Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Zehanje. Zehanje. Zehanje. Ko to bereš, zehaš. Raziskovalci po vsem svetu testnim subjektom predvajajo posnetke zehanja, da bi ugotovili, ali se odzovejo. Podoben preizkus so izvedli pri šimpanzih, ti posnemajo zehanje tudi, če ga zaznajo pri pripadniku sorodne vrste. Celo nekateri psi posnemajo zehanje svojega lastnika.
Ivan Cankar je nekoč na vprašanje: “Kdo je večji, Tolstoj ali Cankar?” odgovoril: “Tolstoj je Tolstoj, Cankar je pa Cankar.” Že pisateljeva mati Neža je v Ivanu odkrila velik umetniški talent, ki je bil za časa njegovega življenja velikokrat prizadet zaradi uničujočih kritik njegovih del. Število občudovalcev njegove besede pa je rastlo in ob njegovi smrti, ko so se od njega poslovile velike množice ljudi, je bil na splošno že priznan kot največji nacionalni pisatelj. Tudi kanonizacija Franceta Prešerna za nacionalnega pesnika se je v praksi začela predvsem po njegovi smrti. Leta 1866 ga je Stritar v predgovoru nove izdaje Prešernovih pesmi postavil na raven, na kateri je bil Shakespeare za Angleže, Racine za Francoze. Postavil ga je v galerijo evropskih nacionalnih pesnikov. Prešeren tudi zares v svojem času ni imel resne konkurence, in čeprav je bil kandidat za slavnega moža, ki ga bomo slavili zato, da bomo slavili svojo preteklost in v ljudeh utrjevali nacionalno zavest, tudi Vodnik, je njegovo mesto zasedel Prešeren. O tem, kdaj sta dva velika umetnika postala naša največja, nacionalna, bomo govorili z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Marijanom Dovićem ter literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj.
Zdravljico je zvočno preoblikoval raper Klemen Klemen, poklonili so se ji Lačni Franz, s priredbo tudi metalci Sarcasm. A Slovenci nismo edini, ki ne prepovedujemo preobrazbe državne hvalnice. Nekatere evropske različice domoljubnih slavospevov so pristale celo na albumih znanih izvajalcev.
Ste danes bolj raztreseni kot sicer? Vam gre vse na žice? Se težko zberete? Vas vsaka malenkost spravi s tira? No ja, danes imate vsaj prikladen izgovor za takšno razpoloženje – polna luna. In to ne samo navadna polna luna.
Hej, Justin, vse najboljše za 37. rojstni dan. A začnimo na začetku. Justin Randall Timberlake se je rodil 31. januarja 1981 v glavnem mestu zvezne države Tennessee, Memphisu. Od malih nog obkrožen z ljudmi, ki so se ukvarjali s svetom zabave, je hitro opravil avdicijo za TV-oddajo Klub Mikija Miške, član stalne zasedbe je bil dve leti, ko pa je dopolnil 15 let in je dokončno mutiral, je soustanovil zasedbo 'Nsync in leta 1998 z njo izdal prvo skladbo. Justin Timberlake je tenorist.
Veliki zmagovalec 60-te podelitve grammyjev je postal Bruno Mars – domov je odnesel kar šest prestižnih kipcev.
V sklopu razpisa Imamo novo glasbo predstavljamo komad Modrozeleni svet izvajalca Matijasa Severhena.
Skupina Blu Sine v okviru razpisa Imamo novo glasbo predstavljajo komad z naslovom Daleč grem.
David Bowie je bil umetnik, ki je znal razmišljati zunaj okvirjev in je k sebi pustil le tiste, ki so mu pomagali uresničevati ideje. Andrej se spominja glasbenika in umetnika, ki je zaznamoval kulturno zgodovino planeta. O njegovem vplivu tudi nekateri slovenski glasbeniki.
Pupa je umetniški vzdevek Špele Novak, ki v sklopu razpisa Imamo novo glasbo premierno predstavlja svojo skladbo Najina slika.
Predmet iz račjih kosti in kljuna, ki človeka pripravi k molčečnosti, pa kip boginje ki ženskam, če jo ne častijo prav, spelje može in boginja, ki varuje prostor le če dobi v dar zadosti gina. To je le nekaj predmetov iz prav posebne zbirke Marca Arbogasta, nekdanjega alzaškega pivovarja, ki že leta po afriških državah, kot so Benin, Togo, Gana in Nigerija zbira predmete, ki so jih in jih še vedno uporabljajo vaščani in svečeniki v obredih vuduja. V nekdanjem vodnem stolpu, blizu železniške postaje v Strasbourgu, je razstavljenih približno 200 predmetov za dobre pa tudi po malem zle človeške želje in priprošnje bogovom. Muzej vuduja pa ni le edini tak v Franciji, pač pa kar v Evropi in zelo gotovo tudi najobsežnejša zbirka vudu predmetov Zahodne Afrike na svetu. Razkazala nam jo je skrbnica objektov in vodnica po muzeju, Megane Liguori.
Pogovor z Ježkovim nagrajencem, novinarjem, tekstopiscem, kantavtorjem Dragom Mislejem - Mefom o življenju, o letu 2017, o načrtih za leto 2018.
Ulissa Aldrovandija je kar nekaj pomembnih naravoslovcev 18. stoletja, med njimi tudi švedski botanik in zdravnik Carl Linne, imenovalo očeta naravoslovja. Aldrovandi je bil sicer pravnik, filozof, zdravnik in prvi profesor naravne filozofije, danes bi temu rekli naravoslovja, na Bolonjski univerzi, leta 1568 pa je postal predstojnik bolonjskega botaničnega vrta. Bil je tudi eden prvih, ki so organizirali botanično odpravo; z nje je prinesel približno 4760 preparatov in jih posušil, zbral pa je tudi več kot 7000 primerkov iz narave in jih shranil v svojem kabinetu čudes. Prav na podlagi svojih zbirk in dela je zasnoval 13 monumentalnih enciklopedij, v katerih je opisal živi svet ter minerale in fosile. Šest jih hrani naša Narodna in univerzitetna knjižnica, zadnja z naslovom Zgodovina nenaravnih bitij se je enciklopedijam o ribah, parkljastih štirinožcih, živorodnih štirinožcih s prsti, kačah in zmajih ter o preostalih brezkrvnih živalih pridružila šele letos. O značilnostih naravoslovja in raziskovanja v 16. stoletju, ko naj bi po Aldrovandijevem pisanju ponekod še živeli zmaji in druga mitološka bitja, antropomorfne živali in nenavadni ljudje, smo govorili z doktorico Sonjo Svoljšak, skrbnico in raziskovalko starih tiskov v NUKU.
Sporočilo prvega singla skupine Green Note Collective je preprosto. Tematika skladbe je primerna času, napisana je v kontekstu novega leta.
Konec leta 1990 smo se Slovenci poenotili v glasnem in ubranem DA. Takrat je volila tudi igralka Alenka Tetičkovič, ki je na svojih prvih volitvah odločala, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Pravi, da se spominja zlasti občutka vznemirjenja in želje po spremembah.
Neposrečena, neuporabna in neprivlačna darila niso nič novega. Vsako leto se kdo pritožuje nad stekleno snežno kroglo in drugimi predmeti brez prave uporabne vrednosti. Katero darilo ste potlačili v podzavest in katero na dno omare?
V prazničnem času pošiljamo analogna in digitalna voščila. Za prva se čas izteka, druga lahko oddamo s preprostim klikom. Komunikacijska strateginja in ustvarjalka Vojka Žgavec Clemenz kljub naklonjenosti digitalnim platformam pravi, da na roke napisano in z znamko še vedno zadene naravnost v srce. Kreativka stavi na preprostost, še posebej kritična je do osladnih in kičastih voščil. V prazničnem času, ko je vsega preveč, pa ne le jedače in pijače, je treba skrbno izbirati tudi besede. Prisluhnite njenemu receptu za iskreno in kreativno voščilo!
Drugačne jutranje vesti iz vaših krajev po Sloveniji v decembrski praznični izvedbi Poletja v dvoje na Valu 202. Avtorji: MIha Šalehar, Andrej Karoli, Uršula Zaletelj, Lovro Štanta.
Neveljaven email naslov