Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Karmakoma so nas v začetku leta pritegnili s prvencem Imagionation & Mechanical Metamorphoses, navdušujejo pa tudi z energičnimi nastopi v živo.
Mihi je že zgodaj zjutraj skušal ugotoviti, zakaj tako radi spremljamo resničnostne šove.
V kantavtorski glasbeni zvrsti je bil pri nas med naprednejšimi. Tomaž Pengov, ki je tiho “odpotoval” februarja letos, se je z vinilno izdajo Odpotovanja (bilo je v začetku sedemdesetih), zapisal kot prvi glasbeni ustvarjalec z objavljenim kantavtorskim albumom v nekdanji skupni državi. Tako veličastni so bili njegovi glasbeni začetki. In prav takšna so bila vsa nadaljna Pengovova glasbena dejanja. A ne le glasbena.
Mihi se je zjutraj s poslušalci spraševal, zakaj uvajamo davek na sladke pijače - res hoče država, da spijemo manj in smo zdravi pa s tem ne napolnimo proračuna? Ali je morda obratno?
V kantavtorski glasbeni zvrsti je bil pri nas med naprednejšimi. Tomaž Pengov, ki je tiho “odpotoval” februarja letos, se je z vinilno izdajo Odpotovanja (bilo je v začetku sedemdesetih), zapisal kot prvi glasbeni ustvarjalec z objavljenim kantavtorskim albumom v nekdanji skupni državi. Tako veličastni so bili njegovi glasbeni začetki. In prav takšna so bila vsa nadaljna Pengovova glasbena dejanja. A ne le glasbena.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se tokrat koncentriramo izključno na nov, tretji album danskih Iceage. S ploščo Plowing Into the Field of Love so presenetili in presegli vsa pričakovanja. Prerasli so adolescentno infantilnost in postali zrela zasedba, ki piše in igra nevarne, blatne, zakajene, a popolne rock komade. V tretjem delu bodo v prvem planu dekleta. Olivia Louvel ima že 5.album z naslovom Beauty Sleep. Dve norveški pevki, Jenny Hval in Susanna sta združili moči na albumu Meshes Of Voice. S tretjim solističnim albumom se predstavlja Laetitia Sadier, nekdaj prvi glas skupine Stereolab. Poslušamo torej izbor z albuma Something Shines.
Maja Drobne je tri mesece kot prostovoljka prek Zavoda Voluntartiat preživela v Beninu. Z nami je delila svojo izkušnjo.
Promocijski koncert skupine Mi2 ob izdaji novega albuma Cela jeba v ljubljanski Cvetličarni.
Po lanskem premoru so ustvarjalke in ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti v uredništvo za glasbo Vala 202 letos do 15. aprila znova pošiljali svoje pesmi za novo kompilacijo Imamo dobro glasbo. Prejeli smo več kot 170 prijav glasbenikov in skupin, ki so skupaj poslali približno 250 skladb. Žirija je med njimi izbrala štirinajst pesmi, ki sestavljajo šesto kompilacijo Imamo dobro glasbo – Val014. Kompilacija Val014 je že izšla pri ZKP RTV Slovenija, na koncertu v ljubljanski Cvetličarni pa so nastopili The Swingtones, Alkimija in Jardier.
Kaj je ebola? Se je kaj bojite? Ste pripravljeni na epidemijo? Na ta vprašanja je odgovore s poslušalci Miha Šalehar iskal v torkovem jutru na Valu 202.
5-članski kolektiv iz Podgurja je edina domača avtorska instrumentalna dub zasedba. Pri nas praktično brez konkurence pa vendar je vsak njihov izdelek presežek tako znotraj dub glasbe kot v širšem glasbeno ustvarjalnem in produkcijskem pogledu.
Tokrat v Aritmičnih Ana Pupedan. To ni ime in priimek dekleta. Je pivška glasbena skupina, ki v primorskem narečju pomeni uro ena popoldan.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo neverjetno produktivni rockovski imeni iz San Francisca in stari znanki Drugega vala, v zadnjem delu pa sami veterani.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo ameriški bend VAZ, ki ga tvorita člana tria Hammerhead in ki ga lahko ujamete v živo na ljubljanskem 24-urnem klubsko-koncertnem dogodku 24h Party People, na katerem se bo v 24 urah zvrstilo natančno 24 zasedb oziroma koncertov. V zadnjem delu nekaj retromanije, nekaj aktualnih izdaj.
V jutranjih nebulozah je Miha Šalehar s poslušalci razpravljal o potrošniških nategih - čudežni vodi, čokoladi za hujšanje pa margarini z okusom masla in mehčalcem z vonjem Provanse. Niso vsi nategi slabi, nekateri so prav ljubki.
V jutranjih nebulozah je Miha Šalehar s poslušalci razpravljal o potrošniških nategih - čudežni vodi, čokoladi za hujšanje pa margarini z okusom masla in mehčalcem z vonjem Provanse. Niso vsi nategi slabi, nekateri so prav ljubki.
Igor Vidmar, Igor Bašin in Janez Golič v Drugem valu predstavljajo alternativno glasbo.
Nebuloze so pomagale DARS-u cestico graditi. Razjahali ste njihove mame in raje predlagali rešitve. Več glav več ve.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se posvečamo finski kantavtorici Mirel Wagner pred njenim skorajšnjim nastopom na festivalu Mesto žensk, ob njej pa poslušamo še drugi album kalifornijskih vintage-rockerjev Allah-Las. V zadnjem delu se najprej vrti solistični, napol akustični album J Mascisa, sicer kitarista in pevca v Dinosaur Jr. Večji poudarek bo na navezi Lydia Lunch & Cypress Grove.
Neveljaven email naslov