Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
27 letna Velenjčanka Eva Bolha je poklicno producentka razstav v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Prostovoljno pa od letošnjega aprila zaseda častno funkcijo načelnice Zveze tabornikov. V poletno branje priporoča torej delo Unboss danskega podjetnika, profesorja in govorca Larsa Kolinda.
Pred mesecem sta Nizozemca CJ in Jet spakirala najnujnejše stvari in se z džipom odpeljala na jug. Po poti do Grčije, kjer bosta na trajekt posadila avtomobil, se ustavljata po vmesnih državah – tudi v Sloveniji. To je predigra, pravi CJ, da se navadita na življenje v avtomobilu, v katerem tudi spita, jesta, živita … skratka, to je njun dom na 3 × 4 metrih. No, na drugi strani Sredozemskega morja, v Afriki, pa se bo potem začelo pravo potovanje. Pred odhodom se je Maja Stepančič z njima pogovarjala o projektu Africa Alive, s katerim bosta poskušala skozi zgodbe tamkajšnjih prebivalcev pripovedovati vpliv podnebnih sprememb na življenja ljudi.
Pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini svetuje, da možgane niti poleti ne spustite na pašo.
Od 1. avgusta letos naprej bomo na planetu proizvedli več ogljikovega dioksida, kot so ga gozdovi in oceani sposobno absorbirati v enem letu. Ulovili bomo več rib, posekali več dreves, poželi več in porabili več vode, kot nam jih lahko Zemlja odmeri na leto – drugače rečeno, od jutri pa do konca leta živimo v tako imenovanem ekološkem dolgu. Leta 1993 je ta dan nastopil konec oktobra, od tedaj pa vsako leto v dolg zdrsnemo prej.
Logična uganka sudoku je hitro postala zelo priljubljena na Japonskem, a je moderno različico igre, kot jo poznamo danes, izumil prebivalec nekega drugega kontinenta. Sudoku pripisujejo ameriškemu arhitektu Howardu Garnsu. Nekateri si ga privoščijo le na dopustu, drugi med vsako službeno malico, študenti med predavanji. Če imate tudi vi v torbi zbirko, svinčnik in radirko – morda je sudoku, ki ga rešujete, sestavil nemški ugankar Stefan Heine.
Lidija Forte že skoraj dve desetletji skrbi za prostoživeče mačke v Ljubljani. Vsak dan se s kolesom odpravi na hranišča, jim nastavi hrano in jih pocrklja. Do danes še ni bila nobena žival lačna – v primeru bolezni ali slabega počutja najde zamenjavo, sicer je na hraniščih v vsakem vremenu. Pripoveduje zgodbo o ljubečem mačjem paru Romeu in Juliji, pa o že pokojnem pustolovskem mačkonu Dedku, o drugih uličnih mačkah in njihovih človeških sosedih.
Umetniški vodja in organizator blejskega festivala Okarina Leo Ličof vam predlaga poslušanje filozofskega podcasta Corporal Fantasy.
Luna bo nocoj mrknila za najdlje v tem stoletju, za nameček pa se Mars na ogled postavlja v bleščeči rdeči opravi.
Glasbenik in producent z Obale v poletnem času predlaga serijo Twin Peaks, ki jo je začel gledati šele tretjo sezono, o vsebini prvih dveh pa je prebral kar na Wikipediji.
Pred nekaj dnevi je Slovenijo obiskala komisija Mednarodnega inštituta za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem ter potrdila, da bo leta 2021 Slovenija za eno leto postala Evropska gastronomska regija. Člane strokovne komisije so pri nas navdušili številni kulinarični presežki naše dežele, pa tudi zaveza k trajnosti, tradicija, visoka kakovost pri nas proizvedene hrane ter spoštovanje do okolja. Pomemben del kandidature je tudi knjiga Okusiti Slovenijo, ki jo je zasnoval etnolog dr. Janez Bogataj in v kateri je popisana tako zgodovina kot sedanjost naše gastronomije, zaščitena živila in jedi, vinogradništvo in pivovarstvo, skratka vse, kar lahko Slovenija ponudi v obliki hrane in pijače.
Letošnje poletje v marsikakšnem pogledu res ni povprečno. Skoraj ga ni dneva, ko se ne bi izpod neba pocedil kakšen naliv, za nameček pa so črni nevihtni oblaki še nadpovprečno radodarni s strelami. Koliko več jih je v preteklih dneh zarezalo po nebu, bo odgovarjal Goran Milev, strokovnjak z Elektroinštituta Milan Vidmar. Z njim bomo pretresli tudi, kako ravnati, ko okoli nas besnijo strele in koliko energije se običajno sprosti med tovrstnimi poletnimi nevihtami.
V zadnjih dneh smo se lahko tudi na »celini« prepričali, da je poletje res med nami. Ob morju pa je takšno poletje že dlje časa, zato je razlog za selitev dela valovske ekipe v slovensko Primorje povsem razumljiv. Nekje na sredini 46 kilometrov naše obale leži majhno obmorsko mesto z bogato zgodovino, ki so jo spisali ribištvo in valovi, začinili pa seveda ljudje.
40 parov rokavic in vsaj toliko parov marljivih rok je letos v Črni na Koroškem. Študenti v Študentski delovni brigadi že dvajset let prebivalcem različnih občin pomagajo pri urejanju okolja in sanaciji škode po naravnih katastrofah. Brigadir Niki Sobočan: “Vsi smo le ljudje in nikoli ne veš, kdaj boš tudi sam rabil pomoč. Od domačinov dobimo pozitivne komentarje, na obrazih vidimo njihovo zadovoljstvo. Študente nas začnejo spoštovati, ugotovijo, da nismo samo lenuhi, da znamo nekaj narediti. Nekaj dobrega.”
Izlet v Tamar in naprej po kilometer dolgi stezi do slapa Nadiža, prvega izvira Save Dolinke, nam je priporočila turistična vodnica po Zgornjesavski dolini Anja Zornada. Za pot do slapa potrebujete dobro planinsko obutev pa tudi dobro telesno pripravljenost. Pri vzponu prav do izvira pa ne pozabite na čelado.
"Slučajev napada medveda je v Sloveniji razmeroma malo. Najbolj pomembno je to, da se prepričamo, da je medved sam. Najbolj nesrečno je to, da bežiš od medvedke proti mladičem. Mladiči pa bežijo večinoma na drevesa. Veliko napadov se zgodi z izzivanjem. Ljudje nimajo pred očmi tega, da medved teče zelo hitro. Več kot 60 km/h, kar pomeni, da nekih realnih šans, da zbežiš nimaš. Ni vedno dobro, da se obrneš in začneš bežati."
Igralec in komedijant Matjaž Javšnik predlaga knjigo o prijateljstvu, človečnosti in medsebojnih odnosih.
Najbolj sijoči in izstopajoči, mamljivi in 'obljubljivi', edinstveni in neponovljivi, najkakovostnejši in najbolj kvalitetni oglasi s popolnim jamstvom in z življenjsko garancijo; kljub totalni neresnosti bolj resnični od pravih in totalno bolj pravi od resnih – samo do konca poletja!
DJ Umek, Marko Nastić, Burak Yeter, Mike Vale in Damjan Bizilj o napornem življenjskem slogu didžejev, ki lahko vodi do hudih težav z zdravjem. Ko imaš enkrat ekipo več deset ljudi, ki je odvisna predvsem od tvojih špilov in ustvarjanja nenehnih hitov, so pritiski enormni.
Neveljaven email naslov