Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Današnji namig na repu poletja vam bo zaupala Maša Pelko, filozofinja, dramatičarka in režiserka, letošnja nagrajenka za najboljšega mladega dramatika na Tednu slovenske drame.
Marcello in Fabrizio sta italijanska študenta medicine, ki sta bila pol leta na študentski izmenjavi v Ljubljani. Pravita, da je Ljubljana skoraj preveč urejena, ljudje pa upoštevamo pravila, kar je ravno obratno od njunega rodnega Palerma na Siciliji. Tam rdeča luč na semaforju ne pomeni nič, prehod za pešce tudi ne, kolesarskih stez pa tudi ne poznajo. Pravita, da je študij medicine v Sloveniji boljši, ker sta se lahko “dotikala pacientov”, v Palermu je namreč poudarek na teoriji, skoraj nič na praksi. Srečali smo ju na poti domov na letališču v Trstu - zakaj nista potovala iz Ljubljane? Ker so povezave z Italijo slabe oziroma jih sploh ni. Več o Sloveniji, Palermu, italijanski desni vladi, zavajajočih zdravstvenih trditvah in o glasbi, zaradi katere smo ju tudi opazili na letališču, saj sta igrala kitaro in prepevala, pa sta povedala v oddaji Prihodi/Odhosi.
Minulo nedeljo je minilo 240 let od prvega vzpona na Triglav in prvopristopniki so takrat Triglavski ledenik zaradi zelene barve firnovega ledu poimenovali zeleni plaz. Na ledeniku so nekoč smučali, tam so prirejali celo republiška smučarska prvenstva. Danes seveda to ni več mogoče, saj se površina ledenika vztrajno manjša. Od prve meritve se je Triglavski ledenik zmanjšal 20-krat po površini in 200-krat po prostornini. V projektu Očistimo gore te dni poteka čistilna akcija ledenika, čisti ga 11 prostovoljcev.
Profesor s katedre za ekologijo in varstvo okolja biotehniške fakultete v Ljubljani dr. Ivan Kos že od otroštva naprej velik del svojega življenja preživlja tudi v gozdu. Tudi zato svojim študentom predlaga v branje roman Izmael. Gre za prvenec ameriškega pisatelja Daniela Quinna iz leta 1992. Roman je postal svetovna uspešnica in navdih za popularno kulturo. Še pred uradnim izidom je Daniel Quinn prejel štipendijo Teda Turnerja za delo, ki ponuja izvirno in pozitivno rešitev globalnih, še posebej okoljevarstvenih problemov.
Slovenska policija preverja, ali so ljudje dobro opremljeni, se pogovorijo z oskrbniki v kočah, svetujejo in opominjajo. Zadnjih nekaj let opažajo, da hodijo ljudje v gore dobro opremljeni in pripravljeni, še vedno pa se najde kdo, ki želi na Mangart v natikačih. Prav na Mangartu je bila načrtovana ena od zadnjih poletnih preventivnih akcij slovenske policije, druga na Vršiču. Čeprav jo je zagodlo vreme, akciji nista odpadli, saj se najdejo tudi taki, ki si želijo narediti selfi v gorah, pobeljenih s prvim snegom.
Zgodba o neutrudnem češkem tekaču, petkratnem olimpijskem zmagovalcu, ki je med hladno vojno premikal meje železne zavese in povzročal preglavice politikom tako na Zahodu kot na Vzhodu. Žal so bile njegove sanje o prijateljstvu poteptane pod sovjetskimi tanki med invazijo na Češkoslovaško pred 50 leti.
Čeprav je mehanika nikdar ni zanimala in je oče ni prepričal niti v popravljanje kolesa, po poklicu pa je vzgojiteljica, je Marija Lah morala poprijeti za dežnikarski posel. Že skoraj tri desetletja vodi delavnico in trgovinico, brez instagram profila. "Računalnik je čisto zadnja stvar v mojem življenju. Brez mojih rok in brez šivalnega stroja ne gre!"
Kar dva namiga ima za vas stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama.
Skoraj bi lahko rekli, da že za rep držimo pridevnik “poletni”, v rubriki poletni namig. Danes vam ga bo zaupal stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama
Evropska komisija narekuje, da moramo s 1. septembrom opustiti uporabo halogenskih žarnic in jih zamenjati z LED-svetili
Kako se izogniti gnečam pri pridobivanju vozovnice integriranega javnega potniškega prometa?
Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika vam priporoča sprehod ali kolesarjenje ob Kamniški Bistrici.
Sebastian mesec dni potuje po Evropi, končna destinacija je Romunija, iz Slovenije pa je potoval proti Beogradu, udeležil naj bi se namreč festivala trobentačev v Guči. Zdi se mu, da ljudje vedno potujemo v oddaljene dežele, ne da bi se zavedali, da imamo tudi v svoji bližini čudovite kraje. Prihaja iz Bourdeauxa in pravi, da čeprav so vinska dežela, poznajo in pijejo tudi slovenska vina. Učitelj športne vzgoje in trener rokometa se je oglasil v oddaji Prihodi/Odhodi.
Če govorimo o najboljših aktualnih slovenskih pesnikih ne moremo spregledati Esada Babačića. Odrezani od neba je njegova zadnja pesniška zbirka, kjer avtor znova dokazuje, da za nekaj, kar bi bilo lahko zgodba ali cel roman, včasih zadostuje ena sama vrstica. Vseeno pa včasih, svojemu začudenju navkljub, poseže tudi po obširnejših proznih besedilih.
“Sprejemanje preteklosti, soustvarjanje prihodnosti” je krovna tema, pisana druščina iz 27 držav je razpravljala o 14ih izzivih. Od urbanizacije do čebel, od kibernetske varnosti do zmanjševanja porabe alkohola med mladimi, od nelegalne trgovine s človeškimi organi do izkoreninjenja revščine. Čeprav njihove rešitve niso zavezujoče in jih lahko evropski poslanci upoštevajo ali ne, je med udeleženci seje veliko optimizma; ne le glede soočanja s trenutnimi težavami, temveč tudi glede bolj dolgoročne prihodnosti EU.
Ekipa študentov petih fakultet Univerze v Ljubljani je po skoraj dveh letih dokončala robotsko jadrnico Iris, ki bo v naslednjem letu začela plovbo po Atlantskem oceanu. Z jadrnico tekmujejo na mednarodnem odprtem tekmovanju “Microtransat Challenge”, katerega cilj je prepluti Atlantik z avtonomnim plovilom.
Frančišek Križ je bil najmlajši udeleženec na letošnjih jazz delavnicah na mednarodnem festivalu Jazzinty v Novem mestu. Trobento je začel igrati pri sedmih letih, zdaj je star trinajst, v prihodnje pa si želi igrati v orkestru. “Jazz je glasba, pri kateri moraš razmišljati. House glasbo nastaviš na računalniku in se predvaja, jazz pa igraš sam in improviziraš. Pri jazzu moraš razmišljati o lestvicah.” Frančišek pravi, da ne posluša moderne glasbe, ampak klasično. Večina njegovih sošolcev posluša house muziko, on pa raje kakšno violino. Glasba zanj ne bo samo hobi, rad bi bil glasbenik po poklicu, zato se bo po osnovni šoli vpisal na konzervatorij. “Trenutno se veliko ukvarjam z glasbo, ta mi predstavlja velik del prostega časa. Ne predstavljam si, kako bi preživel brez glasbe.”
Množica ljudi v Sloveniji prebira knjige v okviru bralne značke za odrasle. Ta se je že tako zlila z vsakdanom knjižnic, da smo pozabili, od kod izvira. Ideja o tem, da bi kakovostne knjige načrtno prebirali tudi odrasli, je pred 18. leti zrasla na zeljniku znane ptujske knjižničarke in pripovedovalke pravljic Liljane Klemenčič. Pravljičarka, ki s svojimi pripovedmi navdušuje tako otroke kot odrasle, je tudi pobudnica projekta Pravljice z jogo.
Buden kupec in buden prodajalec morata biti ves čas v pogonu. Spanje je znak šibkosti, zato ni čudno, da želijo ambiciozni posamezniki pripadati tako imenovani nespečni eliti. Toda neodvisni strokovnjak za spanje dr. Neil Stanley opozarja, da še tak superčlovek rabi napajanje, torej zadostno količino spanja. Klinična psihologinja dr. Vita Štukovnik pojasnjuje, kaj se zgodi, če ne pridobimo zadostne količine kakovostnega spanca in kako ga izboljšati. Kaj pa štetje ovac – pomaga? “Ja, zakaj ne! Gre za preprosto tehniko odvračanja pozornosti od negativnih mislih, ki lahko marsikomu koristi.”
Profesor na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Andrej Bauer vam predlaga branje enega najprepoznavnejših pisateljskih peres 20. stoletja.
Neveljaven email naslov