Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Trinajstega februarja 1974 se je rodil Robbie Williams. V petinštiridesetih letih življenja je ustvaril veliko raznovrstne in dobre glasbe.
Jasmina Cibic, slovenska umetnica, ki živi v Londonu, in Alessandro Vincentelli iz Centra za sodobno umetnost Baltic (Gateshead, VB). Umetnica se s prepletanjem različnih zgodovinski oseb in prostorskih instalacij družbeno kritično sprašuje, ali je moč arhitekturo, ki je nekoč služila državi in njeni ideologiji, preprosto uničiti.
Zora A. Jurič. Je ambasadorka mariborske kulture in je za svoje delo prejela Glazerjevo listino. Je profesorica slovenščine, pobudnica mariborskega projekta Zgodbe o ljudeh in klopeh, vodi literarne pogovore in zelo uspešno pesniški turnir Vitez poezije. Takrat je v Mariboru poezija v zraku.
Ifigenija Simonovič. Je pesnica, pisateljica in umetnica, za pisanje pesmi ni nobene nuje, pravi, "zgodi se mi stavek, verz, dogodek, ki se postavlja na papir mogoče nekaj mesecev".
Kristina Hočevar. Svojo zadnjo, šesto pesniško zbirko, ki jo sestavljajo tri knjige, je poimenovala Naval. "Gre za izrazito samosvojo in drzno poetiko, nekakšno prehajanje v valovih in končno v skupnem naval," so ob izidu zbirke zapisali v reviji Bukla. Kristinine pesmi izrisujejo povsem specifičen, čeprav vsem nam znani svet.
Anja Golob. Je pesnica in založnica, njena založba Vige Vage Knjige je specializirana za risoromane. Živi v Mariboru, kjer končuje četrto pesniško zbirko. "To ustvarjanje zahteva veliko osredotočenosti."
Ana Pepelnik. Je mlada pesnica, ki večkrat svojo poezijo piše ob spremljavi tehnobita. Tako je nastala pesniška zbirka Tehno. "Moja poezija je zelo ritmična, ker ritem, ki je specifičen za to glasbeno zvrst, zaobjema pesmi v celoti." In kaj imata skupnega tehno in poezija?
Miljana Cunta. Pesniška zbirka Za pol neba je bila njen čisti pesniški prvenec, sledila je zbirka Pesmi dneva, zadnjo, izšla je lani, je poimenovala Svetloba od zunaj. Ena od Miljaninih pesmi se konča z verzom "Pišem in pišem, dokler je svetlo".
Barbara Pogačnik. S svojo poezijo osvaja svet in svet osvaja njo. Njena poezija gostuje na številnih literarnih festivalih, njene pesmi so prevedene v več kot 20 jezikov, poezija pa jo je napotila tudi v bogato literarno prevajanje.
Barbara Korun. Avtorica šestih pesniških zbirk je v otroštvu najraje prebirala knjige o nastanku sveta in o živalih, resnično pa jo je literatura zadela, kot sama pravi, ko je prebrala roman Dostojevskega Idiot, "potem sem začela brati tudi poezijo". S Tajo Kramberger in Tatjano Jamnik je ustanovila Mednarodno literarno nagrado Kons, že nekaj let pa vodi redna mesečna srečanja Pesnice za pesnice.
Elza Budau. Je zelo posebna pesnica, prav gotovo z največjim številom uglasbenih pesmi. V obdobju razcveta slovenske popevke je besedila pisala podnevi in ponoči. "Naročila so prihajala tik pred zdajci, zato mi je vedno primanjkovalo časa."
Tina Kozin. Je pesnica in literarna kritičarka ter draga kolegica iz kulturnega uredništva programa ARS. »Pesmi Tine Kozin so preproste, vendar polne pesniških sredstev in iger z besedami. Njihovo sporočilo pa ostaja zabrisano, je samo šumenje.« Šumenja je naslov njene druge pesniške zbirke, prva z naslovom Mož s petimi podplati je nastala po naključju.
7. februarja 1979 je legendarna skupina Queen nastopila v Hali Tivoli v Ljubljani. "Freddie je legel na klavir in pil šampanjec," se spominja Romana (na fotografiji s spominskim šalom), ki je bila na koncertu kot 15-letno dekle. Podobne spomine ima poslušalka Meta, koncerta Queenov pa se spominja tudi Tomaž Purkat, glasbeni urednik na Valu 202. Pomagal je glavnemu organizatorju in celo prišel v stik s člani benda, ki so se mu vsi podpisali na vstopnico.
Ljudje od nekdaj iščemo eliksir večne mladosti, ki bi nam zagotovil večno življenje. Če je bogovom to izredno dobro uspevalo, pa so ljudje ostali večni le v svojih dejanjih in na papirju. Morda pa se bo tudi to kmalu spremenilo. V 21. stoletju kot naslednjo veliko tehnologijo napovedujejo ravno podaljšanje človekovega življenja v večnost. Kakšen pa bi bil svet, če bi vsi živeli večno? Kako bi na svetu preživela preštevilna populacija, kje bi živela, kdo bi jo prehranil? Je večno življenje zidanje gradov v oblakih ali realna možnost? Nekaj odgovorov smo poiskali na novogoriški gimnaziji.Tole je celoten posnete debate z dijaki, profesorjem filozofije Sandijem Cvekom, doktorsko študentko biomedicine Mojco Justin in upokojenko Marijo Jelen.
Venezuela in njeni humanitarna in politična kriza so trenutno eno od bolj vročih tem mednarodne politike. Tudi slovenski politični vrh je nameraval danes razpravljati o tem, ali se bo naša država pridružila tisti skupini evropskih držav, ki so Juana Guaidoja priznale za začasnega predsednika Venezuele, da bi razpisal predčasne predsedniške volitve. Razpravo so sicer dopoldne preložili. Novinarka zunanjepolitične redakcije našega radia Špela Novak se je dopoldne pogovarjala s poznavalko razmer v Južni Ameriki Uršo Geršak z oddelka za romanske študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sogovornica opozarja na zelo kompleksno sliko Venezuele. Po njenem polarizacija v medijih za Madura in proti njemu ni ustrezna. Vlogo igrajo geostrateški in drugi interesi velikih sil, na obzorju je lahko celo nova hladna vojna.
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Radijska premiera in pogovor o novi skladbi ter albumu, ki bo izšel septembra. Matevž Šalehar – Hamo pravi, da na snemanjih lovijo 'filing' s koncertov.
V glasbenem jutru o enem najbolj pomembnih albumov v zgodovini popularne glasbe in do danes najbolj prodajanem ... Dame in gospodje, to je Thriller!
Sporno goveje meso iz Poljske, ki ga je prek Nemčije dobil slovenski dobavitelj mesa in je bilo uporabljeno za pripravek za kebab, je po podatkih uprave za varno hrano za zdaj edini primer tega mesa v Sloveniji. Uprava je promet z njim prepovedala, meso bo šlo v uničenje, ni pa še znano, koliko ga je in ali je bil morda že distribuiran. Na upravi ob tem ne izključujejo, da v dveh do treh tednih ne bodo odkrili še kakšnega primera živila ali mesnega pripravka s spornim mesom. Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja z Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je afera predvsem priložnost za razmislek o tem, za koliko smo zaradi gonje po vse nižjih cenah spustili standarde, tudi pri najbolj občutljivih skupinah, kot so otroci v vrtcih in šolah in bolnikih v bolnišnicah. Ti – paradoksno – pojedo največ uvožene govedine v državi.
Nataša Štefe in Andrej Karoli o vlogi žensk v glasbeni industriji. V živo s festivala Ment 2019.
Neveljaven email naslov