Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Ob rojstnem dnevu Vala 202 poslušalcem odgovarjajo Andrej Karoli, Miha Šalehar, Nataša Štefe, Anja Hlača Ferjančič in Uršula Zaletelj.
Razbijamo mite in stereotipe o K-popu. Glasbi iz Južne Koreje, ki je obnorela mlade po vsem svetu!
Vas zanima kaj je bil v resnici najstarejši poklic na svetu? Ali so Ljubljančani res izumili kolo? Kakšen je bil bonton na emonskih javnih straniščih? Kam je Trubar skril svoje prepovedane bukve? Zakaj Julija ni marala za Prešerna? Katere so bile zadnje besede župana Hribarja preden je skočil v Ljubljanico? Kako smo preživeli socializem in zraven postali svetovni prvaki v košarki? Prisluhinte reportaži iz gledališke ekskurzije skozi zgodovino Ljubljane.
Prihaja čas intenzivnega prehajanja državnih meja: nekateri se odpravljajo na dopust samo v sosednje države in morajo vzeti s seboj le osebno izkaznico, spet drugi potujejo v najbolj odmaknjene konce sveta, v katerih ne zadostuje samo veljaven potni list, ampak je treba pridobiti tudi posebna dovoljenja. In čeprav Slovenci praviloma nimamo večjih težav pri potovanjih po svetu, si moramo pravočasno priskrbeti vizum, če ga država vstopa zahteva, biti pozorni na dosledno izpolnjevanje obrazcev in se pozanimati, ali morda ne potrebujemo tudi potrdil o cepljenjih.
Jaka Kranjc, član ekipe Društva ekologi brez meja, ki je ob svetovnem dnevu oceanov preverjala in popisovala onesnaženost reke Rižane, ki se izliva v Jadransko morje. Ekologi brez meja opravljajo pionirsko delo na področju analize realnega stanja onesnaženosti slovenskih vodotokov in našega dela Jadranskega morja. Na državni ravni namreč tovrstnih statistik ne beležimo. Najbolj elegantna in tudi najučinkovitejša rešitev za zmanjšanje količine plastičnih odpadkov je dolgoročno zmerna in preudarna potrošnja. Po ocenah strokovnjakov namreč kar 50 odstotkov plastičnih izdelkov in embalaž uporabimo samo enkrat, nato pa jih odvržemo v naravo.
Jošt Napret opisuje, kako je ekipa slovenskih jadralnih padalcev premaknila nov mejnik. Aprila so skupaj z Bojanom Gaberškom, Primožem Sušo in Dušanom Orožem uspeli postaviti nov svetovni rekord v poletu s povratkom na vzletišče, preleteli so kar 302 kilometra v desetih urah in prejšnji rekord izboljšali za 20 kilometrov.
Finančni komentar je prispeval upravljalec skladov pri KBM Infond Damjan Kovačič.
Cascais je kraj, kjer so življenjski stroški zelo visoki, je portugalska Azurna obala ali portugalski Monako, letos pa tudi mesto z nazivom Evropska prestolnica mladih. Vodja projekta Catarina Marques Vieira pravi, da mladi do 30 ali 35 leta živijo pri starših, zato se osredotočajo zlasti na reševanje stanovanjske problematike.
Je kitara, ki pooseblja rock'n'roll, blues, jazz in ostale glasbene zvrsti, ime pa ji je kar po znamki; ne glede na model, barvo ali leto izdelave, pravijo ji Gibsonka. Zlasti prelomno je bilo leto 1952, ko je ameriški glasbenik Les Paul izdelal električno kitaro, kot jo poznamo še danes. Pionir električnega zvoka, tedaj eksperimentalni umetnik, je izumil prepoznavni ton, ki je pozneje plemenitil najbolj znane glasbene stvaritve.
Evrovizijsko razglednico iz Lizbone pošilja Maruša Kerec.
Lea Sirk je z odličnim odrskim nastopom in odbitimi intervjuji prepričala Evropo. Slovenija se je prvič po letu 2015 spet uvrstila v sobotni finale
Rana ura, slovenskih fantov grob, je eden najbolj ustaljenih slovenskih antipregovorov, ki je nastal s križanjem dveh pregovorov. Izraz antipregovor se je v jezikoslovju prvič pojavil v začetku 80-ih let, ko je paremiolog Wolfgang Mieder izdal zbirko takih izrazov. “Gre za parodijo znanih pregovorov, ki poleg tega, da prinašajo parodijo osnovne enote, tudi zabavajo,” razlaga jezikoslovec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Matej Meterc.
Finančni komentar je tokrat prispeval Luka Gubo, upravljalec skladov iz družbe Numerica Partners.
S svojim rdečim kovčkom, palico, ki jo podpira pri hoji in ročno torbico se je konec februarja Irma Dall’Armellina oziroma nona Irma, kot ji ljubkovalno pravijo v Italiji, pri svojih 93 letih odpravila na tritedensko prostovoljno delo v Kenijo. Deset let je finančno podpirala patra Remigia, da je lahko gradil šole, bolnišnice in sirotišnice, potem pa se je en dan odločila, da si bo v živo pogledala sad njene pomoči. Zdaj je zaradi svoje poti postala spletni fenomen in navdih za mnoge.
Zagovorniki in nasprotniki univerzalnega temeljnega dohodka o priložnostih, nevarnostih in možnostih za eksperiment. UTD naj bi preprečil državni paternalizem, omogočil večjo svobodo in kreativnost posameznika ter zagotovil drugačno prerazporeditev sredstev. Medtem ko podporniki v UTD vidijo sredstvo za nadgradnjo socialne države in ukrep proti revščini, skeptiki opozarjajona morebitne pasti.
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Neveljaven email naslov