Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Američani danes zaznamujejo "mole day". Mole v angleščini pomeni krt, je pa tudi izraz za posebno mersko enoto, ki je v kemiji skorajda tako samoumevna kot je vsem nam zrak, ki ga dihamo. Pa se iz svojih šolskih let še spomnite, kaj je to mol? Ne govorimo o največji mestni občini v Sloveniji, temveč o merski enoti in konstanti, ki je tudi za ne-kemike zelo fascinantna. Maja Ratej je za raziskovanje mola namenoma izbrala prav današnji dan. Njen sogovornik je bil dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta v Ljubljani.
V podporo vsakemu polletnemu predsedovanju Svetu Evropske unije Evropski inštitut za enakost med spoloma (EIGE) opravi raziskavo na temo, ki jo izbere predsedujoča država. In Avstrijo, ki predseduje še do konca leta 2018, je zanimalo, kako uravnotežena sta spola na širokem področju digitalizacije predvsem med mlajšo generacijo. Izsledki raziskave so bili objavljeni v dveh publikacijah, o temi pa smo se pogovarjali z raziskovalko Inštituta Blandine Mollard. Ena pomembnejših ugotovitev je, da imajo v Evropski uniji tako fantje kot dekleta v enaki meri osvojene digitalne veščine – a njihovo obnašanje na spletu se glede na spol razlikuje. Raziskava je namreč jasno pokazala, da se mlade ženske pri izražanju na spletu veliko bolj samoomejujejo in tudi samocenzurirajo.
Ko so Wally Schirra, Donn Eisele in Walter Cunningham postali del Nasine ekipe pri projektu Apollo, so mislili, da bodo v vesolje poleteli na drugi misiji, imenovala naj bi se Apollo 2. A zaradi eksplozije na Apollu 1 leta 1967, kjer so življenje izgubili tudi trije člani posadke, so prav Wally, Donn in Water postali legendarna trojica na Apollu 7, prvem poletu projekta v vesolje. Od takrat je minilo petdeset let, a Walter Cunningham, edini še živeči član posadke, se živo spominja trenutkov pred vzletom na večdnevno raziskovanje vesolja.
Podjetniški inkubator Podbreznik je poslovno, razvojno – tehnološki objekt v Novem mestu, ki je nastal tudi s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Na 3600 m2 sodobnih poslovnih površin mladim, inovativnim podjetjem ponujajo infrastrukturne in podporne poslovne storitve, predvsem pa omogočajo večje možnosti za preživetje in rast podjetij na državni in mednarodni ravni. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal direktor Razvojnega centra Novo mesto, Franci Bratkovič.
O Tržaškem zalivu, ki zavzema “le” 550 km2 površine, bi lahko rekli, da je kapljica v morje, če vemo, da je površina vseh svetovnih morij 361,2 milijona km2 ali 70 odstotkov površine Zemlje. Pa vendar je kljub svoji majhnosti v tem zalivu doma največje jadralsko tekmovanje na svetu – Barcolana. Letošnja – jubilejna 50. jadralska regata poteka pod geslom “Tudi jaz sem bil na Barkolani”, na krmilu pa se je znašel Mitja Gialuz, profesor kazenskega prava na tržaški univerzi in prej 30 let zagrizen jadralec in tekmovalec na Barcolani. Mitja Gialuz je spregovoril o 50. Barcolani, ki bo v znamenju povezovanja različnih kultur in skrbi za okolje ter o sloganu, da smo na jadralski regati "vsi na isti barki".
Reportaža s treninga ekipe na tekmovalni jadrnici Way of life. Jadrnica Way of life oziroma nekdanja Maxi Jena je letos prvi veter lovila že maja. Od takrat so jo preizkusili že na nekaj regatah, zdaj je pred njimi legendarna Barcolana. Ekipa poskuša trenirati vsak teden. Na čelu je slovenski olimpijec Gašper Vinčec, ki poudarja, da je najpomembnejša stvar na tekmovalni jadrnici – sinergija ekipe. Z njimi je plul Gašper Andrinek.
Najprej se je začelo kot šala, nato pa postalo tradicija. 89-letni Ivan Pivac iz Izole se namreč na jadralsko regato Barcolana že številna leta prijavi prvi. Pravi, da zato, ker če nima nikakršnih možnosti zmagati s svojo malo barko – Lepo Vido, pa lahko vsaj nekje prehiti tekmece – pri vpisu. “Pred dvema letoma sem zamudil prvi dan vpisa, nekaj se je pripetilo. Pri jadralnem klubu Barkovlje pa je nastala panika, spraševali so se, kje sem. Letos pa je dva tedna pred odprtjem prijav zazvonil telefon … spomnili so me na vpis in ko sem se vpisal, so bili veseli, da sem prišel. Seveda je sledilo obvezno darilo, ki sem ga vpeljal. Škatla vina za celo pisarno, pa fotografiranje z dekleti.”
Vsak dan vsaj tri ženske v Sloveniji izvedo za diagnozo rak dojke. Če je bolezen odkrita dovolj zgodaj, je zdravljenje učinkovito, preventiva je preprosta in v veliki meri obvaruje pred boleznijo. Val 202, v rožnatem oktobru, s pozivom po večji ozaveščenosti.
Tako hitrih in množičnih selitev v mesta, kot smo jim priča od sredine 20. stoletja naprej, nismo mogli spremljati še nikdar prej v zgodovini, ugotavlja kanadski raziskovalec širitve mest, ki smo ga morali poklicati v Brazilijo. Roberta Muggaha smo poklicali v Rio de Janeiro, ker je tam ustanovil Inštitut Igarape. Sodeluje s široko paleto univerz, raziskovalnih ustanov in medijev, v zadnjem desetletju eden najvidnejših raziskovalcev, ki na podlagi podatkov in projekcij rasti opazuje vplive hitrih širitev mest na njihove prebivalce. Intervju je nastal v okviru serije Frekvence X: Mesta prihodnosti. Objavljamo izvirni intervju v angleščini.
Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka na Nasinem plovilu – Apollo 7. Na krovu so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham. Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja vesolja je delil tudi z nami. *Pogovor je v angleškem jeziku
Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije je v Žalcu nastal ob pomoči sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Z interaktivno izkušnjo ponuja sprehod skozi zgodbo hmelja v spodnji Savinjski dolini in hkrati ohranja dediščino, ki povezuje ljudi v teh krajih. Boris Žgajnar je v pogovoru z vodjo muzeja Saro Bevc izvedel tudi, kako jih spodbuja k boljšemu razumevanju vprašanj svoje lastne prihodnosti. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu deluje namreč tudi kot konservatorsko središče. Pomaga pri ohranjanju, vrednotenju in razvijanju naravne ter kulturne dediščine.
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Nobelovo nagrado za mir leta 2018 prejmeta kongovski zdravnik Denis Mukwege in jazidka Nadia Murad za njun boj proti nasilju nad ženskami v vojni in oboroženih konfliktih. Denis Mukwege, ginekolog, ki zdravi žrtve posilstev in spolnega nasilja v Demokratični republiki Kongo, je leta 2014 prejel tudi nagrado Saharova, takrat se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Jakob Jaša Kenda je doktor literarnih ved, prevajalec in novopečeni avtor romana Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. Najbolj poznan pa je gotovo po prevodu serije knjig Harry Potter. V otroštvu je imel zelo odklonilen odnos do branja in pisanja, navdušili so ga šele Mumini pisateljice Tove Jansson. Takrat se je začela njegova ljubezen do fantazijske literature.
Tik pred poldnevom so v Stockholmu razglasili letošnje prejemnike Nobelove nagrade za kemijo. Letos so jo prejeli trije znanstveniki na področju proteinske, torej beljakovinske kemije, katerih odkritje sega že v 90ta leta prejšnjega stoletja, v sedanjosti pa je njihovo delo izjemno pomembna osnova pri proizvodnji biogoriv, čistejših novih materialih in učinkovitejših zdravil. Kot poroča Maja Ratej, je omenjena trojica na neki način kopirala delovanje narave in ga prikrojila za namene, ki prinašajo človeštvo korist.
Gledališki režiser Janusz Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička. Z letošnjim septembrom je zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Objavljamo nepreveden izvirni intervju.
Projekt Večgeneracijski center Planet generacij je nastal ob pomoči Evropskega strukturnega in socialnega sklada in združuje serijo preventivnih programov, ki zmanjšujejo tveganje revščine in preprečujejo zdrs v socialno izključenost. Deluje na Ljudski univerzi Velenje, dejavnosti pa potekajo tudi na drugih lokacijah sosednjih občin. Borisu Žgajnarju je dejavnosti predstavila strokovna sodelavka Edita Tamše.
Neveljaven email naslov