Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Danes je svetovni dan znanosti za mir in razvoj, ki letos poteka pod geslom “Znanost, človekov pravica”. V številnih resnih medijih po svetu se poročanje o znanosti vse bolj uveljavlja kot eno od prednostnih področij. Vse je več je prispevkov in člankov, v katerih novinarji ne poročajo zgolj o posameznih odkritjih, temveč s poglobljenim in tudi kritičnim pristopom zasledujejo podrobnosti. Znanost tako ni več le nekaj zabavnega in kratkočasnega, temveč postaja v medijski agendi gorivo za gospodarski razvoj, pospeševalec družbenega napredka in gojišče novih idej, ki bodo tlakovale pot v prihodnost. “Že če se obrnemo v zgodovino, vidimo, da je šlo najbolje tistim državam, ki so vlagale v znanost, ki so spodbujale dobre ideje in na njih gradile gospodarstvo,” pravi naš sogovornik, britanski novinar Alok Jha, ki se je s poročanjem za The Giardian, BBC in trenutno za The Economist uveljavil kot eden od bolj prepoznavnih obrazov znanstvenega novinarstva mlajše generacije na Otoku.
Res je nepotrebno, da tvegamo. Pa ne samo zaradi ognja doma in denarne ter točkovne kazni, predvsem zaradi vseh ostalih uedležencev v prometu
Berenice Tompkins je 23-letna Američanka, ki dela na področju socialnega dela. AG Sano jih ima 43 in je filipinski podnebni aktivist, ulični umetnik in preživeli v najhujšem tajfunu, ki je pred petimi leti prizadel njegovo državo. Alan Burns je 72-letni Britanec, ki živi in ustvarja na vzhodni ameriški obali. Trojica je del pisane mednarodne zasedbe, ki v teh tednih pešači od Italije, prek Slovenije, Avstrije, Slovaške, Češke pa do Poljske, kjer bo v začetku decembra potekala letošnja podnebna konferenca Združenih narodov.
Projekt Kompetenčnega centra za razvoj kadrov v lesarstvu 2.0 je povezal 35 partnerjev, ki so tudi s pomočjo sredstev Evropskega socialnega sklada izboljšali kakovost izdelkov in poslovnih praks znotraj posameznega podjetja v lesni industriji. Še bolj pomembno pa je, da so model delovanja kompetenčnega centra za razvoj kadrov vzpostavili kot osnovo za trajni sistem panožnega usposabljanja. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal vodja projektne pisarne Lesarskega grozda Bernard Likar. Naslednjo v nizu uspešnih zgodb s pomočjo evropskih sredstev, ki nastajajo s sofinanciranjem Republike Slovenije in Evropske unije iz Evropskega socialnega sklada, na Valu 202 predstavimo prihodnjo sredo ob 11-ih.
Genevieve Artadi in Louis Cole sta izvenzemeljski duet KNOWER. Pred dobrimi osmimi leti sta se spoznala in odkrila skupno strast do kombiniranja zvokov in ustvarjanja glasbe. Združujeta na videz – oziroma na posluh – nezdružljivo: sir z marmelado, in presenečata z okusom. V Los Angelesu sta doštudirala džez, zdaj ga pretapljata v novi žanr. Quincy Jones je dejal, da boste KNOWER prosili za še. Louis in Genevieve se spominjata koncerta v njegovi dnevni sobi, pisanja za Janet Jackson, govorita pa tudi o simbolu življenja – pici! Intervju je v angleščini, prevodi vas v pisni obliki čakajo na val202.si.
To je zgodba umetnika in filmskega ustvarjalca Johana Lurfa, 35 letnega avstrijskega strukturalista, ki si je za svoj celovečerni prvenec izbral drzno temo 'zvezde filma', in to ne filmske zvezde, temveč zvezde na nočnem neb. Skoraj 10 let je iz 550 filmov izbiral le tiste sekvence, ki prikazujejo nočno zvezdno nebo ... in če njegov zadnji dokumentarni film iščemo v katalogu ali na režiserjevi spletni strani, bomo opazili, da je označen le z malim simbolom zvezdice. Film je brez pravega naslova in brez pravih odgovorov – a s toliko vprašanj, kot je zvezd v vesolju, je zapisal producent Daniel Kasman.
Zase moramo kar najbolje poskrbeti, ko smo še živi, a verjetno se kdo ukvarja tudi z vprašanjem, kako dobro bo zanj poskrbljeno, ko bo prestopil na drugo stran. O tem je razmišljal tudi Vipavec Anton Lavrin, vendar ne o svojem poslednjem domu, ampak o domu svojih staršev in prezgodaj umrlega sina. V Vipavo je tako dal leta 1845 pripeljat kar dva egipčanska sarkofaga, ki so ju odkrili ob vznožju Kefrenove piramide v Gizah.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Projekt BOBER – Boljše opazovanje za boljše ekološke rešitve predstavlja nadgraditev sistema za spremljanje in analiziranje stanja okolja v Sloveniji. Gre za velik projekt, ki so ga tudi s sredstvi EU izpeljali na Agenciji RS za okolje. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal vodja projekta mag. Gregor Sluga.
Mitja Andrejek in Judit Györfi Andrejek sta evangeličanska duhovnika, mož in žena, ki z dvema otrokoma živita in versko delujeta v Križevcih na Goričkem.
Gost spletne rubrike Frekvence X #zManost je ta teden dr. Rajko Muršič, kulturni antropolog in etnolog, ki predava študentom teh področij na ljubljanski Filozofski fakulteti. Trenutno je na službeni pot od Lizbone, Londona do Brightona, od koder se nam tudi oglaša. In ker je danes 31. 10., dan reformacije: kako razmišlja o posameznikovem avtonomnem boju danes? Se danes kot posameznik še lahko postaviš po robu sistemu in zmagaš?
Danes je 28.oktober, dan RTV. Zakaj? Ker je 28.oktobra 1928, pred točno devetdesetimi leti, začel uradno oddajati Radio Ljubljana. Zgodovina našega radia je burna, bogata, pisana, v njej pa si zasluži posebno poglavje tudi naš Val 202, ki je bil znanilec začetka demokratizacije medijev v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker je bil drugačen, živ, sproščen, aktualen, drzen in vsak dan bolj povezan s svojimi poslušalkami in poslušalci.
Zdrav življenjski slog ne pomeni le daljšega in bolj kakovostnega življenja, ampak tudi boljši učni uspeh. Reden tek v gozdu, prosta gibalna igra ali pa brcanje žoge na igrišču ni zgolj »izguba časa« ali »kurjenje kalorij«. Telesna vadba spodbudi sproščanje določenih snovi v možganih, ki okrepijo živčne celice in izboljšajo delovanje možganov. Dodatne ure športne vzgoje ali pa vsakodnevna vadba pa po raziskavah pripomorejo tudi k temu, da otroci bolje berejo, pišejo in računajo. Podobno velja za odrasle. Podrobneje v pogovoru z nevropediatrinjo dr. Tino Bregant.
Ste kdaj pomislili, zakaj se jesensko listje obarva tako pisano in zakaj te mavrične predstave nimamo vse leto? V jutranji mestni kulisi odpadajočega listja in prometa je ozadje za jesenskimi barvami pojasnila Bojana Boh Podgornik, profesorica z Naravoslovno-tehniške fakultete v Ljubljani.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Američani danes zaznamujejo "mole day". Mole v angleščini pomeni krt, je pa tudi izraz za posebno mersko enoto, ki je v kemiji skorajda tako samoumevna kot je vsem nam zrak, ki ga dihamo. Pa se iz svojih šolskih let še spomnite, kaj je to mol? Ne govorimo o največji mestni občini v Sloveniji, temveč o merski enoti in konstanti, ki je tudi za ne-kemike zelo fascinantna. Maja Ratej je za raziskovanje mola namenoma izbrala prav današnji dan. Njen sogovornik je bil dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta v Ljubljani.
V podporo vsakemu polletnemu predsedovanju Svetu Evropske unije Evropski inštitut za enakost med spoloma (EIGE) opravi raziskavo na temo, ki jo izbere predsedujoča država. In Avstrijo, ki predseduje še do konca leta 2018, je zanimalo, kako uravnotežena sta spola na širokem področju digitalizacije predvsem med mlajšo generacijo. Izsledki raziskave so bili objavljeni v dveh publikacijah, o temi pa smo se pogovarjali z raziskovalko Inštituta Blandine Mollard. Ena pomembnejših ugotovitev je, da imajo v Evropski uniji tako fantje kot dekleta v enaki meri osvojene digitalne veščine – a njihovo obnašanje na spletu se glede na spol razlikuje. Raziskava je namreč jasno pokazala, da se mlade ženske pri izražanju na spletu veliko bolj samoomejujejo in tudi samocenzurirajo.
Ko so Wally Schirra, Donn Eisele in Walter Cunningham postali del Nasine ekipe pri projektu Apollo, so mislili, da bodo v vesolje poleteli na drugi misiji, imenovala naj bi se Apollo 2. A zaradi eksplozije na Apollu 1 leta 1967, kjer so življenje izgubili tudi trije člani posadke, so prav Wally, Donn in Water postali legendarna trojica na Apollu 7, prvem poletu projekta v vesolje. Od takrat je minilo petdeset let, a Walter Cunningham, edini še živeči član posadke, se živo spominja trenutkov pred vzletom na večdnevno raziskovanje vesolja.
Neveljaven email naslov