Zaradi poškodb so morali porušiti 11 odstotkov vseh stavb, umrlo je najmanj 21 ljudi.

Zaradi poškodb so morali porušiti 11 odstotkov vseh stavb, umrlo je najmanj 21 ljudi

Pred potresom 14. aprila 1895 je imela Ljubljana približno 32 tisoč prebivalcev, živeli so v 1373 hišah. O potresu, ki se je zgodil na velikonočno nedeljo, pozno zvečer, ob 23. uri in 17 minut po lokalnem času, sezimologinja Ina Cecić z Urada za seizmologijo, Agencije RS za okolje:

“V njem je umrlo najmanj 21 ljudi, bilo je precej ranjenih, velika gmotna škoda in veliko zmede. Si lahko predstavljate, kako šokantno je bilo to za ljudi, ko so v polni temi doživeli nekaj grozljivega?”

“Kot bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, tako je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega,” beremo v knjigi, ki jo je izdal ljubljanski magistrat. Tla so se tresla, leseni podi škrtali, s streh so leteli strešniki in dimniki, stene so pokale in se podirale. Ljudje, ki so ostali brez domov, so bili nastanjeni v šotorih, železniških vagonih in sodih za zelje:

“Železnice so takrat vse vagone, ki so jih lahko pogrešale, pripeljale v Ljubljano. Vojska je zgradila več barakarskih naselij, nekaj jih je bilo v Tivoliju, v Trnovem, v Krakovem. Zanimivost pa je, da so nekateri ljudje poiskali zatočišče v sodih za kislo zelje, ki jih je v Trnovem veliki posestnik Jakopič, oče slikarja Jakopiča, dal mestnim oblastem na razpolago.”

Komisije, ki so popisovale škodo, so bile učinkovite in strokovne; že leto po potresu je nastala obširna študija. Ker so seizmografi postali dostopnejši, je začela obratovati prva potresna opazovalnica na tem območju oz. v Avstro-Ogrski:

“Začela je delovati v prostorih takratne realke, to je današnja Srednja šola za elektrotehniko na Vegovi. Prvi, ki je za to opazovalnico skrbel in ki je bil njen glavni organizator in prvi slovenski seizmolog, je bil Albin Belar.”