Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
4602 epizod
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Osamosvojitev Slovenije ni bila samo niz ustavno-pravnih dejanj in političnih odločitev. Vzporedno s krepitvijo prepričanja, da je čas zrel za uresničitev pravice do samoodločbe slovenskega naroda, so intenzivno potekali procesi demokratizacije družbe na vseh ravneh. Kritična mnenja in razmisleke so najbolj dejavni predstavniki civilne družbe tedanjega časa artikulirali na različne načine. Novinarji, publicisti, pisatelji, glasbeniki, prostovoljci, borci za človekove in državljanske pravice, ekologi in številni drugi "alternativci" slovenske osamosvojitve in demokratizacije - v nizu pogovorov v oddaji,, ki sta jo pripravila Goran Dekleva in Bojan Leskovec.
Pogovor s civilnodružbenimi akterji slovenske pomladi ob 25. obletnici plebiscita
Že četrt stoletja 26. decembra z državnim praznikom obeležujemo obletnico plebiscita, političnega dejanja par excellence, na katerem se je tik pred iztekom leta 1990 88,5 % vseh v register vpisanih volivk in volivcev odločilo za ustanovitev samostojne, neodvisne države Slovenije. Toda plebiscit sam vendarle ni potekal 26. 12. 1990, kakor bi sicer lahko mislili. Tistega dne se je namreč z rezultati plebiscitarnega odločanja uradno seznanila slovenska skupščina, medtem ko so se ljudje na volišča v resnici napotili že tri dni prej, torej 23. decembra 1990. Pa, po pravici rečeno, bi niti ta dan nikoli ne napočil, ko bi ga ne pripravljalo večletno, zlagoma naraščajoče družbeno vrenje, to je, splošno in vedno bolj glasno izraženo nezadovoljstvo s političnimi, socialnimi, ekonomskimi in kulturnimi razmerami, v katerih smo v osemdesetih letih živeli Slovenci.
Smeli bi torej reči, da je bil dan plebiscitarne odločitve pravzaprav kulminacija številnih predhodnih kritičnih intervencij v slovenski javni prostor, intervencij, ki so jih prispevali posamezniki in posameznice kar najrazličnejših ozadij, prepričanj, nazorov in tudi interesov. Tako so se vso drugo polovico osemdesetih vztrajno oglašali zanesenjaški mirovniki, ekologi in zgodnji borci za pravice LGBT skupnosti, v javno debato so posegali stari, prekaljeni oporečniki, pisatelji, filozofi, družbeni teoretiki in drugi intelektualci, katoliška društva so terjala temeljne pravice glede svobode izražanja vere, vsem na očeh so meje umetniške svobode na svojih prireditvah premikali rock in pank glasbeniki, eksperimentalni gledališčniki, avantgardni likovniki.
Z današnjega stališča se kaj lahko zazdi, da so bila vsa ta prizadevanja del enega samega, ne sicer centralno vodenega, vendar v temelju homogenega procesa, ki mu danes pač zlahka nadenemo krovno ime »slovenska pomlad«. Pa ni bilo čisto tako. Po besedah dr. Bernarda Nežmaha, ki je v osemdesetih delal kot urednik na Mladini, je bil duh časa sicer res usmerjen v splošno prevpraševanje uradnih resnic, politične ortodoksije in družbenega statusa quo, vendar je bilo konkretne koordinacije med različnimi akterji te odjuge le malo:
Priznam; na Radiu Študent in na Mladini smo seveda slišali za Zaliv Borisa Pahorja, vendar ga nihče ni bral. Pa – objektivno gledano – naši pogledi niso bili tako različni. Tisto, kar je bilo za Mladino značilno, je bila potreba po tem, da nimamo nad sabo tutorjev. In to ne samo partijskih; ljudje, ki smo bili na Mladini, prav tako nismo imeli želje, da bi delovali v senci nasvetov ali sugestij, ki bi prihajale iz vrst sodelavcev Nove revije. Zato je navsezadnje vsakdo hodil svojo lastno pot.
Kar pa je vsem tem raznolikim kritičnim glasovom v drugi polovici osemdesetih vendarle dajalo nekakšno koherenco, je bilo spoznanje, da tako, kakor so bile stvari na Slovenskem vodene dotlej, v prihodnje preprosto ne bo več šlo. Jani Kovačič, legendarni kantavtor, ki je tedanji slovenski stvarnosti nastavljal ogledalo s pesmimi, kot so bile Delam, Žare lepotec in Revolucija, se v tem smislu spominja, da je dolgo časa bolj kot na slovensko državnost in samostojnost čisto enostavno mislil na izboljšanje življenjskih razmer:
Bolj kot države sem si želel splošne demokratizacije slovenske družbe. Ker pa ga je takrat Miloševič tako lomil, se je natanko v imenu te želje po demokratizaciji slovenska osamosvojitev navsezadnje pokazala kot edina možna rešitev.
Podobno pripovedujejo tudi drugi, ki so pomagali poganjati slovenski civilnodružbeni obrat v tistih letih. V jedru prizadevanj in tveganj tistega časa so bile pač sanje o svobodi – svobodi mišljenja, govorjenja, pisanja, gibanja, političnega združevanja, umetniškega ustvarjanja. Lastna nacionalna država se je v tem kontekstu manj kot cilj sam po sebi kazala predvsem kot uporabno orodje za dosego te sanjane svobode. In to ne le na kolektivni ravni. Kot pojasnjuje književnik, eden utemeljiteljev pesniškega modernizma pri nas, Veno Taufer:
Ko sem začel pisati poezijo in članke – to je bilo sredi petdesetih let –, je bilo močno problematično že to, če si (da bi tako vsaj posredno pokazal svojo voljo po individualnosti) napisal pesem brez vejic in pik, kaj šele, če si zapisal tisto, kar si dejansko mislil in čutil.
No, danes se prav gotovo nihče izmed pripadnikov slovenske politične in gospodarske elite ne spotika ob rabo ločil v literarnih delih. Toda – ali to že kar pomeni, da smo dejansko dosegli tisto svobodo, ki je s svojimi svetlimi obljubami razgibavala Slovenke in Slovence v osemdesetih? – Sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki se je s svojimi kolumnami uveljavil kot eden najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja v osemdesetih, nima nobenih iluzij – po njegovem je diktat partijskega centralnega komiteja zamenjal diktat dereguliranega trga in interesov največjih članic Evropske unije:
Ljudje se obnašajo in odločajo ne kot subjekti političnega življenja, temveč kot potrošniki. Evropska unija pa, kot je bila postavljena, ni rešila osnovnih političnih vprašanj: kje je sedež suverenosti; kdo odloča o čem? Zato so se odločitve sprejemale na neformalen način. To pomeni, da so v Evropi svojo voljo lahko uveljavili pred tisti, ki so močni. In obratno: kdor ni v centru moči, je počasi politično razlaščen in ekonomsko marginaliziran. Tako se zdi,, da je Slovenija deset let po vključitvi v Unijo postala kolonialna provinca.
Je potemtakem čas za zagon novega civilnodružbenega vrenja? – Budni, aktivni in kritično razmišljujoči državljani so seveda vselej dobrodošli, toda novinarko, publicistko in prevajalko Alenko Puhar, ki je že v osemdesetih obilo pisala o pod socializmom zamolčanih, tabuiziranih temah slovenske zgodovine, skrbi, da nam, ironično, v času vseprisotnosti svetovnega spleta in družabnih omrežij pravzaprav manjka ustreznih kanalov sporočanja, ki bi dejansko omogočali tehtno, poglobljeno in zavezujočo komunikacijo med državljankami in državljani:
Upad poštenih, tiskanih publikacij zelo negativno vpliva na kvaliteto misli, ki jih izražamo. Veste, ta internetna izmenjava misli in podatkov je seveda izredno pozitivna stvar, žal pa so komentarji – eno- ali kvečjemu dvovrstični –, ki temu sledijo, pač na nivoju komaj artikuliranih misli. In to spremlja splošen upad ravni kvalificirane, trezne razprave o čemerkoli pravzaprav.
Je torej družbeni, politični, ekonomski, socialni in kulturni položaj, v katerem smo se četrt stoletja po plebiscitu znašli, nespremenljiv, nepopravljiv, dokončno zavožen in brezupen? – Morda. A ob tem velja pomisliti, da se je v podobnih odtenkih družbena situacija kazala številnim Slovenkam in Slovencem še konec sedemdesetih … In če obstaja kak trajen, obče veljaven nauk, ki ga velja potegniti iz slovenske pomladi osemdesetih, je to slej ko prej ta, da je sprememba čisto zares vselej mogoča.
Prve zaposlitve mladih pri nas so netipične v več kot 75 odstotkih primerov, kar nas na tem področju uvršča v sam vrh (med prvih pet) držav Evropske unije. Problem prekarnosti že dolgo ni več nekaj novega. Kako je torej mogoče, da ga še danes ne moremo točno opredeliti in zakonsko urediti? Delovna inšpekcija ugotavlja, da se število kršitev delovnega prava celo povečuje.
Razveljavitev in zastaranje zadeve Patria, zadeva Istrabenz, zgolj dva pravnomočno obsojena bančnika, izgubljene oporoke, menjave v vrhu tako rekoč vseh pravosodnih gradnikov ter neuspel poskus delne odprave preiskave. To je le nekaj tem s področja pravosodja v zadnjih štirih letih. Smo danes bolj pravna država? Sodnikov je manj, zaostanki so se zmanjšali. Ključna težava je še vedno reševanje zahtevnih zadev gospodarskega kriminala. Kdaj bo zaupanje v pravosodje večje, sprašujemo podpredsednico višjega sodišča v Ljubljani dr. Vesno Bergant Rakočevič, direktorico Mirovnega inštituta dr. Nežo Kogovšek Šalamon, odvetnika dr. Blaža Kovačiča Mlinarja in izrednega profesorja na Evropski pravni fakulteti dr. Mateja Avblja.
Roman Ubežni delci kanadske pisateljice Anne Michaels, ki se ukvarja z izhodom človeka iz travmatičnih spominov in tragične preteklosti v novo življenje, je stilsko in filozofsko zahtevno branje. Izkušnja holokavsta in uničevalnosti druge svetovne vojne je zapisana kot preplet in vznikanje spominov dveh osrednjih literarnih oseb, ki se, vsaka na svoj način, spopadata z intimno tragedijo in hkrati z razsežnostmi nacistične rasistične politike v drugi svetovni vojni. Zdi se, da je izhod le v jeziku in ljubezni. Več pa dijaki Gimnazije, elektro in pomorske šole Piran ter njihova profesorica slovenščine Lilijana Gustinčič.
Slovenci v Italiji spet odhajajo na volitve. Po parlamentarnih volitvah minuli mesec, ko je tudi v obmejni Furlaniji Julijski krajini zmagala desna sredina, konec aprila izbirajo še nov deželni parlament in predsednika vlade. Razpravljamo o aktualnih narodnostnih vprašanjih Slovencev v Italiji, kako upravičene so bojazni glede političnih sprememb v domačem prostoru, ali so na preizkušnji že pridobljene narodnostne pravice in zaščita, pa tudi o dobrososedskih odnosih s Slovenijo.
Obalna cesta med Koprom in Izolo je zaprta že leto dni. Kaj bosta občini naredili z desetino dragocenega priobalnega območja, še ni znano. Idej za regionalni prostorski načrt, ki bo zasnoval to enotno prostorsko ureditev, je veliko, še vedno so žive zamisli tudi o otokih. O načrtih in možnostih urejanja obalne ceste vodja izolskega občinskega urada za prostor in nepremičnine Marko Starman, Slavko Mezek iz Regionalne razvojne agencije Južna Primorska, arhitektka Tina Cotič, vodja piranske enote Zavoda za varstvo narave Robert Turk in biolog z Morske biološke postaje Borut Mavrič. Oddajo vodi Lea Širok.
Čez mesec dni se s pisanjem šolskega eseja začenja spomladanski rok splošne mature. Za letošnje maturante in vse ljubitelje dobre literature v treh oddajah pripravljamo pregled letošnjih obveznih knjig in podajamo praktične nasvete za pisanje eseja. Najprej se z dijaki in profesorico slovenščine ljubljanske Gimnazije Bežigrad poglobljamo v roman Cirila Kosmača Pomladni dan, okarakteriziramo glavne osebe in odnose med njimi ter razmišljamo o življenjski filozofiji pripovedi.
V nizu oddaj delamo obračun dela vlade. Zanima nas, ali ob koncu mandata te vlade živite bolje. Kaj se je zgodilo s plačami, kaj s pokojninami? Povečala se je zaposlenost, toda kako zanesljive so oblike dela, zakaj se je denimo povečalo število prekarcev? V kolikšni meri so na vse omenjeno vplivali ukrepi vlade? Analiziramo s profesorji različnih stok, ekonomist prof.dr. Marko Jaklič, pravnik docent dr. Luka Tičar in sociologinja prof. dr. Vesna Leskošek.
Makedonsko-grški spor glede imena Makedonija je le eden od vrste zapletenih, nikoli končanih sporov na Balkanskem polotoku. Četrt stoletja smo bili priča pogovorom med gluhimi, zdaj pa se zdi, da je na obeh straneh nekaj interesa za končanje spora. Bo morala popustiti samo ena stran ali pa se obeta kolikor toliko pravična rešitev? Na Zahodnem Balkanu je še nekaj vročih vprašanj, ki ogrožajo krhek mir.
Izgon ruskih diplomatov iz številnih držav je sprožil veliko vprašanj. So ruske oblasti res odgovorne za zastrupitev svojega nekdanjega agenta? So odnosi med Rusijo in Zahodom, predvsem z ZDA, na tako nizki ravni, da lahko že govorimo o začetku nove hladne vojne? Ne gre le za omenjeno zastrupitev, ampak tudi za hude spore, povezane z reševanjem ukrajinske in sirske krize. Po drugi strani pa želita Evropska unija in Rusija gospodarsko sodelovati. Avstrijska zunanja ministrica je izjavila, da Avstrija ruskih diplomatov ne bo izgnala niti če preiskava afere Skripal dokaže odgovornost Rusije, Slovenija pa zaenkrat na posvetovanje kliče slovenskega veleposlanika v Moskvi.
Vsakodnevna pogovorna radijska oddaja o aktualnih temah je zasnovana po načelu okrogle mize in edina tovrstna v slovenskem radiofonskem prostoru.
Vlada je končala mandat in opravlja le tekoče posle. Na Radiu Slovenija bomo naredili bilanco njenih štirih let. Začenjamo danes v Studiu ob 17h, v katerem bomo preverili, ali je visoka gospodarska rast posledica vladnih ukrepov ali konkurenčnosti izvoznikov. Odgovarjamo na vprašanje ali bi vlada ugodne razmere lahko bolje izkoristila. Tudi o tako imenovani premišljeni privatizaciji, ki je vodila v umik prodaje Telekoma in v zaplete s privatizacijo NLB-ja. Med ukrepi te vlade je bilo tudi znižanje dohodninske lestvice in zvišanje davka na dobiček, nepremičninskemu davku pa se je odrekla. Ključno vprašanje je:kako smo pripravljeni na morebitno novo krizo.
Kdo so podjetnice in podjetniki, ki ustvarjajo presežke in dosegajo odlične rezultate? O tem kaj odlikuje menedžerje, ki s strastjo spreminjajo sanje v uspeh. 353 jih je v pol stoletja nagradila Gospodarska zbornica za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Nekateri med njimi so tudi zavozili, se zadolžili. V kakšnih razmerah so ustvarjali v različnih obdobjih, kje so bile pasti in kje presežki in kako so sooblikovali gospodarsko in družbeno okolje.
Afera Cambridge Analytica je razkrila, da so z osebnimi podatki s Facebooka ustvarili psihološko orožje za vpliv na javno mnenje, ki je omogočilo zmago Donalda Trumpa in Brexit. Imamo dokaz, da se bojazni o zlonamerni uporabi sodobne tehnologije že uresničujejo. Je tako tudi pri nas? V oddaji o tem za kakšno orožje gre, kako zavarovati osebne podatke in se izogniti manipulacijam pred prihajajočimi volitvami.
Kampanja Rešimo Muro na današnji dan voda predaja okoljskemu ministrstvu peticijo z več kot 70 tisoč podpisi za ohranitev Mure. Načrtovane elektrarne burijo duhove med prebivalci Pomurja, ki si jih ne želijo; ostro jim nasprotujejo tudi okoljevarstveniki. Čeprav je v Avstriji na Muri že več kot 30 hidroelektrarn, je Mura pri nas še edina večja neokrnjena reka, območje ob njej pa je zaščiteno z različnimi okoljevarstvenimi režimi. Kljub temu je Mura vključena v Akcijski načrt za obnovljive vire energije, prav energetska izraba reke pa utegne ogroziti tudi vire pitne vode.
Družinski pomočnik je namenjen invalidnim ljudem, ki menijo, da jim ustanove ne morejo zagotoviti dovolj intimnosti, domačnosti in topline. Lani smo imeli 1052 družinskih pomočnikov. Ti že leta opozarjajo, da nimajo enakega statusa kot osebni asistenti, ko gre za skrb za najtežje invalide, čeprav gre za enako delo. Iščemo odgovor na vprašanje, zakaj je treba delno plačilo za izgubljen dohodek, ki ga prejema družinski pomočnik v skladu z omejitvijo dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, po smrti upravičenca vračati ter ali bo po Zakonu o osebni asistenci, ki bo začela veljati s 1. januarjem 2019, možen prehod iz družinskega pomočnika v osebnega asistenta.
Izpad Zlatka Zahovića na sobotni novinarski konferenci po nogometni tekmi Maribor : Krško je še en primer nespodobne in nedopustne javne komunikacije, ko pričakujemo opravičila, obsodbe, odločitve in dejanja. Primer javne komunikacije, ki zahteva resne premisleke o tem, zakaj si pred kamerami, mikrofoni in na družabnih omrežjih nekateri dovolijo vse. Gosti: Sodelavci Radia Maribor in radijskega športnega uredništva- Igor Tominec, Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije, Jurij Završnik, namestnik odgovornega urednika časnika Ekipa24, psiholog dr. Aleksander Zadel ter profesor športne vzgoje, doktor filozofije in mednarodni aktivist dr. Milan Hosta. Voditeljica Tatjana Pirc.
Izvolitev Vladimirja Putina za predsednika Ruske federacije ni presenečenje. Dosegel je celo svoj najboljši volilni izid. V osemnajstih letih njegovega vladanja se je ta država gospodarsko razvila in vojaško okrepila. Bolj je sporna njena zunanja politika – Rusija je v ostrem sporu z Zahodom, skoraj v novi hladni vojni. Odnosi z Zahodom se po nedavnem poskusu umora dvojnega agenta in ob pričakovanih ostrejših sankcijah najverjetneje ne bodo hitro izboljšali. Ruski predsednik je že prejel prve čestitke, med drugim iz Kitajske, za zdaj pa Putinove zmage ni komentiral še noben zahodni voditelj.
Pred šestimi leti je naša radijska hiša (Val 202) podprla takrat še malo znan projekt Botrstvo v Sloveniji. S številnimi zgodbami otrok je javnost dojela, kako globoke spremembe v življenje otrok prinaša revščina, projekt pa še vedno opozarja na to, da bodo posledice napak iz preteklosti dolgo vidne na duševnem zdravju otrok. Revščina se zdaj pospešeno seli med zaposlene z nizkimi plačami in negotovimi zaposlitvami, zato bosta glasno opozarjanje projekta Botrstvo na nujnost sistemskih sprememb in pomoč otrokom pomembna tudi v prihodnje. V oddaji lahko prisluhnete mislim otrok. Gostje: Anita Ogulin, dolgoletna prostovoljka ZPM Moste Polje, Nina Zidar Klemenčič, pobudnica in vodja projekta Brezplačne pravne pomoči, Branka Strniša, psihologinja in psihoterapevtka, ki vrsto let nudi pomoč staršem in otrokom iz projekta Botrstvo. Oddajo bo vodila: Jana Vidic, Val 202.
Zakaj je odstopil predsednik vlade; res ob toliko odprtih nerešenih frontah pravzaprav druge izbire ni imel več, kaplja čez rob pa je bila napoved propada najpomembnejšega in največjega projekta v državi. Kako močno vlogo je imelo stavkovno gibanje sindikatov in kako bo socialni dialog z zahtevo po višjih plačah tekel poslej? V oddaji tudi o tem kakkšna je bilanca te vlade in ne nazadnje, kdaj se bomo podali na predčasne volitve.
Slovenska industrija je zagnala svoje zmogljivosti. Izvoz se je v prejšnjem letu znova povečal, tokrat kar za 13 odstotkov. Povečuje se tudi navezanost na nemško gospodarstvo. V javnosti je bilo slišati celo nekaj opozoril, da je odvisnost od Nemčije prevelika. Res? Kako sta povezani gospodarstvi Slovenije in Nemčije, imata vzdržen model rasti, v čem zaostajamo za največjim evropskim gospodarstvom?
Neveljaven email naslov