Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
Igranje glasbe in glasbena teorija sta med seboj zelo povezani, saj brez enega ni drugega, a predvsem učenje teorije se zdi marsikateremu učencu nepotrebno in nadležno. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko so povezali glasbene izkušnje z računalniškimi in programerskimi znanji ter pripravili spletno platformo Trubadur. S pomočjo elementov igrifikacije, ki predstavlja pomemben didaktični proces, želijo učencem približati in osmisliti učenje glasbene teorije, hkrati pa s tovrstno platformo tudi razbremenijo učitelje, saj učenci takoj vidijo pravilne rezultate pri posameznih vajah. O igrifikaciji didaktike in njenem pomenu za učenje glasbe razmišlja dr. Matevž Pesek, docent na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani in eden izmed ustvarjalcev platforme Trubadur.
Botanični vrt v Ljubljani na današnjem mestu deluje že vse od leta 1810, varuje domačo floro in je varuh biodiverzitete. Ustanovljen je bil kot vrt domovinske flore v okviru visokih šol za potrebe medicinskega študija v času Ilirskih provinc in je tako naša edina ustanova, ki deluje neprekinjeno od svojega nastanka. Vrt je zasnoval Franc Hladnik, ki je bil njegov prvi ravnatelj in hkrati še predavatelj za naravoslovje in botaniko na že omenjeni šoli. Prvotno je vrt meril 33 arov, inventarni spisek za leto 1812 pa navaja že 766 domačih vrst. Danes imajo v botaničnem vrtu na Ižanski cesti, na dveh hektarjih in pol površine, 5000 različnih rastlinskih vrst iz Slovenije in celega sveta. Njegova raziskovalna rastlinska zbirka zajema več kot 20.000 enot predstavnikov naše flore, v semenski banki pa imajo shranjena semena 3500 različnih rastlinskih vrst. O nekaterih aktivnostih vrta sta nam povedala vodja botaničnega vrta dr. Jože Bavcon in raziskovalka dr. Blanka Ravnjak.
Suzana Lovec, urednica rubrik 24ur Fokus in 24ur Inšpektor na Pop TV, opozarja, da je odnos oblasti do medijev lakmusov papir demokratičnosti oblasti. Zelo pazljivi moramo biti do tega, kako se oblast loteva spreminjati medije in kakšen je njen namen, dodaja. "Če kdaj, potrebujemo zdaj močne in neodvisne medije in kredibilne informacije V naslednjih mesecih bo toliko bolj pomembno, da bodo imeli uredniki hrbtenico. Da se ne bodo dogajala umetna uravnoteževanja človekovih pravic, zgodovinskih dejstev in resnice."
Dolga leta so poletja v Tolminu odmevala po glasbenih festivalih na sotočju Tolminke in Soče, kot so naprimer Metalcamp, Punk rock holidays, Reggae riversplash itd. Letos bo menda v nekakšni koronski izvedbi sredi poletja ugledal luč le najstarejši tolminski festival Sajeta, ki pa navadno ne pritegne tolikšne množice tujih obiskovalcev. Kakšen je torej turistični utrip Tolmina v nenavadnem poletju nenavadnega leta 2020, je v minulih dneh preveril Damjan Zorc.
V salzburškem hribovitem svetu poletnim turistom pravijo begunci pred vročino. Kako koronavirus spreminja avstrijski turizem?
Predlagana novela zakona o Slovenski tiskovni agenciji močno spreminja financiranje STA, opazno se bi predrugačil postopek imenovanja članov nadzornega sveta, zakon tudi prenaša določen del produkcije STA - avtorske fotografije, radijski in video material - na trženjski sektor, spreminja se dikcija o neodvisnosti STA. Direktor agencije Bojan Veselinovič predlagane spremembe spremlja z razočaranjem, pri tem meni, da je v ozadju celotnega paketa predlagane prenovljene medijske zakonodaje namen, da bi vsi objavljali iste vsebine. To bi bilo zelo slabo za razvoj medijske krajine, opozarja.
Zelo zanimivo je slišati tudi mnenje novinarja, ki slovensko družbo in politiko opazuje kot dopisnik BBC, enega izmed najbolj uglednih svetovnih medijev. Guy De Launey, ki iz Ljubljane spremlja dogajanje v vseh državah nekdanje Jugoslavije, izpostavlja pomen kakovostnih medijev in velik pomen javnega servisa ravno zaradi izkušnje s koronavirusom. Tudi o vplivu politike na medije v državah nekdanje Jugoslavije.
Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.
Za mnenje, kakšne javne medije si v Sloveniji želimo, smo vprašali komunikatorko znanosti in znanstveno novinarko na Radiu Študent Zarjo Muršič, ki je nedavno doktorirala na britanski univerzi Durham. Kot meni, je osnovna naloga javne RTV, da goji raznolikost in različnost ter da svojim bralcem, gledalcem in poslušalcem predoča zgodbe, o kateri sicer ne bi razmišljali, zgodbe, ki odprejo horizont razmišljanja in človeka izvzamejo iz mehurčka, v katerem morda nevede živi v vsakdanjem življenju. Zelo pomembno se ji zdi, da je javna RTV dostopna vsem, da ljudi vzgaja in zahteva od njih, da prisluhnejo tudi zahtevnejšim vsebinam.
Dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani sociolog Roman Kuhar opozarja, da mora biti javni RTV servis v demokratičnih državah in družbah slaba vest politike. Pravi tudi, da javni RTV servis opravlja naloge in funkcije v odnosu do različnih delov družbe, ki so po svoji naravi nekomercialne. Če bi RTV podvrgli tržnim mehanizmom, kot to v zakonu predlaga vlada, bi to pomenilo njegov konec. S tem bi izgubili zadnji branik demokracije.
Novinar Mladine Vasja Jager, ki podrobno spremlja spremembe na medijskem področju opozarja, da predlogi sprememb medijskih zakonov niso reforma, ampak vse drugo. V pogovoru tudi o pomenu javnega zavoda RTV Slovenija in napadu na naodvisnost novinarstva. Foto: Bobo
Medtem ko so druge države sprejemale posebne sheme pomoči za medije, je slovensko ministrstvo za kulturo konec aprila sporočilo, da ne more zagotoviti niti izplačila sredstev iz že v letu 2019 zaključenega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2020. Kaj to pomeni, predvsem za tako imenovane manjše, specializirane, tudi lokalne medije razmišlja Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Foto: Osebni arhiv
Peter Čakš z Inštituta za medijske komunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko na Univerzi v Mariboru se strokovno ukvarja s spremljanjem medijske krajine, bolj podrobno tudi lokalne. Z Gašperjem Andrinkom sta se pogovarjala o tem kako zelo bi spremembe v Zakonu o medijih zarezale v lokalno novinarstvo, ki je sicer že dolgo na udaru,
V času pandemije smo ugotovili, kako pomembno je imeti močno javno radiotelevizijo, zato je filozofinjo dr. Renato Salecl predlog nove medijske zakonodaje in izjemno kratek rok za javno razpravo zelo negativno presenetil
V času pandemije smo ugotovili, kako pomembno je imeti močno javno radiotelevizijo, zato je filozofinjo dr. Renato Salecl predlog nove medijske zakonodaje in izjemno kratek rok za javno razpravo zelo negativno presenetil.
Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl o trenutnem položaju medijev v Sloveniji, vlogi javnega servisa in predlaganih spremembah medijskih zakonov.
Dobrodelni koncert, ki se je zapisal v zgodovino popularne kulture, so spremljali v več kot 150 državah. Tudi na našem radiu, med voditelji prenosa je bil Dragan Bulič. "Dogodek mi bo ostal v trajnem spominu. Do takrat se kaj takega ni zgodilo, da bi ves svet hkrati gledal kaj takega. Zbrala so se res imena, ki so v tistem času nekaj pomenila. Noben ni bil iz druge lige." Elton John, The Who, Sting, Status Quo so samo nekatera velika imena, ki so nastopila v Londonu. Med 13. uro popoldne in enajsto zvečer po našem času je vsak bend zaigral nekaj skladb. Phil Collins pa je edini glasbenik, ki je nastopil na obeh prizoriščih. Zaradi časovne razlike je to bilo izvedljivo. Najprej je popoldne nastopil v Londonu, potem pa se je usedel na letalo in (po našem času) ob dveh zjutraj nastopil še v Filadelfiji.
Boštjan Noč je na čelu Čebelarske zveze Slovenije že 14 let, letos marca pa je to funkcijo ob ponovni izvolitvi prevzel še za en mandat. Zamisli in predlogov mu tudi za prihodnja 4 leta ne manjka. Ena je tudi ta, da bi bil ves med na tržišču EU-ja kakovosten in sledljiv. Podatek svetovne čebelarske organizacije je, da je na trgu kar 70 odstotkov ponarejenega medu. Pri nas imamo na srečo dober inšpekcijski nadzor in zato takega medu v trgovskih centrih ni veliko. A ne gre samo za stvar ponaredka, pravi Boštjan Noč, med, ki je pridelam za 3 evre ne more imeti prave kvalitete. S svetovnim dnevom čebel se je pri nas sicer povečalo zavedanje ljudi o pomenu čebel, sadimo več medovitih rastlin, v kmetijstvu se uporablja manj umetnih gnojil. Pred kratkim pa je prišla novica, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga ukinitev nacionalne odredbe, s katero je leta 2011 prepovedalo uporabo treh neonikotinoidov, pesticidov nevarnih za čebele, saj da gre za nepotrebno podvajanje nacionalne zakonodaje z evropsko.
Kar koli v življenju počne Metka Damjan, je skoraj vedno vezano na besedo. Je namreč samozaposlena v kulturi in dela kot gledališka lektorica v skoraj vseh slovenskih gledališčih. Ukvarja se tudi s tehniko govora, retoriko in dihom. Kot pravi Metka Damjan, so besede tiste, ki bogatijo njeno delo: »Neodjenljivo brskam po neizrekljivem in poskušam ustvariti izrekljivo.« Njen poletni namig pa sta pravzaprav dve slikanici: Tu blizu živi deklica Ide Mlakar Črnič ter Ujemi mi sinjega medvedka Silvije Šesto
Neveljaven email naslov