi in dobički zdaj pred pravicami? V oddaji tudi o tem, kako aktivno človekove pravice zagovarja Slovenija.
Francijo že nekaj tednov pretresajo protesti tako imenovanih rumenih jopičev. Njihove proteste, blokade cest, rafinerij in skladišč spremlja nasilje poklicnih vandalov, kot jim pravijo, ter privržencev tako skrajne desnice kot levice. Največji spontani protestni val po letu 1968 postavlja številna vprašanja o porazdelitvi bogastva in blaginje, ne zgolj v Franciji, o posledicah globalizacije ter o prihodnosti vladanja francoskega predsednika Emmanuela Macrona.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Sindikati delodajalce pozivajo k zvišanju plač v zasebnem sektorju. Sprašujejo se, kdaj bodo ob gospodarski rasti in vse večjih dobičkih podjetij na vrsti delavci. Delodajalci so do zvišanja plač, predvsem tistim z dna plačne lestvice, zelo zadržani. Kdaj je torej pravi čas za zvišanje plač, sprašujemo delodajalce in sindikate, pa tudi, kakšen naj bo plačni sistem v zasebnem sektorju, saj splošna kolektivne pogodba že dobrih deset let ni več veljavi.
Dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja je podpisan: kdaj bodo javni uslužbenci dobili večje plačilo, višje dodatke ali regres? In zakaj samo nekateri? Zakaj so se bili sindikati znova pripravljeni odpovedati izplačilu redne delovne uspešnosti? Predvsem pa, ali bo vlada zagotovila dodatna sredstva za plače, da ne bo zmanjkalo denarja zdravstvenim in socialnovarstvenim zavodom, univerzi, raziskovalnim inštitutom ter drugim javnim ustanovam.
Volivke in volivci so izbrali svoje župane in nekaj županj in občinska vodstva. Smo tudi tokrat dali prednost odločnim fantom, ki se znajo postaviti zase, pred olikanimi izobraženci? So obiski sodišč in odvetnikov redni del županovega delavnika? Ali tudi na lokalni ravni opažamo prodor medijsko izpostavljenih posameznikov? Na ta in druga vprašanja letošnjih lokalnih volitev bomo z dopisniki in gostoma v studiu, Andrejo Jernejčič in Luko Dekleva, skušali odgovoriti v današnjem Studiu ob 17h.
Drugi krog lokalnih volitev v državi na prvi program Radia Slovenija prinaša soočenje mestnih občin Maribor in Ptuj. Kaj obljubljajo kandidati v Mariboru in na Ptuju, bodo spremenili način upravljanja občin? Kako uspešni bodo? Z Vesno Martinec in Danijelom Poslekom v petkovem soočenju ob 17-tih na Prvem.
V Kranju se za županski stolček v 2. krogu potegujeta Matjaž Rakovec in Zoran Stevanović, v Slovenj Gradcu pa Andrej Čas in Tilen Klugler. Kaj obljubljajo kandidati, bodo spremenili način upravljanja občin? Bodo pri tem uspešni? Z Aljano Jocif in Dejanom Ratom.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
V oddaji soočamo kandidata ža župana MO Koper Borisa Popoviča in Aleša Brežana ter kandidata za župana MO Nova Gorica Mateja Arčona in Klemna Miklaviča. Kaj obljubljajo kandidati v Novi Gorici in Kopru, bodo spremenili način upravljanja občin? Bodo pri tem uspešni? Z Natašo Uršič in Tjašo Škamperle.
Neveljaven email naslov