Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Tokrat nam bo svoje spomine predstavila Marta Brüfach, ki pravi, da tudi spomini, če jih ne neguješ, zbledijo. Marta je rojena leta 1916 in je mladost preživela na Bregu v Ljubljani. Ta je bila precej drugačna, kot jo doživljajo mladi danes. Tudi zaradi časov, kakršni so bili med obema vojnama.
Če se odpravimo v ljubljansko staro mestno jedro do Gornjega trga, prečimo tudi Mestnega in Starega. Precej opustele, vsaj v primerjavi s tem, kakšno je bilo na njih življenje nekoč, danes raziskujejo predvsem turisti. A ti najbrž ne vedo, da so bili nekoč v Tranči, kot so imenovali stavbo, zapori in da se je tam nekoč sprehajala Lili Novy. Pesnice se spomni Vlasta Fras, ki je slaba tri desetletja živela na Mestnem trgu številka 13, ob tem pa še mnogo drugih stvari, ki jih danes ni več.
Predstavljamo koncertno dogajanje in Les Marquesis
Tekom koncertne turneje se je v Vidmu ustavila trenutno ena izmed najpopularnejših britanskih pop skupin, Bastille. Klavdija Kopina jih je za RTVSLO povabila pred mikrofon, kjer so med drugim povedali, zakaj je trikotnik bolj kul kot črka A.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo tretji album japonskega kvarteta Bo Ningen, ki ne glede na svoj domicil v Londonu prepričljivo nadaljuje japonski val alternativnega rocka. Poslušamo tudi njihovo sodelovanje z Damom Suzukijem, gostom letošnje 15. Sajete na Sotočju v Tolminu. Tretji del uvedeta Brian Eno in Karl Hyde, le mesec dni po objavi albuma Someday World sta presenetila z novim skupnim izdelkom, bolj eksperimentalnim High Life. Berlinski duo Driftmachine ponuja album Noctures, na njem je dubovska elektronika za nočne ure. Sklene krautronik Dieter Moebius, ki pri 70 letih ne pozna počitka, letos je objavil že dva albuma v sodelovanjih.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo nov album kanadskih soničnih punkerjev Fucked Up. V tretjem delu nas čaka nekaj kot jazzovski val.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se ogrevamo pred koncertom prodorne norveške zasedbe Kvelertak, ki z domišljenim cepljenjem elementov rocka, metala in hard cora drobi in maliči vse marnje o smrti rocka in kitar. V tretjem delu tokrat t.i. retromanija, opozarjamo na ponovne izdaje, kompilacije.
Fakulteta za računalništvo in informatiko že osmič zapored organizira Poletno šolo FRI - delavnice iz področja računalništva in informatike za osnovnošolce, srednješolce in študente.
V predvolilnem obdobju je ena priljubljenih tem legalizacija marihuane. Toda nekaj je predvolilno leporečenje, drugo pa so dejanja. Tudi ta se uresničujejo v Združenih državah Amerike. Joshua Kappel je eden od pravnikov, po zaslugi katerih je lani v Koloradu uspel referendum o legalizaciji marihuane.
Danes pa o večni dilemi: »Ali je bolje, da imaš reprezentanco na mundialu in se potem sekiraš ter doživljaš infarkte, tako kot 200 milijonov ubogih Brazilcev ob tekmi s Čilom, ali pa je bolje, da živiš v mundialsko impotentni državi ter neobremenjeno uživaš ob čistem nogometu?«
V prvem delu ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarjamo še na domača klubska, koncertna in festivalska dogajanja. Drugo tretjino Drugega vala bo zapolnil bristolski tandem Malachai z novim, tretjim albumom Beyond Ugly. V tretjem delu Avey Tare izkorišča premor, ki si ga je vzela njegova matična zasedba Animal Collective, Yann Tiersen je pri Mute Records objavil album Infinity, Sklene duo Orcas z eterično pop-rockovsko muziko z albuma Yearling.
Pregled in napoved festivalov v drugem delu poletne sezone - ozremo se čez mejo in pregledamo atraktivne lokacije.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini tokratnega Drugega vala nadaljujemo s predstavitvijo albuma Divide & Exit nergaškega postpunk-rapovskega dua Sleaford Mods iz Nottinghama, z industrial-eksperimentalno ploščo Wölfli’s Nightmare pa vstopamo v zono somraka švicarskega projekta Sudden Infant. Tretji del Drugega vala bo zapolnila glasba s tretjega dela projekta The Jeffrey Lee Pierce Session. Na ploščku Axels & Sockets manj znane pesmi prezgodaj umrlega vodje skupine The Gun Club izvaja vrsta eminentnih glasbenikov, glasbenic, pevk in pevcev – Iggy Pop, Nick Cave, Thurston Moore, Deborah Harry, Andrea Schroeder, Mark Lanegan, Mark Stewart, Hugo Race in drugi.
Neveljaven email naslov