Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Karmakoma so nas v začetku leta pritegnili s prvencem Imagionation & Mechanical Metamorphoses, navdušujejo pa tudi z energičnimi nastopi v živo.
Mihi je že zgodaj zjutraj skušal ugotoviti, zakaj tako radi spremljamo resničnostne šove.
V kantavtorski glasbeni zvrsti je bil pri nas med naprednejšimi. Tomaž Pengov, ki je tiho “odpotoval” februarja letos, se je z vinilno izdajo Odpotovanja (bilo je v začetku sedemdesetih), zapisal kot prvi glasbeni ustvarjalec z objavljenim kantavtorskim albumom v nekdanji skupni državi. Tako veličastni so bili njegovi glasbeni začetki. In prav takšna so bila vsa nadaljna Pengovova glasbena dejanja. A ne le glasbena.
Mihi se je zjutraj s poslušalci spraševal, zakaj uvajamo davek na sladke pijače - res hoče država, da spijemo manj in smo zdravi pa s tem ne napolnimo proračuna? Ali je morda obratno?
V kantavtorski glasbeni zvrsti je bil pri nas med naprednejšimi. Tomaž Pengov, ki je tiho “odpotoval” februarja letos, se je z vinilno izdajo Odpotovanja (bilo je v začetku sedemdesetih), zapisal kot prvi glasbeni ustvarjalec z objavljenim kantavtorskim albumom v nekdanji skupni državi. Tako veličastni so bili njegovi glasbeni začetki. In prav takšna so bila vsa nadaljna Pengovova glasbena dejanja. A ne le glasbena.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se tokrat koncentriramo izključno na nov, tretji album danskih Iceage. S ploščo Plowing Into the Field of Love so presenetili in presegli vsa pričakovanja. Prerasli so adolescentno infantilnost in postali zrela zasedba, ki piše in igra nevarne, blatne, zakajene, a popolne rock komade. V tretjem delu bodo v prvem planu dekleta. Olivia Louvel ima že 5.album z naslovom Beauty Sleep. Dve norveški pevki, Jenny Hval in Susanna sta združili moči na albumu Meshes Of Voice. S tretjim solističnim albumom se predstavlja Laetitia Sadier, nekdaj prvi glas skupine Stereolab. Poslušamo torej izbor z albuma Something Shines.
Maja Drobne je tri mesece kot prostovoljka prek Zavoda Voluntartiat preživela v Beninu. Z nami je delila svojo izkušnjo.
Promocijski koncert skupine Mi2 ob izdaji novega albuma Cela jeba v ljubljanski Cvetličarni.
Po lanskem premoru so ustvarjalke in ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti v uredništvo za glasbo Vala 202 letos do 15. aprila znova pošiljali svoje pesmi za novo kompilacijo Imamo dobro glasbo. Prejeli smo več kot 170 prijav glasbenikov in skupin, ki so skupaj poslali približno 250 skladb. Žirija je med njimi izbrala štirinajst pesmi, ki sestavljajo šesto kompilacijo Imamo dobro glasbo – Val014. Kompilacija Val014 je že izšla pri ZKP RTV Slovenija, na koncertu v ljubljanski Cvetličarni pa so nastopili The Swingtones, Alkimija in Jardier.
Kaj je ebola? Se je kaj bojite? Ste pripravljeni na epidemijo? Na ta vprašanja je odgovore s poslušalci Miha Šalehar iskal v torkovem jutru na Valu 202.
5-članski kolektiv iz Podgurja je edina domača avtorska instrumentalna dub zasedba. Pri nas praktično brez konkurence pa vendar je vsak njihov izdelek presežek tako znotraj dub glasbe kot v širšem glasbeno ustvarjalnem in produkcijskem pogledu.
Tokrat v Aritmičnih Ana Pupedan. To ni ime in priimek dekleta. Je pivška glasbena skupina, ki v primorskem narečju pomeni uro ena popoldan.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo neverjetno produktivni rockovski imeni iz San Francisca in stari znanki Drugega vala, v zadnjem delu pa sami veterani.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo ameriški bend VAZ, ki ga tvorita člana tria Hammerhead in ki ga lahko ujamete v živo na ljubljanskem 24-urnem klubsko-koncertnem dogodku 24h Party People, na katerem se bo v 24 urah zvrstilo natančno 24 zasedb oziroma koncertov. V zadnjem delu nekaj retromanije, nekaj aktualnih izdaj.
V jutranjih nebulozah je Miha Šalehar s poslušalci razpravljal o potrošniških nategih - čudežni vodi, čokoladi za hujšanje pa margarini z okusom masla in mehčalcem z vonjem Provanse. Niso vsi nategi slabi, nekateri so prav ljubki.
V jutranjih nebulozah je Miha Šalehar s poslušalci razpravljal o potrošniških nategih - čudežni vodi, čokoladi za hujšanje pa margarini z okusom masla in mehčalcem z vonjem Provanse. Niso vsi nategi slabi, nekateri so prav ljubki.
Igor Vidmar, Igor Bašin in Janez Golič v Drugem valu predstavljajo alternativno glasbo.
Nebuloze so pomagale DARS-u cestico graditi. Razjahali ste njihove mame in raje predlagali rešitve. Več glav več ve.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se posvečamo finski kantavtorici Mirel Wagner pred njenim skorajšnjim nastopom na festivalu Mesto žensk, ob njej pa poslušamo še drugi album kalifornijskih vintage-rockerjev Allah-Las. V zadnjem delu se najprej vrti solistični, napol akustični album J Mascisa, sicer kitarista in pevca v Dinosaur Jr. Večji poudarek bo na navezi Lydia Lunch & Cypress Grove.
Neveljaven email naslov