Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Po sprehodu po domači festivalski krajini prejšnji teden tokrat nadaljujemo pregled za našimi mejami, saj bomo dve oddaji namenili pregledu glavnih tujih destinacij na zemljevidu glasbenih romarjev. Danes bomo na koledarju prečrtali junij in prvo polovico julija.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. Drugo tretjino Drugega vala bo zapolnila tribalna urbana rockovska godba švedske zasedbe The Skull Defekts z njihovega novega albuma Dances in Dreams of the Known Unknown, na katerem se ji je pridružil Daniel Higgs iz ameriških Lungfish. Preostali delež bo zapolnil jezni nergaški postpunk-rap nottinghamskega dua Sleaford Mods z novega albuma Divide & Exit, ki že velja za eno najbolj vročih plošč na britanskem otočju. V tretjem delu najprej zahrumijo dekleta, Savages so namreč objavile koncertni maksi singel. Wovenhand oziroma David Eugene Edwards je iz akustičnega projekta prešel v elektrificiran, skoraj hard-rockovski folk bend. Album Refractory Obdurate še vedno prežemajo versko goreča besedila. Vmes vskoči pevka EMA, oziroma Erika M Anderson z albumom The Future’s Void.
V posebnem predfestivalskem terminu vam približuje dogajanje na domačih festivalskih odrih to poletje.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in druga koncertna dogajanja. V drugi tretjini oddaje se posvečamo letošnji jubilejni 30. Drugi godbi. V tretjem delu so soočimo z novo godbo neuničljivih Swans.
Tess Vonck je 27-letna belgijska novinarka, ki prihaja iz srca Evrope - Bruslja. Pred evropskimi volitvami se je odločila preveriti, če je generacija Y res tako apatična, kot se govori. Odpravila se je na tri mesece dolgo potovanje po kavčih mladih v vseh 28-ih evropskih prestolnicah in zdaj trdi, da mladi nikakor niso apatični, le izogibajo se tradicionalni politični participaciji.
Kolo je lahko tista odvečna stvar v kotu garaže, na kateri se nabira prah, lahko je le prevozno sredstvo za nujne primere, lahko pa je tudi podaljšek telesa. Društvo Muslauf se že 6 let posveča gojenju kulture kolesarjenja, tega pa se lotevajo v prvi vrsti z drugačnimi kolesi, ki zahtevajo drugačen način vožnje. Kaj je tako posebnega pri muslaufu?
Praznik dela je za okoli 13.000 Slovencev, ki delajo v Avstriji, delovni dan. Iz Pomurja, kjer je brezposelnih več kot 9.000 ljudi, glede na skoraj 20 % delež gre za najvišjo stopnjo brezposelnosti v državi, mnogi služijo svoj vsakdanji kruh v sosednji Avstriji. Takih je med vsemi, ki delajo v tujini, kar 85 odstotkov.
Ob težavni situaciji na trgu dela je za mnoge mlade edina rešitev kreativnost in iznajdljivost. Dokaz, da lahko hobi preraste tudi v poslovno priložnost, so člani društva Muslauf, ki so iz svoje ljubezni do koles razvili kolesarsko delavnico Musverks.
Neveljaven email naslov