Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Njegov prvenec nosi naslov You Know I Knew in je lahek uvod v trilogijo albumov. Sledi mu album Made You Make Me, ki ga je izdal pred kratkim.
16. aprila 2018 nas je po dolgi bolezni zapustili imenitni novogoriški kitarist Alan Jakin. V karieri je igral v skupinah Era, Jutro in Go, največji pečat pa je pustil na šestih albumih skupine Avtomobili. Bil je mojster svojega inštrumenta. Z lahkoto ga je obvladoval in ravno tako je tudi komuniciral z vsemi, ki jih je zanimalo, kako ga igrati in kako najti svoj zvok. Lahko zapišem, da je bil Alan Jakin Carlos Santana in Eric Clapton v eni osebi. Ob vsakem srečanju je prisotne navdal z optimizmom in mladostno šegavostjo. Vsem svojcem ekipa Vala 202 izreka iskreno sožalje.
Mlada vsestranska umetnica, ki živi za glasbo, modo, ličenje in ustvarjanje na sploh.
Bilo je leta 1994, Kurt Cobain je vzel slovo, kariraste srajce so se pobrale v omare in eno izmed dveh glasbenih središč je bilo pripravljeno na nekaj novega. 11. aprila je izšel debitantski posnetek britanske zasedbe Oasis – Supersonic.
Orsola de Castro je nekdanja modna oblikovalka, danes aktivistka in soustanoviteljica organizacije za etično in trajnostno modo Fashion Revolution. Prizadeva si za človeške delovne pogoje, dostojno plačilo in trajnostno modo. Pravi, da se je industrija rodila z izkoriščanjem, od zasužnjenih pobiralcev bombaža v Ameriki do izkoriščevalskih tovarn v viktorijanskih časih. Sama je opazovala propad kulturne dediščine v Italiji.
Državljani sveta je ustanova, ki še čaka na uraden pečat. Kampanjo Otrokom sveta za pomoč begunskim otrokom na grškem otoku Lezbos pa sta zasnovala Jure Poglajen in David Zorko, ki sta se z begunci na Lezbosu srečala že leta 2015 in jim od takrat tudi nesebično pomagata. Begunske družine z dojenčki zelo potrebujejo otroške vozičke, da bi starši lahko otroke odpeljali na svež zrak, da bi šli po osnovnih nakupih v bližnje naselje ali vsaj za kakšno uro zapustili begunski center. Vozički, ki se zdijo nam nekaj samoumevnega, so beguncem nedosegljivi. Zato želijo Državljani sveta v sodelovanju z Borisom Krabonjo iz društva Upornik zbrati 20 tisoč evrov, s katerimi bodo kupili 300 otroških vozičkov.
Zvoka ne moremo videti, okusiti, vohati ali čutiti, lahko pa pogosto slišimo tišino. Nekateri pravijo, da je to, da slišimo tišino uspešna zaznava odsotnosti zvoka, ne pa nezmožnost slišanja zvoka. Na Univerzi v Londonu pa so zdaj objavili raziskavo, v kateri so ugotovili, da tišine ne slišijo le sinesteti, ampak tudi mnogi drugi. Pa še to: če opazite, da včasih slišite svoje misli, nimate shizofrenije. In če se vam včasih v glavi vrti komad, ki vam “ne gre iz glave”, ste v dobri družbi. Voditelj ameriškega podkasta RadioLab Jad Abumrad se je preizkusil, za uro se je usedel gluho sobo in stvari so se hitro zasukale. Čeprav je bila tišina, je Abumrad v nekem trenutku slišal komad Everywhere skupine Fleetwood Mac. Po petih minutah je slišal še brnenje čebel, pihanje vetra, pa zvok sirene. V sobi je bila tišina, v njegovi glavi pa več kot očitno ne. Kaj pa vaša glava – je tiha ali glasna? Foto: Flickr/ALwinDigital (CC)
Fotograf Henry Hargreaves uprizarja zadnje obroke pred usmrtitvijo: od ene same nerazkoščičene olive do vedra ocvrtega piščanca. Po podatkih organizacije Amnesty International so v letu 2016 smrtno kazen izrekli v 55-ih državah. Z obglavljanjem, obešanjem, smrtonosno injekcijo ali ustrelitvijo. Če se vam že ob omembi obrača želodec, si predstavljajte, da bi morali pred smrtjo naročiti zadnji obrok.
Nekatere pesmi se pojavijo in hitro pozabijo. Nekatere vztrajajo dlje, komu med nami pomenijo nekaj več, so za posebne priložnosti, vračajo v trenutke, pričarajo spomine in občutja. So pa tudi sodobne pesmi, ki postanejo neformalne himne.
Vojni veterani pripovedujejo srhljive zgodbe o vojakih, ki so osiveli zaradi strahu, čez noč naj bi osivela tudi francoska kraljica Marija Antoaneta, ko je v ječi čakala na usmrtitev z giljotino. O sivenju zaradi šoka in normalnemu procesu staranja z nevrologom dr. Zvezdanom Pirtoškom in dermatologom dr. Davidom Fisherjem s harvardske medicinske šole.
Mačka ali pes? Povej mi, katero žival imaš raje, in povem ti, kakšen si! Raziskovalka dr. Mikel Delgado z Veterinarske fakultete Univerze Kalifornije v Davisu pravi, da so si lastniki mačk in psov osebnostno zelo različni.
Iskrenost je prav gotovo ena od odlik Anje Baš, katere skladba Vse OK je še zadnja izbranka razpisa Imamo novo glasbo.
Ko metulji odletijo in ostanejo gosenice, nastopi sindrom bolečega želodca in strtega srca. Zakaj boli in kako ga zaceliti? O tem z Robertom Emeryjem, doktorjem psihologije in profesorjem na Univerzi Virginije v Združenih državah Amerike.
V radijski manipulaciji nastopa Marjan Šarec, vodilna osebnost v resničnostnem šovu Nov obraz ima tvoj glas. Z gostom o ljubezni do glasbe in petja, drugih tekmovalcih in zmagovalni strategiji, pa tudi o morebitnem nastopu na Evroviziji!
V državi, ki ima skoraj 100-odstotno internetno pokritost, iščejo načine, kako se odklopiti od elektronskih naprav. S sporočilom, da svojim možganom privoščimo oddih od vseh mogočih informacij, zato v Južni Koreji vsako leto priredijo tekmovanje, na katerem zmaga tisti, ki najdlje samo gleda v zrak in ne počne ničesar. Prepovedano je denimo brskati po telefonu, brati, spati, tudi če se tekmovalci smejejo, so izključeni. Dovoljeno pa je recimo praskanje po glavi, vrtanje po nosu, če tekmovalci postanejo žejni ali morajo na stranišče, imajo posebne kartice, ki jih dvignejo in zahtevajo kozarec vode. Tekmovanje Space – out si je zamislila južnokorejska umetnica Woops Yang, in sicer zato, ker so prebivalci Južne Koreje eden najbolj “priklopljenih” narodov na svetu, posledica pa je, da so v večini primerov vseskozi pod stresom in v zavedanju, da: “če nisi vseskozi na spletu, ne obstajaš.”
Čehinja Ester Ledecka je olimpijska prvakinja v superveleslalomu! Dvakratna svetovna prvakinja v deskanju na snegu je s številko 26 šokirala tekmice!
Z biologom Simonom Zidarjem o mitih, povezanih z netopirji: se nam lahko zapletejo v lase, ali res pijejo kri in zakaj med spanjem visijo.
V radijski manipulaciji minister Zdravko Počivalšek pomaga pri dilemi glede ogleda filma 50 odtenkov za valentinovo.
Neveljaven email naslov