Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Nevroznanstvenik z liverpoolske univerze Johna Mooresa dr. Francis McGlone raziskuje dotikanje in občutenje. Pravi, da postajamo vse manj dotikajoča se družba. Zapostavljanje otrok in bližnjih z odrekanjem dotikanja lahko pomeni odsotnost empatije in nenormalne odnose med posamezniki. Na ugoden dotik in objem se namreč odziva živčevje v koži, ki sproža nagrajevalni mehanizem – impulz, ključen za razvoj možganov.
Za obiskovalce festivala Exit se je konec tedna začel že včeraj, prvi festivalski dan je privabil 44.000 ljudi. Salvino je na Exit prišel s Kajmanskih otokov, najbolj se veseli koncerta Ziggyja Marleyja. Neposredni prenos koncerta Ziggyja Marleyja na Val 202 ob 22.30
Knjiga ali e-knjiga? Beletrinin sodelavec za e-knjigo Matic Razpet pravi oboje.
Festivalska 202 ekipa v Novem Sadu spremlja Exit 2018. Do nedelje na Valu 202 prenosi koncertov, zanimivi intervjuji in svetovne glasbene zvezde! Jernej, Gašper, Jan in Maruša bodo do nedelje poskušali ubesedit Instagram fotografije približno 50.000 mladih. Toliko ljudi v zadnjih letos obišče festival Exit na Petrovaradinski trdnjavi v Novem Sadu!
Poletje je čas, ko si številni spočijejo od vsakdanjih obveznosti in dajo možgane na off, noge pa v zrak. Pripeka nas že pregovorno bolj utrudi, zato je dopust po celoletnem delu še kako dobrodošel. A vsi bi se verjetno strinjali z mano, da je ta vedno prekratek. Ko se imate dobro, bi to pač radi nadaljevali. A po dveh tednih, mogoče treh – če imate srečo – boste spet na mestu, ki vam je omogočilo, da ste se na dopust sploh odpravili. Razen če si omislite službo, ki jo lahko opravljate od koder koli. To je storil Danec Palle Bo, ki je prodal svoje imetje in zapustil državo, da bi spoznal nove kulture. Z veseljem se je odpovedal lagodnemu življenju, ki ga je imel pred potovanjem. Sicer mu včasih pade na misel ideja, da bi se ustalil, predvsem ker si želi svoj prostor, mogoče bi rad kdaj pogledal na steno in tam videl fotografije svoje družine, a se takoj pomiri, ko ugotovi, kakšen privilegij ima, da ga v svoja domovanja spustijo popolni tujci. Pogosto namreč prenoči kar na kavču, v angleščini temu pravimo “couchsurfing”, in uživa v zgodbah zanimivih lokalnih prebivalcev.
Dušica Kunaver je publicistka, upokojena profesorica angleščine in ruščine. Kot zbiralka ljudske dediščine ter kot avtorica ali soavtorica je izdala več kot devetdeset knjig o slovenskem ljudskem izročilu, anglistiki, pedagogiki pa tudi o alpinizmu. Čeprav se je lani pri njeni starosti prva številka spremenila v osem, je gospa Dušica Kunaver še vedno dejavna in veliko predava. Druženje z njo je zaradi njenega načina pripovedovanja in znanja vedno posebno.
V ljubljanski Galeriji Kresija so odprli razstavo Lutke v maskah, ki zaobjema izjemni 35 letni opus Eke Vogelnik na področju gledališke, televizijske in literarne likovnosti.
Pevec in tekstopisec Aleksander Raztresen priporoča album Noonday Dream britanskega glasbenika Bena Howarda.
Pravnica na področju človekovih pravic, direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij Katerina Bervar Sternad se med drugim zavzema za aktivno državljanstvo mladih. Z vzgojo za aktivno državljanstvo pa je povezan tudi njen knjižni namig.
Hipsterji, punkerji, fejmiči in ljubitelji narodnozabavne glasbe: zakaj prav vsi nosijo majico z logotipom rockovske zasedbe Guns N’ Roses, pa je morda niti ne poznajo? Je upor, da nosiš nekaj, s čimer se ne moreš identificirati? Ali je upor prav to, da se z nečim lahko povežeš? Kaj pa nogavice v sandalah, nekaj, čemur smo včasih zaničevalno rekli, da je češko … O tem z mladimi in nekoč mladimi!
Damjan Bizilj je tour manager svetovno znanega DJ Umeka. To v prevodu pomeni, da z Urošem poletje preživljata v dvoje.
Med letošnjimi dobitniki Steletove nagrade Slovenskega konservatorskega društva je tudi Slavko Šorli iz Kneških Raven na Tolminskem, ki ima le še štiri stalne prebivalce. Pred osmimi leti se je prav na njegovo pobudo vas na več kot 700 metrih nadmorske višine priključila Triglavskemu narodnemu parku. Nagrado si je prislužil z obnovo gospodarskih objektov na domačiji ter obnovo slamnatih in lesenih streh na objektih kulturne dediščine v Posočju. Je namreč eden zadnjih mojstrov s tem znanjem, ki se ga je priučil od svojega očeta Avguština.
Računalniške igre so super zabava, lahko so pa tudi zelo resna služba. Prinašajo tekmovanja na visoki ravni, milijonske vložke in izkupičke. O računalniških igrah razpravljajo: Sergej Hvala, igralec in ustvarjalec videoiger; Mihael Mehle, profesionalni igralec videoiger, ki živi in igra v Berlinu; Samo Zavašnik in Nuša Klepec iz društva, ki promovira elektronske športe v Sloveniji. Foto: Sergey Galyonkin (Flickr)
Ko ga je mama po končani uzbeški osnovni šoli z ruskim programom vprašala, ali si želi izobraževati v tujini, je odgovoril pritrdilno. Akmal Alikhujaev razlaga, da je mamo Slovenija prepričala zaradi kakovostnega izobraževalnega sistema in varnosti. Vpisala ga je na II. gimnazijo Maribor. Dijak po dveh letih govori slovensko, obvlada še tri druge jezike, sodeluje v debatnih krožkih in pozorno spremlja aktualno politično dogajanje.
Umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc priporoča delo o igralki Mariji Veri ter zgodovinsko študijo o kulturnopolitičnih razhajanjih v Sloveniji med svetovnima vojnama
Tina Nagode je inštruktorica matematike, ki v tem trenutku pomaga vsem, ki so v krizi. Pravi, da učenci pričakujejo hitro rešitev, v enem dnevu bi radi konzumirali znanje matematike, ki ga niso usvojili celo leto. “Neverjetno je, koliko znanja je učenec sposoben konzumirati v enem dnevu!” Pedagoški psiholog dr. Drago Žagar razlaga, da želimo vsi oblikovati pozitivno samopodobo, zato sebi pripisujemo uspehe, neuspehe drugim. “Slabe volje je bil učitelj, imel sem smolo … Uspehe pripisujemo sebi, a ne zmeraj. Če začne človek doživljati neuspehe, se vzorec obrne: začne neuspehe pripisovati sebi in uspehe drugim.”
28-letna Brigita Šušteršič in 27-letni Kristjan Erdeljc sta se kmalu po rojstvu prvega otroka iz Ljubljane preselila na Goričko. Zdaj že pet let v sožitju z nekaj pujsi, kurami, racami in mačkami živijo na urejeni večji parceli z več vrtovi, sadovnjakom in nasadom leske.
Izpostavljamo mlade, ki izstopajo z izvirnostjo, razmisleki, uspešnostjo, zagnanostjo, drugačnostjo. Mojmir Šiftar, Ljubljančan prekmurskih korenin, združuje vse našteto. Ambiciozen mladenič je na prestižnem tekmovanju San Pellegrino Young Chef 2018 dosegel drugo mesto, tradicionalne koline je preselil na vrhunski krožnik. Zgodbo in recept je pripravljal šest mesecev.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval tudi slovenski državni grb in je eden od soustanoviteljev umetniške skupine OHO, ki je delovala v letih od 1966 do 1971, bo letos po 53 letih spet razstavljal v domačem Kranju. Leta 1965 je namreč imel tri razstave, od katerih sta bili dve zaprti. Konflikt je bil tako močan, da po teh dogodkih tam ni več nastopil. Letos pa lahko njegovi razstavi v Galeriji Prešernovih nagrajencev in v Galeriji Prešernove hiše obiščete vse do 29. avgusta. Marko Pogačnik je letos izdal tudi knjigo z naslovom Slovenija čudežna, v kateri boste našli še več podobnih namigov, kot je ta, ki ga je Veroniki Gnezda zaupal Unescov umetnik za mir.
Neveljaven email naslov