Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Si predstavljate slikarje, ki v rokah namesto čopičev držijo meče, ateljeji pa so bili včasih tudi prizorišče umora? Več je Maji Stepančič povedala kustosinja in recenzentka, tudi profesorica na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Petja Grafenauer, ki ima zanimiv poletni knjižni namig.
Koroška je v zadnjih letih postala zelo zanimiva turistična destinacija za gorsko – kolesarske navdušence. Tako imenovanih trailov, urejenih poti, je vedno več, svoje pristavi tudi prelepa narava in bližina slovensko – avstrijske meje, v zadnjih letih pa je destinacija dobila prepoznavnost tudi po zaslugi BLACK HOLE BIKE FESTIVALA – torej, če bi prevedli, kolesarskega festivala Črna luknja, ki se je letos začel v nedeljo, s klasičnim maratonom s startom in ciljem v Črni na Koroškem.
Sezono valovskega namigovanja bo zdaj odprla novinarska kolegica Jela Krečič. Pred kratkim je izdala svoj drugi roman Knjigo drugih. Kot budna spremljevalka fenomenov v popularni kulturi pa Jela Krečič predlaga ogled dveh televizijskih serij.
Čeprav je poletje in večini niti po pomoti misli ne zaidejo na bele strmine, na smuči … no ja, morebiti v zadnjih treh vse prej kot poletnih dneh vsaj pogojno morda, bomo vseeno skočili na Gorenjsko, v Begunje, kjer domuje slovenska tovarna smuči. Elan je v svoji več kot sedemdesetletni zgodovini z inovacijami velikokrat spremenil razvoj smučanja, bil pionir na marsikaterem področju, in očitno se ne misli ustaviti. Prejšnji teden je namreč kot prvi proizvajalec smučarske opreme na svetu odprl vrata svojega alpskega smučarskega muzeja.
Rudi Ringbauer je bil v svoji karieri marsikaj: odličen plavalec, ključavničar, strojnik, učitelj, svoje življenjsko poslanstvo pa je našel v pravu. Dolgoletni ptujski sodnik je v študentskih letih zakuhal znamenito afero Bruc, s katero so prekmurski študentje zelo razbesnili takratno oblast. Pri njemu doma na Ptuju smo se pogovarjali o posledicah afere, sodnikovanju, Titu, aforizmih in o tem, zakaj je že vse življenje “lükar brez lüka”.
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60-ih let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel »bogokleten«. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič.
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Spomini in zgodbe o takratnih poletjih, tistih romanjih na morje v najboljših letih. Romance, legende, šepet ozkih morskih ulic.
Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan. S temi besedami ustanovitelja slovenske tovarne smuči, Rudija Finžgarja, se je leta 1945 rodila zadruga iz katere je potem nastala uspešna zgodba. Danes je ta z odprtjem alpskega smučarskega muzeja v Begunjah dobila novo poglavje – na Gorenjsko je ob tej priložnosti prišel tudi legendarni Ingemar Stenmark, ki je sloves slovenskih smuči z izjemnimi uspehi ponesel v svet.
Boris Cavazza je štiri leta preživel na ladji, nima pa nobenega tatuja, morje je prvič okusil v Piranu in v hipu se je spletla posebna vez.
Slavko Ivančič je dekan glasbenoobalnih znanosti in kralj jadranske terase iz osemdesetih let. Slavko Ivančič je prvi glas Kvarnerja, kralj jadranske terase. “Polni smo bili denarja. Frizura, obleke, to je bilo to. Diskoteke so se šele začele, a si moral imeti kvaliteto, ker si celo poletje nastopal na eni terasi.” Ko je začel nastopati s Faraoni, so se zanje potegovali vsi gostinci vzdolž obale. Bend je ostal na terasi, turistke so se menjavale.
Književnik trenutno raziskuje spolni turizem na Jadranu in ugotavlja, da je bila Jugoslavija v začetku sedemdesetih želena destinacija med ženskami iz bogatejših delov Evrope, denimo iz Skandinavije in Nemčije. "Iskale so galeba, mediteranskega ljubimca. Ko v Afriki govoriš s spolnim delavcem, vidi sebe kot frajerja, saj ženske prepotujejo več tisoč kilometrov, da pridejo do njega. V celem jugoslovanskem umu je galeb točno to - glavni frajer!"
Kako poteka prenos kolesarske Dirke po Sloveniji in kakšne tehnične zmogljivosti zahteva?
Neveljaven email naslov