Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
V Nebulozah tokrat o tem, ali se starši zavedate, kaj vaši otroci počnejo na internetu.
Kaj kupiti učiteljici za darilo ob koncu leta? To je poslušalce Mihi spraševal v torkovih jutranjih nebulozah.
Koncert mlade ljubljanske skupine Čedahuči smo ga posneli aprila letos v Orto baru na njihovem tradicionalnem Festu. Bend je pred razvnetim občinstvom zaigral skoraj ves repertoar s svojih dveh plošč, še prav posebej pa je polna dvorana sprejela uspešnice Če hočeš, grem, Je mimo leto in Geronimo.
Mihi je v torkovih nebulozah preverjal, ali se vam zdi kampanija Ministrstva za zdravje, plešem 0,0 z zapestnicami učinkovita? Kaj je kul nam je nazadnje pokazal tudi sam predsednik države.
Mihi je v torkovih nebulozah preverjal, ali se vam zdi kampanija Ministrstva za zdravje, plešem 0,0 z zapestnicami učinkovita? Kaj je kul nam je nazadnje pokazal tudi sam predsednik države.
Slovenci na Dunaju so spregovorili o slovenskih predstavnikih na Evroviziji.
V prispevku boste slišali izjave članov skupine Buldožer in kustosa razstave Mihe Colnerja. Razkrili so podrobnosti o idejni zasnovi razstave, o njenem pomenu za slovensko popularno glasbeno zgodovino in nekaj zanimivosti z njihove glasbene poti. Razstava bo v Kinu Šiška odprta do 12. junija, v galeriji Photon pa do 17. julija 2015.
Kako se Dunaj pred začetkom prvega polfinala pripravlja na začetek velikega spektakla? Odgovarjajo Roman Horacek, vodja odnosov z javnostmi za ESC15 pri ORF, Ernst Woller, dunajski mestni svetnik in predsednik odbora za kulturo in znanost, The Makemakes, avstrijski predstavniki na Eurosongu in Lidija Wolfmayr Jureš, Slovenka, ki 35 let živi na Dunaju.
Sindrom alu folije - zakaj morajo biti porcije tako velike, da šajtrgo kalamarov vzamemo še za domov, v alu foliji? V nebulozah z Mihijem in poslušalci.
Eden od kandidatov za Ime tedna prejšnji ponedeljek je bil Anej Košorok, osemletni fant, ki je zaradi hude oblike mišične atrofije priklenjen na invalidski voziček. Da bi staršem pomagal zbrati denar za dvigalo, ki ga potrebuje, je napisal, ilustriral in izdal knjigo “Dogodivščine pošastic”. Anejeva zgodba je ganila tudi Franca Gornika, dirigenta in zborovodjo Partizanskega pevskega zbora iz Ljubljane, ki so ga poslušalci izbrali za Ime tedna. Predstavniki zbora so poklicali Anejevega očeta in predlagali, da bi zbor, ki ima že več kot 2000 nastopov, z zagnanim delom pa ohranja izvirno partizansko in domoljubno pesem iz zgodovine zadnjih sto let, pripravil dobrodelni koncert.
Oddaja Klub klubov tokrat prinaša koncert skupine Ana Pupedan, ki ga je ekipa Radia Slovenija posnela v ljubljanskem SiTi teatru, 12. februarja letos. Kvartet spretno krmari od odtrganega rocka do zabavljaških ljudskih viž, katerim vdihuje obešenjaške in rahlo intrigantne tekste. Ravno tukaj so člani Ane Pupedan na prvi posluh izredno direktni, a pozorna ušesa lahko še kako hitro zaznajo bodice in osti, ki so prepotrebne slovenskemu sleherniku, da bi se zganil in zahteval boljše od tega, kar ima. Redakcija Jernej Vene.
Ali res razumemo račune, ki jih plačujemo? Odgovor na to vprašanje je Mihi iskal s poslušalci v torkovih nebulozah.
Čedahuči so sicer še precej sveži, a imajo že veliko privržencev in kot boste slišali, glasno zapojejo s skupino. Severnica, Če hočeš, grem, Ljubo doma in Js in ti so tisti, ki smo jih predvajali danes, v kratem pa sledi tudi posnetek celega koncerta.
Slavcu za 40 na jumbo plakatu - zakaj? To je Mihi poslušalce spraševal v tokratnih torkovih nebulozah.
Slavcu za 40 na jumbo plakatu - zakaj? To je Mihi poslušalce spraševal v tokratnih torkovih nebulozah.
Mihi je s poslušalci iskal odgovor na vprašanje kdo je butl in kako lahko butlu pravzaprav lahko še rečemo na lepši način.
Vas živcirajo avtomatski odzivniki? Ste že kdaj bili 17. v čakalni vrsti? Kako bi bilo, če bi telefonski odzivniki govorili resnico? Z Mihijem v jutranjih nebulozah!
Neveljaven email naslov