Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
V oddaji o zgodovini olimpijskih iger bomo danes prevrteli čas v leto 1988, ko je bil na igrah v Seulu med dobitniki medalj tudi košarkar Jure Zdovc, član odlične generacije, ki je krojila svetovno košarko. Z Juretom Zdovcem bo spomin na srebrno odličje in dvoboj dveh košarkarskih velesil, Jugoslavije in Sovjetske zveze, obujal Franci Pavšer.
Priporoča knjigo Svetovna ureditev avtorja Henryja Kissingerja in knjigo domačega avtorja Mirta Komelja Pianistov dotik.
Poletno branje: Svetovna Ureditev Henryja Kissingerja in Pianistov dotik Mirta Komelja.
Na olimpijske igre v Riu de Janeiru bomo pospremili našo najboljšo judoistko. Tina Trstenjak bo novinka na največjem športnem tekmovanju. Na pot pa se bo podala v vlogi evropske in svetovne prvakinje in take popotnice doslej prav veliko Slovencev ni imelo. Celjanka pa navkljub vsemu ostaja zvesta svoji poti in jo zanimajo predvsem borbe, v celoti pa sledi pripravam svojega trenerja Marjana Fabjana. Tina Trstenjak se bo na zeleni celini 9. avgusta merila v disciplini v kateri je zdaj olimpijska prvakinja njena vzornica Urška Žolnir.
Grega za poletno branje priporoča knjigo Osvajalec avtorja Conna Igguldna.
Maja Lesar, knjižničarka iz Mestne knjižnice Kranj priporoča otrokom do 8 leta v branje slovensko ljudsko pripovedko Kako je Pavliha kukca prodal in za malo starejše mladinsko knjigo Kako sem po nesreči napisala knjigo avtorice Anett Huizing.
V oddaji Olimpijski spomini smo pobrskali po olimpijski zgodovini, ki ponuja številne razburljive dogodke in čustvena doživetja. Tokrat se spominjamo 22. oktobra 1964, ko je legendarni slovenski telovadec Miro Cerar st. na olimpijskih igrah v Tokiu postal prvi slovenski olimpijski prvak v povojnem času. Cerar se spominja vrhuncev svoje kariere, proslavljanja, ponudb za študij v tujini, kako se je izognil tragični letalski nesreči.
Anuška Delič priporoča knjigo Mesto Sanjajočih knjig nemškega avtorja Walterja Moersa.
Gregor Sobočan priporoča knjige Louisa Armstronga- Ne gre samo za kolo in VSaka sekunda šteje in knjigo Tine Pustovrh: 22.
Neveljaven email naslov