Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki je še vedno med vodilnimi vzroki umrljivosti v svetu – vsako leto zaradi njega umre več kot 800 tisoč ljudi – smo se pogovarjali s strokovnjakinjo na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, izr. prof. Vito Poštuvan. Smrti zaradi samomora lahko preprečujemo in pri tem lahko sodeluje vsakdo.
Iz grškega otoka Lezbos prihajajo videoposnetki in fotografije uničenega begunskega kampa Moria, ki ga je ponoči zajel požar. S požarom se je borilo 25 gasilcev, po nekaterih ocenah je uničena skoraj polovica kampa, ki predstavlja začasni dom skoraj 13 tisočim beguncem in migrantom. Foto: Stand by Me Lesvos/MoriaMediaTeam
Koronavirus je spomladi ustavil življenje koncertnih odrov, ti so povsem zamrli in znova oživeli v zadnjih nekaj tednih. Po drugi strani pa je med epidemijo razcvet doživel streaming. Pretočno poslušanje glasbe je dosegalo rekorde, saj so se ljubitelji glasbe po vsem svetu očitno zatekli k Apple Musicu, Deezerju, Youtube Musicu, Spotifyju in tudi SoundCloudu. O tej temi smo v preteklih mesecih že večkrat govorili, tokrat pa smo si zastavili vprašanje: Ali je streaming lahko rešitev? Za mnenje in izkušnje z aplikacijami za pretočno poslušanje glasbe smo povprašali ulico ter nekaj domačih glasbenikov, ki so delili svoje poglede in tudi zanimive primere dobre prakse.
Odpravili smo na novo dogodivščino k našim sodelavcem na televizijo. Tokrat smo obiskali studio, kjer se trenutno sinhronizirajo risanke. Preverili smo, kako to izgleda in na kaj morajo biti sinhronizatorji pozorni.
Omejitve, ki jih imamo, so predvsem v naših glavah, je eno od vodil Planinstva za invalide in osebe s posebnimi potrebami, ki širi idejo, da lahko prav vsak prispeva svoj delček k raznovrstnosti in pestrosti pohodništva. Jurček Nowakk je vodja odbora Planinstvo za invalide in dolgoletni vodnik Planinske zveze ter prepričan, da je planinstvo za vse, tudi za slepe, gluhe in ljudi na vozičkih. Akcija Gibalno ovirani gore osvajajo, pa k telesni dejavnosti nagovarja vse gibalno ovirane, jih spodbudi, naj zapustijo udobje kavča in enoličnega vsakdana ter se podajo v naravo, družbo in novim dogodivščinam naproti.
Nina Zagoričnik je v središču dogajanja 77. filmskega festivala Mostra v Benetkah.
V Indiji so že v začetku julija skupaj z 58 drugimi aplikacijami blokirali uporabo kitajske aplikacije TikTok, ki je namenjena ustvarjanju in deljenju videoposnetkov, popularna pa je predvsem med mlajšo populacijo. Aplikacija je tarča kritik, da jo kitajske oblasti uporabljajo za množično prisluškovanje, glede na ameriško-kitajske odnose pa ne preseneča niti dejanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je 6. avgusta izdal odredbo, da morajo v 45 dneh prepovedati z uporabo aplikacij TikTok in WeChat na ameriškem tržišču, če ju kitajske matične družbe v tem času ne bodo prodale. Podjetje TikTok je že vložilo tožbo proti Trumpovi administraciji. O kitajsko-ameriških odnosih na tehnološkem področju, nevarnostih aplikacije TikTok in tem, kaj se bo zgodilo, če bodo 15. septembra v ZDA res blokirali uporabo te viralne aplikacije se bomo pogovarjali z dr. Denisom Mancevičem, doktorjem družboslovnih in humanističnih znanosti ter direktorjem in partnerjem v podjetju Herman&Partnerji.
Velike težave imajo številni javni servisi po Evropi, tudi britanski BBC. Gorazd Rečnik pogovarjal s predavateljem na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, anglistom in sociologom kulture dr. Nikolaijem Jeffsom.
Nekdanji pevec in vodja zasedbe R.E M. je v začetku leta, prav na svoj 60. rojstni dan, izdal skladbo Drive to the Ocean, poleti pa še skladbo No Time for Love Like Now, plod sodelovanja z zasedbo Big Red Machine, za katero stojita frontmana skupin The National in Bon Iver. V intervjuju za EBU Michael Stipe pripoveduje o novih skladbah in pomenu glasbe v teh časih. Pa tudi o pomembnosti radia.
Kako je potekal prvi šolski dan na Osnovni šoli Lavrica in na Srednji poklici in strokovni šoli Bežigrad Ljubljana?
Na Kemijskem inštitutu so dopoldne predstavili prve rezultate predkliničnega testiranja prvega slovenskega kandidata za cepivo proti koronavirusni bolezni covid 19. Trenutno je po svetu znanih 233 kandidatov za cepivo, nekaj manj kot 200 jih je v predklinični fazi, 37 pa jih je že v kliničnih raziskavah. Cepivo je mogoče zasnovati na več različnih načinov, med najstarejšimi in tudi najpogostejšimi so pristopi na osnovi inaktiviranega oziroma oslabljenega virusa oziroma vnesenih proteinov, vse več pa je naprednih pristopov, ki temeljijo zgolj na virusnem genskem materialu, kar je veliko hitrejša metoda. Med temi pristopi je tudi slovenski.
Marsikdo pozna kultno radijsko oddajo Lahko noč, otroci, ki je na sporedu vsak večer ob 19:45 na Prvem programu Radia Slovenija. Ena najstarejših oddaj, ki opravlja veliko kulturno poslanstvo, najmlajše pa tudi starejše poslušalce vsako noč že 55. let vodi v svet domišljije v izbrani govorici gledaliških igralcev in igralk. Zato smo preverili, kako nas pravljice iz domače in svetovne literature, s katerimi se čisto vsak dan prevesi v noč, pospremijo v svet sanj.
Več kot desetletje vas v akcijah Sekunde rešujejo na Valu 202 skupaj s sodelujočimi partnerji opozarjamo, da le hitra pomoč pri srčnem zastoju in nekaterih drugih urgentnih stanjih lahko reši življenje. Medtem ko laiki, ki se tega naučijo v nekajurnih tečajih, lahko pomagajo le, če so po naključju znajdejo na kraju nesreče, pa se v uradni sistem reševanja vključuje vse več t.i. Prvih posredovalcev, ki jih na pomoč pokličejo dispečerske službe.
Znamenita španska romarska pot Camino je ena od treh najpomembnejših romarskih poti za katoliške vernike na svetu, poleg romanja v Jeruzalem in Rim. A veliko nas ne ve, da se v Santiago de Compostela na severu zahodu Španije že 1000 let stekajo romarske poti z vseh koncev Evrope. Ena teh je tudi slovenka romarska pot Svetega Jakoba, ki sta jo pred natanko 20 leti obudila in na novo zasnovala zakonca Rigler iz Ljubljane. Pravi razcvet doživlja to poletje, ko mnogi romarji zaradi pandemije niso mogli v Španijo in so se podali po bolj razgibanem slovenskem kaminu.
Dr. Simon Ličen je profesor na Washintonski univerzi kjer predava o vplivu družbe na šport. Poklicali smo ga po protestih športnikov, ki so v zadnjih dneh predramili javnost zaradi družbenega razslojevanja v ZDA in zaradi odnosov v družbi. Liga NBA naj bi se po začasni prekinitvi nadaljevala ta konec tedna, a poziv ostaja in športnike v ZDA je moč zelo glasno slišati.
Inštitut 4.0 je že tretjič zapored organiziral Poletni robo kamp, namenjen osnovnošolcem in osnovnošolkam, ki se navdušujejo nad robotiko.
Na današnji dan mineva natanko 250 let od rojstva nemškega filozofa Georga Friedricha Wilhelma Hegla, ki velja za enega od najpomembnejših filozofov v zgodovini filozofije. Več o njegovi politični filozofiji, zgodovini filozofije, ki jo je zastavil, vplivu Hegla na tokove slovenske filozofske misli v pogovoru s filozofom dr. Gregorjem Modrom.
Pogovor z Julijo Sardelič, ki kot predavateljica politologije in mednarodnih odnosov živi in dela na Novi Zelandiji, o tem, kako se je ta otoška država soočila in uspešno zajezila epidemijo covida-19. Več tudi o tem, zakaj so bili državljani pripravljeni sprejeti razmeroma precej ostre ukrepe, zakaj država ob tem ni zdrsnila v gospodarski kolaps in zakaj je kljub hudim ukrepom priljubljenost novozelandske vlade v tem času še narasla.
Kakšna je podoba Blatnega jezera sredi nenavadne poletne turistične sezone, kdo so gostje, kakšne so cene, kako je s slovenskimi gosti?
Glasbena zgodba o hiphopovski sceni vzhodne obale Združenih držav Amerike. O zgodnjih začetkih, ki so jih zaznamovali sveta trojica didžejev, MC-ji in prve zasedbe. Med njimi ne bi mogli spregledati skupine Beastie Boys ter Ricka Rubina, ki je vzhodno sceno približal celotnemu spektru ameriške družbe. "Beastie Boys uletijo kot eni mladi pankerji. Za njih je bil ključen Rick Rubin, ki je poštekal, da se da aparat izražanja hip hopa plasirati tudi belemu srednjemu razredu oziroma celemu spektru ameriške družbe." - Borja Močnik Kako pa je s primerjavami Vzhoda in Zahoda? Ali lahko rečemo, da je imel zahod Dr. Dreja in Snoopa, vzhod pa Tupaca in Biggija? "Vse primerjave se mi zdijo neprimerne. Recimo da Tupac spada bolj na zahod, če pogledamo, kdo ga je produciral. Primerjava Biggieja in Tupaca pa je bila bolj ko ne medijsko napihnjena." - Borja Močnik
Neveljaven email naslov