Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
V Nebulozah tokrat o tem, ali se starši zavedate, kaj vaši otroci počnejo na internetu.
Kaj kupiti učiteljici za darilo ob koncu leta? To je poslušalce Mihi spraševal v torkovih jutranjih nebulozah.
Koncert mlade ljubljanske skupine Čedahuči smo ga posneli aprila letos v Orto baru na njihovem tradicionalnem Festu. Bend je pred razvnetim občinstvom zaigral skoraj ves repertoar s svojih dveh plošč, še prav posebej pa je polna dvorana sprejela uspešnice Če hočeš, grem, Je mimo leto in Geronimo.
Mihi je v torkovih nebulozah preverjal, ali se vam zdi kampanija Ministrstva za zdravje, plešem 0,0 z zapestnicami učinkovita? Kaj je kul nam je nazadnje pokazal tudi sam predsednik države.
Mihi je v torkovih nebulozah preverjal, ali se vam zdi kampanija Ministrstva za zdravje, plešem 0,0 z zapestnicami učinkovita? Kaj je kul nam je nazadnje pokazal tudi sam predsednik države.
Slovenci na Dunaju so spregovorili o slovenskih predstavnikih na Evroviziji.
V prispevku boste slišali izjave članov skupine Buldožer in kustosa razstave Mihe Colnerja. Razkrili so podrobnosti o idejni zasnovi razstave, o njenem pomenu za slovensko popularno glasbeno zgodovino in nekaj zanimivosti z njihove glasbene poti. Razstava bo v Kinu Šiška odprta do 12. junija, v galeriji Photon pa do 17. julija 2015.
Kako se Dunaj pred začetkom prvega polfinala pripravlja na začetek velikega spektakla? Odgovarjajo Roman Horacek, vodja odnosov z javnostmi za ESC15 pri ORF, Ernst Woller, dunajski mestni svetnik in predsednik odbora za kulturo in znanost, The Makemakes, avstrijski predstavniki na Eurosongu in Lidija Wolfmayr Jureš, Slovenka, ki 35 let živi na Dunaju.
Sindrom alu folije - zakaj morajo biti porcije tako velike, da šajtrgo kalamarov vzamemo še za domov, v alu foliji? V nebulozah z Mihijem in poslušalci.
Eden od kandidatov za Ime tedna prejšnji ponedeljek je bil Anej Košorok, osemletni fant, ki je zaradi hude oblike mišične atrofije priklenjen na invalidski voziček. Da bi staršem pomagal zbrati denar za dvigalo, ki ga potrebuje, je napisal, ilustriral in izdal knjigo “Dogodivščine pošastic”. Anejeva zgodba je ganila tudi Franca Gornika, dirigenta in zborovodjo Partizanskega pevskega zbora iz Ljubljane, ki so ga poslušalci izbrali za Ime tedna. Predstavniki zbora so poklicali Anejevega očeta in predlagali, da bi zbor, ki ima že več kot 2000 nastopov, z zagnanim delom pa ohranja izvirno partizansko in domoljubno pesem iz zgodovine zadnjih sto let, pripravil dobrodelni koncert.
Oddaja Klub klubov tokrat prinaša koncert skupine Ana Pupedan, ki ga je ekipa Radia Slovenija posnela v ljubljanskem SiTi teatru, 12. februarja letos. Kvartet spretno krmari od odtrganega rocka do zabavljaških ljudskih viž, katerim vdihuje obešenjaške in rahlo intrigantne tekste. Ravno tukaj so člani Ane Pupedan na prvi posluh izredno direktni, a pozorna ušesa lahko še kako hitro zaznajo bodice in osti, ki so prepotrebne slovenskemu sleherniku, da bi se zganil in zahteval boljše od tega, kar ima. Redakcija Jernej Vene.
Ali res razumemo račune, ki jih plačujemo? Odgovor na to vprašanje je Mihi iskal s poslušalci v torkovih nebulozah.
Čedahuči so sicer še precej sveži, a imajo že veliko privržencev in kot boste slišali, glasno zapojejo s skupino. Severnica, Če hočeš, grem, Ljubo doma in Js in ti so tisti, ki smo jih predvajali danes, v kratem pa sledi tudi posnetek celega koncerta.
Slavcu za 40 na jumbo plakatu - zakaj? To je Mihi poslušalce spraševal v tokratnih torkovih nebulozah.
Slavcu za 40 na jumbo plakatu - zakaj? To je Mihi poslušalce spraševal v tokratnih torkovih nebulozah.
Mihi je s poslušalci iskal odgovor na vprašanje kdo je butl in kako lahko butlu pravzaprav lahko še rečemo na lepši način.
Vas živcirajo avtomatski odzivniki? Ste že kdaj bili 17. v čakalni vrsti? Kako bi bilo, če bi telefonski odzivniki govorili resnico? Z Mihijem v jutranjih nebulozah!
Neveljaven email naslov