Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Kaj nas naredi šola, ustanova v kateri preživimo tretjino svojega življenja?
Damjan Zorc z bralci deli življenjske drobce v izjemno zanimivih in povednih zgodbah. Pred začetkom šolskega leta boste lahko prisluhnili pogovoru o spominih na mladost, bralnih navadah in življenjskostilnih priročnikih.
Ameriški garažno bluesovski trio Blues Explosion, ki ga vodi kitarist in pevec Jon Spencer se vrača v Slovenijo. Po plošči Meat And Bone iz leta 2012 so njegovi člani letošnjo pomlad izdali nov album Freedom Tower. Pred ljubljanskim koncertom, ki bo v torek, 1. septembra v Kinu Šiška, se je z Jonom Spencerjem pogovarjal Jernej Vene.
V sredini 80. let prejšnjega stoletja se je na ulicah Comptona, ki so veljale za ene najbolj nevarnih v Ameriki, rodila hip hop skupina, ki je za vedno revolucionirala glasbo. Sedemindvajset let po prvencu Straight Outta Compton skupine N.W.A. bo na velika platna prišel film z enakim naslovom. Andrej Karoli in Boštjan Napotnik o tistih časih, tistih glasbenikih in tisti glasbi.
V sredini 80. let prejšnjega stoletja se je na ulicah Comptona, ki so veljale za ene najbolj nevarnih v Ameriki, rodila hip hop skupina, ki je za vedno revolucionirala glasbo. Sedemindvajset let po prvencu Straight Outta Compton skupine N.W.A. bo na velika platna prišel film z enakim naslovom. Andrej Karoli in Boštjan Napotnik o tistih časih, tistih glasbenikih in tisti glasbi.
Morda je najbolj čudno ime naselja v Sloveniji Čudno selo, ampak verjamemo, da tam niso nič manj pošteni ljudje kot v Pošteni vasi. Kaj počne rit v Ritomečah in v Ritoznoju, ne vemo, vemo pa, da v Zajčjem dolu zajcev ni, pojedle so jih lisice, ki jih poznajo tudi pri Lisjakih. To, da smo našli pot v Rim, niso buče, imamo pa Bučko in Tribuče.
Morda je najbolj čudno ime naselja v Sloveniji Čudno selo, ampak verjamemo, da tam niso nič manj pošteni ljudje kot v Pošteni vasi. Kaj počne rit v Ritomečah in v Ritoznoju, ne vemo, vemo pa, da v Zajčjem dolu zajcev ni, pojedle so jih lisice, ki jih poznajo tudi pri Lisjakih. To, da smo našli pot v Rim, niso buče, imamo pa Bučko in Tribuče.
Minuli teden je na hrvaškem potekal 6. mednarodni festival glasbenih dokumentarnih filmov Solo positivo. Letos je prvič zasedel prostore v Opatiji, kamor se je preselil iz nacionalnega parka Paklenica. Pravijo, da bi Opatija lahko postala hrvaški Cannes in z nekaterimi gosti se je temu približala že letos. Med njimi je bil tudi z oskarjem nagrajeni režiser Malcom Clark.
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Bi morala obstajati posebna pinki in širša parkirna mesta za ženske tudi pri nas? O tem je Mihi spraševal poslušalce v torkovih nebulozah.
Socialno ogroženi lahko od danes zaprosijo za odpis dolgov. Največ prosilcev za odpis je bilo v vzhodni Sloveniji, drugod navala ni bilo čutiti.
V petek zvečer se je Val 202 preselil na slovensko obalo. Katedrala luksuznih barv oz. Ambasada Gavioli se je tokrat tresla pod taktirko britanske legende Normana Cooka, večini bolje poznanega pod vzdevkom Fatboy Slim. Tik pred koncertom se je z njim pogovoril Andrej Karoli.
Ker smo že malo pogrešali šolske klopi, smo se tokrat sredi poletja odpravili nazaj v šolo. No, pravzaprav na prav poseben brezplačen tečaj slovenskega jezika za tujce, ki ga vsako sredo ob 17. uri prireja Slovenski turistični informacijski center v Ljubljani, in sicer v sodelovanju z absolventkami Katedre za slovenski jezik na Filozofski fakulteti ter sodelavkami Centrom za slovenščino kot drugi tuji jezik v Ljubljani, tudi našo sogovornico, Tino Toplišek. Miha Pongrac je pokukal v živahno učilnico, v kateri se je ta teden kar trlo tečajnikov, turistov, ki so v Ljubljano dopotovali iz Kanade, Avstralije, Portugalske, Francije in Velike Britanije.
Mihi je v torek zjutraj spraševal: Kako ob vseh fehtajočih na cesti pošteno redistribuirati svojo dobroto? Komu date denar in po kakih kriterijih?
V teh mesecih cveti turizem, gostinci, sploh tisti z lepo urejenimi terasami, si manejo roke, večina nas bo enkrat zdaj izkoristila dopust, mlajši imajo počitnice... in ker je tam, kamor greš počet nič, treba nekaj početi, bomo pili pivo, veslali v kanuju, hodili na vodene oglede znamenitosti in imeli nasploh malce več stika z ljudmi v tako imenovani storitveni industriji. Saj veste, z natakarji, s tistimi puncami, ki vam v gledališču obesijo plašč... Gre za vprašanje našega odnosa do vseh, ki delajo v storitvenih dejavnostih. Na pošti, na banki, na tržnici, ampak predvsem v oštariji. Zanimalo nas je, kaj si mislite o tikanju ljudi v storitveni dejavnosti, katerikoli že, ampak, primarno natakarjev in natakaric. Skoraj gotovo ste tudi že opazili, da do tega vprašanja nimamo vsi enakega odnosa.
Ali so se Grki odločili prav? In kaj se Slovenci lahko naučimo od Grkov? To je Mihi spraševal v torkovih nebulozah.
Natalie Imbruglia začenja svojo svetovno turnejo prihodnji teden na festivalu Pivo in cvetje v Laškem. Z njo se je pogovarjal Tomaž Purkart.
V Nebulozah tokrat o tem, ali se starši zavedate, kaj vaši otroci počnejo na internetu.
Neveljaven email naslov