Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
Slovenija je bogatejša za novo olimpijsko zlato, tokrat v matematiki. Luka Horjak je dijak 4. letnika I. gimnazije v Celju, ki bo z jutrišnjim dnem nadaljeval študij na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Med 616 tekmovalci iz 105 držav je osvojil 22. mesto in Slovenijo obogatil za prvo zlato medaljo na tem področju. Medalji sta prejela tudi Lovro Drofenik (srebrno) in Job Petrovčič (bronasto).
Že deset let je vsako četrtkovo popoldne na TV Slovenija namenjeno znanosti. Za to skrbijo ustvarjalci oddaje Ugriznimo znanost, ki z različnimi znanstveniki in strokovnjaki poskušajo na razumljiv, sproščen in duhovit način razložiti vse tisto, kar se včasih zdi nemogoče. Čeprav je v desetih letih na področju znanosti in poročanja o njej prišlo do velikih sprememb, največji izziv pri nastajanju te oddaje ostaja enak - kako določeno temo predstaviti poljudno in atraktivno.
Finale dobrodelne dražbe ob 10. obletnici projekta Botrstvo in ob izjemnem uspehu slovenskega kolesarstva na dirki po Franciji. Zmagovalec dražbe je Samo, ki je ponudil 45.000 evrov. Njegov tekmec v finalu Danilo pa je dodal 2.009 evrov, kar pomeni, da se je izjemen teden za slovenski šport končal z izjemnim zneskom. Tudi tokrat je bil na voljo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa, sredstva pa, tako kot doslej, namenjamo tistim, ki svojih talentov brez podpore ne bi mogli razviti, ki potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal.
Leta 1970 se je zgodil eden izmed največjih razpadov v zgodovini popularne glasbe. Zaključila se je zgodba benda, ki ni spremenil le glasbe, temveč celotno podobo (pop) kulture tistega časa. Skupina je vplivala na razvoj glasbene industrije, umetnosti, mode, britanske identitete, predvsem pa na ideje, mišljenje in družbena gibanja. Lahko bi se reklo, da so The Beatles orkestrirali družbene spremembe, ki so presegale meje Velike Britanije. O vsestranski zapuščini skupine smo se pogovarjali s profesorjem popularne glasbe na FDV-ju, sociologom in glasbenikom dr. Gregorjem Tomcem.
Kot narod, ki se nenehno navdušuje nad izjemnimi športnimi dosežki posameznikov, nas mora posebej skrbeti, da so gibalne sposobnosti v času koronaukrepov najbolj upadle pri skupini 10 odstotkov otrok, ki so prej imeli najvišje gibalne sposobnosti. "Imeli smo 14 odstotkov deklic in 11 odstotkov fantov, ki so lahko dosegali vrhunske rezultate. Danes imamo najnižji odstotek gibalno sposobnih otrok kadarkoli v zgodovini Slovenije," opozarja Gregor Starc s Fakultete za šport. Če se marčevski scenarij ponovi, bomo to generacijo otrok lahko poimenovali koronaotroci, saj bodo celo življenje nosili posledice, ki so jih uvedli odrasli.
Eden od paradnih konjev, ki ga že več četrt stoletja poganja Jure Longyka, so tudi naši in seveda vaši Izštekani, ki so v tem času gostili številne, če ne prav vse domače glasbenike. Kako izštekana glasbena oddaja od povabila do izvedbe nastaja, je v zakulisju preverila tudi naša ekipa, ko je na oder stopila skupina Manouche.
V petek se je končalo jesensko izpitno obdobje. Študijsko leto, ki se počasi poslavlja, je v študijski proces prineslo veliko novosti, med drugim tudi izpite na daljavo. Kako so takšni izpiti potekali in kakšno opremo so študenti potrebovali? Kje je lažje goljufati, pri izpitih na daljavo ali pri tistih, ko je v predavalnici poleg študenta še 50 drugih sošolcev? Svoje izkušnje o izpitih v letu 2020 bodo delili študenti štirih fakultet.
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
Sredi februarja je Gregor Erjavec s prijateljema odšel v Grčijo za tri tedne … in tam ostal pet mesecev. O njegovi dogodivščini se je okrog ljubljanske Špice že nekaj časa šepetalo, če bi po njej posneli film, pa bi ga lahko naslovili Prišel je z zadnjim, odšel s prvim. Tatjana Pirc se je končno srečala z glavnim junakom, ki ji je povedal koronazgodbo, nabito s pozitivno energijo.
V začetku aprila je minilo 30 let odkar je Radio Gaga postal parodična in satirična radijska stalnica Prvega programa Radia Slovenije. V njej vodja ekipe Sašo Hribar s številnimi imitatorji znanih osebnosti iz političnega in javnega življenja predeluje aktualno dogajanje v slovenski družbi in politiki ter s svojimi komentarji nastavlja ogledalo sedanjosti. Kako oddaja, ki je sprva trajala kar osem ur, se kasneje skrajšala na dve in kasneje na uro in pol, nastaja, je v en petek preverila tudi ekipa Vala 202.
Nocoj se s podelitvijo Zlatih beneških levov zaključuje 77. Beneški filmski festival. Zadnjo besedo bo imela predsednica žirije, avstralska filmska igralka Cate Blanchet. Seveda bo nagrad veliko več, a Zlati beneški lev je nagrada, ki šteje.
Na Nacionalnem inštitutu za biologijo se že desetletja ukvarjajo z raziskavami virusnih okužb krompirja, začetki segajo v raziskave na slovenski sorti Igor, ki jo je virus PVY praktično uničil, no, danes pa se veliko posvečajo tudi koristnim mikroorganizmom, ki krompirju pomagajo v boju proti škodljivcem. Seveda pa krompirja ne napadajo le virusi, temveč tudi nevarne karantenske bakterije. Ena pomembnejših vstopnih točk krompirja v Evropo iz Egipta je Luka Koper, pri čemer raziskovalci preverijo, ali je zdrav in neokužen. Če bi tovrstnim organizmom namreč dovolili, da vstopijo v Evropo, bi posledično prizadeli tudi vodne vire. Kot sta Maji Ratej povedali profesorica Kristina Gruden in Manca Pirc z oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na inštitutu, se v Sloveniji raziskavam krompirja posveča približno 30 raziskovalcem, krompir pa še zdaleč ni enostaven za preučevanje.
V osrčju Slovenije, na gozdnatem območju tega dela naše dežele, na Dolah pri Litiji oglarjenje živi že več kot 150 let. Domačini so si skozi desetletja s kuhanjem oglja na tradicionalen način zagotavljali dodaten zaslužek na kmetijah in še danes je tako. Z oglarjenjem, ki ni na območju Dol nikoli zamrlo, se danes ukvarja 16 domačinov. Pred dvema desetletjema so se odločili, da svojo dejavnost na različne turistično privlačne načine predstavijo tudi obiskovalcem. Letos jim je kljub preprekam s koronavirusom uspelo pripraviti tradicionalni pohod po Oglarski deželi. Praviloma poteka spomladi, tokrat pa so ga zamaknili v jesen in tako so številni pohodniki davi krenili po lepo urejeni krožni oglarski poti. Kaj vse je moč videti in doživeti na 12-kilometrski poti, pa v pogovoru naše zasavske dopisnice Karmen Štrancar Rajevec z enim od soorganizatorjev prireditev na Dolah Tomažem Lihtenvalnerjem.
Pet let po vrhuncu migracijske krize je ta teden svetovno javnost požar v begunskem centru Moria na Lezbosu ponovno opomnil, da vprašanje migracij v Evropski uniji nikakor ni rešeno. S profesorjem dr. Mitjem Žagarjem z Inštituta za narodnostna vprašanja razmišljamo, kje so bile storjene največje napake, kako bi lahko članice EU dosegle nov dogovor in kakšne so posledice dosedanjega položaja za države v soseščini unije.
V Portorožu se je danes sklenila Mednarodna konferenca Jedrska energija za novo Evropo, na kateri je sodelovalo nekaj manj kot 200 udeležencev iz 25 držav, ki so se strinjali, da je jedrska energija trajnosten nizkoogljični vir energije v prihodnosti, ob tem pa so poudarili nujnost tesnega sodelovanja strokovnjakov z vseh področij za koristno in varno uporabo te energije. Na zadnji dan konference je veliko pozornosti požel vodja fuzijskega programa pri francoskem komisariatu za jedrske in alternativne vire energije Jerome Bucalossi, ki je v pogovoru za Val 202 poudaril novosti na področju fuzijske tehnologije.
Oči svetovne športne javnosti so te dni uprte v Francijo, kjer se kolesarji merijo na slovitem Touru. Kolesarstvo postaja eden izmed najbolj prestižnih in gledanih športov, zato ekipe vedno večjo pozornost posvečajo tudi testu in razvoju opreme. Ekipa Jumbo-Visma, katere član je tudi Primož Roglič, že dlje časa sodeluje z nizozemsko Univerzo za tehnologijo v Eindhovnu, kjer so za namene testiranj opreme zgradili tudi 3D model slovenskega kolesarskega šampiona. O sodelovanju med univerzo in ekipo Jumbo-Visma smo se pogovarjali s profesorjem Bertom Blocknom, znanstvenim direktorjem vetrovnika. Foto: Bart van Overbeeke
Po svetu ga kličejo Big river man, tak je namreč naslov filma o njegovem neverjetnem podvigu v Amazonki. In prav ta film, ki je prejel tudi nekaj nagrad na mednarodnih festivalih, mu je odprl vrata ameriškega raja, o katerem je sanjal že od otroštva. Ultramaratonski plavalec Martin Strel je danes star 65 let, ampak še ne misli odnehati s svojimi plavalnimi podvigi. V Guinnessovi knjigi so zabeleženi kar štirje njegovi rekordi, če ne bi bilo epidemije koronavirusa, bi bil trenutno baje na najnovejšem, največjem podvigu doslej – plavanju okrog sveta. Pravi, da ima zdaj dve "Ameriki" – domovino Slovenijo, kjer je približno tri mesece na leto in dom v Arizoni, v Združenih državah, kjer preživlja največ časa. O poznanstvih z Olivio Newton John, Michaelom Phelpsom, o slovenskih dvomljivcih, svojemu bogastvu ... Prisluhnite in si sami ustvarite svoje mnenje ali je vse to, kar boste slišali, res ali pa ima Martin Strel res samo neizmerno bujno domišljijo, vam svetuje Aleš Smrekar.
Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki je še vedno med vodilnimi vzroki umrljivosti v svetu – vsako leto zaradi njega umre več kot 800 tisoč ljudi – smo se pogovarjali s strokovnjakinjo na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, izr. prof. Vito Poštuvan. Smrti zaradi samomora lahko preprečujemo in pri tem lahko sodeluje vsakdo.
Neveljaven email naslov