Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Kaj nas naredi šola, ustanova v kateri preživimo tretjino svojega življenja?
Damjan Zorc z bralci deli življenjske drobce v izjemno zanimivih in povednih zgodbah. Pred začetkom šolskega leta boste lahko prisluhnili pogovoru o spominih na mladost, bralnih navadah in življenjskostilnih priročnikih.
Ameriški garažno bluesovski trio Blues Explosion, ki ga vodi kitarist in pevec Jon Spencer se vrača v Slovenijo. Po plošči Meat And Bone iz leta 2012 so njegovi člani letošnjo pomlad izdali nov album Freedom Tower. Pred ljubljanskim koncertom, ki bo v torek, 1. septembra v Kinu Šiška, se je z Jonom Spencerjem pogovarjal Jernej Vene.
V sredini 80. let prejšnjega stoletja se je na ulicah Comptona, ki so veljale za ene najbolj nevarnih v Ameriki, rodila hip hop skupina, ki je za vedno revolucionirala glasbo. Sedemindvajset let po prvencu Straight Outta Compton skupine N.W.A. bo na velika platna prišel film z enakim naslovom. Andrej Karoli in Boštjan Napotnik o tistih časih, tistih glasbenikih in tisti glasbi.
V sredini 80. let prejšnjega stoletja se je na ulicah Comptona, ki so veljale za ene najbolj nevarnih v Ameriki, rodila hip hop skupina, ki je za vedno revolucionirala glasbo. Sedemindvajset let po prvencu Straight Outta Compton skupine N.W.A. bo na velika platna prišel film z enakim naslovom. Andrej Karoli in Boštjan Napotnik o tistih časih, tistih glasbenikih in tisti glasbi.
Morda je najbolj čudno ime naselja v Sloveniji Čudno selo, ampak verjamemo, da tam niso nič manj pošteni ljudje kot v Pošteni vasi. Kaj počne rit v Ritomečah in v Ritoznoju, ne vemo, vemo pa, da v Zajčjem dolu zajcev ni, pojedle so jih lisice, ki jih poznajo tudi pri Lisjakih. To, da smo našli pot v Rim, niso buče, imamo pa Bučko in Tribuče.
Morda je najbolj čudno ime naselja v Sloveniji Čudno selo, ampak verjamemo, da tam niso nič manj pošteni ljudje kot v Pošteni vasi. Kaj počne rit v Ritomečah in v Ritoznoju, ne vemo, vemo pa, da v Zajčjem dolu zajcev ni, pojedle so jih lisice, ki jih poznajo tudi pri Lisjakih. To, da smo našli pot v Rim, niso buče, imamo pa Bučko in Tribuče.
Minuli teden je na hrvaškem potekal 6. mednarodni festival glasbenih dokumentarnih filmov Solo positivo. Letos je prvič zasedel prostore v Opatiji, kamor se je preselil iz nacionalnega parka Paklenica. Pravijo, da bi Opatija lahko postala hrvaški Cannes in z nekaterimi gosti se je temu približala že letos. Med njimi je bil tudi z oskarjem nagrajeni režiser Malcom Clark.
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Bi morala obstajati posebna pinki in širša parkirna mesta za ženske tudi pri nas? O tem je Mihi spraševal poslušalce v torkovih nebulozah.
Socialno ogroženi lahko od danes zaprosijo za odpis dolgov. Največ prosilcev za odpis je bilo v vzhodni Sloveniji, drugod navala ni bilo čutiti.
V petek zvečer se je Val 202 preselil na slovensko obalo. Katedrala luksuznih barv oz. Ambasada Gavioli se je tokrat tresla pod taktirko britanske legende Normana Cooka, večini bolje poznanega pod vzdevkom Fatboy Slim. Tik pred koncertom se je z njim pogovoril Andrej Karoli.
Ker smo že malo pogrešali šolske klopi, smo se tokrat sredi poletja odpravili nazaj v šolo. No, pravzaprav na prav poseben brezplačen tečaj slovenskega jezika za tujce, ki ga vsako sredo ob 17. uri prireja Slovenski turistični informacijski center v Ljubljani, in sicer v sodelovanju z absolventkami Katedre za slovenski jezik na Filozofski fakulteti ter sodelavkami Centrom za slovenščino kot drugi tuji jezik v Ljubljani, tudi našo sogovornico, Tino Toplišek. Miha Pongrac je pokukal v živahno učilnico, v kateri se je ta teden kar trlo tečajnikov, turistov, ki so v Ljubljano dopotovali iz Kanade, Avstralije, Portugalske, Francije in Velike Britanije.
Mihi je v torek zjutraj spraševal: Kako ob vseh fehtajočih na cesti pošteno redistribuirati svojo dobroto? Komu date denar in po kakih kriterijih?
V teh mesecih cveti turizem, gostinci, sploh tisti z lepo urejenimi terasami, si manejo roke, večina nas bo enkrat zdaj izkoristila dopust, mlajši imajo počitnice... in ker je tam, kamor greš počet nič, treba nekaj početi, bomo pili pivo, veslali v kanuju, hodili na vodene oglede znamenitosti in imeli nasploh malce več stika z ljudmi v tako imenovani storitveni industriji. Saj veste, z natakarji, s tistimi puncami, ki vam v gledališču obesijo plašč... Gre za vprašanje našega odnosa do vseh, ki delajo v storitvenih dejavnostih. Na pošti, na banki, na tržnici, ampak predvsem v oštariji. Zanimalo nas je, kaj si mislite o tikanju ljudi v storitveni dejavnosti, katerikoli že, ampak, primarno natakarjev in natakaric. Skoraj gotovo ste tudi že opazili, da do tega vprašanja nimamo vsi enakega odnosa.
Ali so se Grki odločili prav? In kaj se Slovenci lahko naučimo od Grkov? To je Mihi spraševal v torkovih nebulozah.
Natalie Imbruglia začenja svojo svetovno turnejo prihodnji teden na festivalu Pivo in cvetje v Laškem. Z njo se je pogovarjal Tomaž Purkart.
V Nebulozah tokrat o tem, ali se starši zavedate, kaj vaši otroci počnejo na internetu.
Neveljaven email naslov