Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
Dve tretjini stavb pri nas sta bili zgrajeni pred letom 1985, številne od njih je treba energetsko prenoviti. Stavbe porabijo približno 40 odstotkov vse energije, zato bi prenova bistveno pripomogla k zmanjšanju porabe energentov oziroma manjšemu izpustu toplogrednih plinov. Govorimo o tem, kakšni so mogoči načini financiranja obnove javnih in zasebnih stavb, kako se je lotiti, kolikšne prihranke prinaša in s kakšnimi težavami se pri tem srečujejo lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah.
Potem ko je predsednik Trump dober teden po napovedi povečanja carin na uvoz jekla in aluminija to uresničil in so se trgovinske partnerice, tudi Evropa, začele pripravljati na povračilne carine, se zastavlja vprašanje: ali je svet sredi trgovinske vojne ali je Trump le povlekel vzvod, kar na koncu ne bo imelo tako hudih posledic? Tudi o tem kaj bodo višje carine pomenile za slovensko industrijo.
S koliko optimizma lahko v resnici pričakujemo presenetljivo srečanje med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in severnokorejski voditeljem Kim Džong Unom? Gotovo gre za zasuk v odnosih, ki obeta možnost pomiritve. Bo srečanje začetek reševanja odnosov ali pa Severna Koreja le pridobiva čas? Malo je namreč verjetno, da bi se odpovedala jedrskemu orožju in prodala svojo varnost v tretje roke. Lahko srečanje še pade v vodo in kaj tvega Trump, če bodo pogovori propadli?
Ženske v Sloveniji prejemajo za približno 100 evrov nižje plače in za 40 odstotkov nižje pokojnine kot moški. Vsaka peta revna oseba, pri nas, je upokojena ženska. Slednjih je enkrat več kot moških. V zadnjem času pa je opaziti tudi naraščanje revščine pri mladih ženskah. O vzrokih in posledicah plačne vrzeli in o kulturnem ozadju ekonomske neenakosti, v oddaji Studio ob 17h, s sogovornicami_ki predsednico Ženskega lobija Slovenije Violeto Neubauer, Teo Jarc iz Sindikata Mladi, dr. Igorjem Pribcem iz Filozofske fakultete v Ljubljani in dr. Srečom Dragošem iz Fakultete za socialno delo.
Očitki, da javni RTV servisi ne uresničujejo svojega poslanstva, so včasih upravičeni, pogosto pa te napade podžigajo še kratkovidni politični interesi in medijska konkurenca. Kakovostno javno radiotelevizijo bi najraje ukinili tudi vsi tisti, ki ne želijo, da bi jim neodvisni mediji gledali pod prste. Referendum o ukinitvi obveznega rtv prispevka, ki v Švici to nedeljo ni uspel, samozavestna drža avstrijske javne radiotelevizije, nemške izkušnje, predvsem pa izzivi, pred katerimi so javni RTV servisi, tudi RTV Slovenija, so iztočnice za pogovor z medijskimi poznavalci in strokovnjaki (dr. Slavko Splichal, Boris Bergant, dr. Marko Milosavljevič). Pripravlja: Tatjana Pirc.
Nemčija po šestih mesecih negotovosti dobiva novo vlado. Novi stari koalicijski partnerji socialdemokrati so sprejeli koalicijski dogovor in kanclerki Angeli Merkel zagotovili četrti, najbrž zadnji mandat. Kaj je morala ponuditi v zameno? Kako trdna bo tokratna velika koalicija? Kakšen pečat bo kanclerka pustila Evropi? Pa tudi o tem kakšne bodo prihodnje nemške socialne, gospodarske, begunske in evropske politike.
Na italijanskih parlamentarnih volitvah se je veteran Berlusconi pomeril s kopico novih obrazov. Komu so svoj glas zaupali italijanski volivci? Kako zapleteno bo sestavljanje vladne koalicije in kaj bo z slovenskim predstavnikom v rimskem parlamentu?
Kako pameten je mladi uporabnik pametnega telefona? Strokovnjaki opozarjajo, da uporaba sodobne tehnologije še ne pomeni tudi medijske pismenosti. Kaj sploh pomeni biti medijsko ali digitalno pismen? Kakšne posledice prinašajo takšne smernice v uporabi novih medijev in kako bi morali te vsebine vključiti v naše izobraževanje? Učni načrt za izbirni predmet Vzgoja za medije je star več kot desetletje in bi ga bilo nujno prevetriti.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Od kod polarni mraz, ki je ukleščil Evropo; gre za podnebne spremembe ali normalno hladen februar, kakršnih sicer nismo več vajeni? Bodo takšni ekstremni podnebni pojavi v prihodnje postali pravilo? Kaj dobrega in kaj slabega prinaša oster mraz in kaj pomeni za zdravje ljudi? Kako je s tistimi, ki se ne morejo ubraniti pred ekstremnimi temperaturami?
Celjska kotlina je močno onesnažena s težkimi kovinami, tudi z arzenom in cinkom. Kritične vrednosti kadmija so ponekod presežene za 580-krat. Občina se je lani vendarle lotila sanacije igrišč vrtcev, a ta poteka počasi in kovine že pronicajo tudi v podtalnico. Poslanci so sicer odločili, da gre predlagani zakon o sanaciji v nadaljnjo parlamentarno obravnavo, a ministrstvo za okolje in prostor temu zakonu nasprotuje. Zakaj se tako dolgo odlaša s sanacijo in v kolikšni meri onesnaženost ogroža zdravje ljudi ?
Zadnje dogajanje v zvezi z ocenjevanjem bojne pripravljenosti je le vrh ledene gore, ki kaže na porazno stanje v vojski, kar je predvsem posledica negativne kadrovske selekcije. Odgovorni zdaj kot razlog za to navajajo pomanjkanje sredstev, slabe škornje in podobno. A ni bistvo denar, ampak znanje, stroka in veščina vodenja, to pa je tisto, kar manjka tako Slovenski vojski kot politiki nasploh. Kako naprej in kaj storiti za krepitev naše obrambe.
Prerez zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu, ki se bližajo koncu. Ocenjujemo slovenske nastope skozi športno prizmo ter slovensko pojavnost na prizorišču tudi s poslovnega zornega kota in vidika promocije države. Skratka o temah, ki so zaznamovale slovensko olimpijsko odpravo, tudi o dopinškem primeru ter o prihodnosti olimpizma.
Obdobje počitnic je in turistične zmogljivosti so skoraj povsem zasedene. Letošnja zimska sezona je tako ena od najbolj uspešnih v zadnjih letih. Domišljija pa pogosto sega veliko dlje. Pogledali bomo na različne konce Slovenije; počitnice so vsekakor zdravilo za šolarje in učitelje, dobro jih je preživeti dejavno.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Ali na slovensko tržišče prihaja multinacionalka Uber in ali bo to res nelojalna konkurenca taksi prevozom, ki bo povzročila zniževanje delovnopravnih standardov, kot trdijo taksisti in sindikati? Kakšne bodo novosti na področju prevozov potnikov, uvedene z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu? Kako upravičena so svarila in na drugi strani obljube o večji preglednosti področja in večji izbiri za potnike?
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Prave zime in naravnega snega so veseli upravljalci 25-ih slovenskih smučišč, ki te dni ob lepem vremenu pričakujejo od 15 do 20 tisoč smučarjev na dan. Z večjim številom smučarjev pa se poveča možnost nesreč. Za varnost smo najbolj odgovorni smučarji sami. Kako jo lahko povečamo z znanjem smučanja ter spoštovanjem pravil FIS in drugih udeležencev na smučišču? Kaj pa zavarovanje v tujini,ali evropska kartica zavarovanja zadostuje ob smučarskih nesrečah v tujini in kaj je koristno vedeti pri uveljavljanju pravic.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Na dan stavke vzgojiteljev in učiteljev, ko v javnih vrtcih in šolah praviloma ni vzgojno-pedagoškega dela, predstavljamo zahteve šolnikov po zvišanju plač in množičen shod v središču Ljubljane. Kaj jim odgovarja vlada? Ob razpadanju enotnega plačnega sistema za vse javne uslužbence se sprašujemo kakšna je njegova prihodnost ?
Neveljaven email naslov