Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
V peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu si lahko še vse do 5. aprila ogledate razstavo fotografij, opremljenih z zgodbami o nekdanjem življenju na Ljubljanskem gradu: Mama, a bomo zdaj graščaki? Gre za pripovedi nekdanjih stanovalcev, ki so bili po večini takrat otroci, zato ne preveč grajsko življenje včasih opisujejo lepše, kot je bilo verjetno v resnici.
Mihi je na dan mučenikov spraševal, katera dieta deluje in katera ne. Si tudi vi delate smuti iz goji jagod?
Mihi je na dan mučenikov spraševal, katera dieta deluje in katera ne. Si tudi vi delate smuti iz goji jagod?
V oddaji Klub klubov bo na sporedu koncert Polone Kasal in Kalúja, ki ga je ekipa Radija slovenija posnela v SiTi teatru v Ljubljani 15. januarja letos. Eden najbolj pronicljivih in nežnih kantavtorjev v slovenskem prostoru je bil in s svojo zapuščino ostaja Tomaž Pengov. Polona Kasal je po svoje doživela njegovo bogato in globoko ustvarjalnost. S sodelavcem Luko Uršičem – Kalújem sta znane in manj znane skladbe slekla in ponovno oblekla v minimalistično elektronsko popotovanje. Redakcija Jernej Vene.
V oddaji Klub klubov bo na sporedu koncert Polone Kasal in Kalúja, ki ga je ekipa Radija slovenija posnela v SiTi teatru v Ljubljani 15. januarja letos. Eden najbolj pronicljivih in nežnih kantavtorjev v slovenskem prostoru je bil in s svojo zapuščino ostaja Tomaž Pengov. Polona Kasal je po svoje doživela njegovo bogato in globoko ustvarjalnost. S sodelavcem Luko Uršičem – Kalújem sta znane in manj znane skladbe slekla in ponovno oblekla v minimalistično elektronsko popotovanje. Redakcija Jernej Vene.
Mihi je v torkovem jutru spraševal, kdo je boljši voznik - moški ali ženske?
Aleš Smrekar in Igor Tominec sta se vrnila s SP v alpskem smučanju. Kako je potekalo njuno delo, kako se dopolnjujeta, kako sta se pogovarjala s Tino Maze?
Mihi je v jutranjih nebulozah poslušalce spraševal, na kakšno glasbo žurajo na pustnih karnevalih.
V jutranjih nebulozah se je Mihi spraševal, kdo je dobri sosed? Oziroma, kaj definira dobrega soseda?
Potovanje skozi čas od nekdaj prevzema človeško domišljijo, a kljub številnim, manj ali bolj posrečenim poskusom, ta podvig še nikomur ni uspel. Lahko pa v prihodnost pošiljamo sporočila in predmete. Za to ne potrebujemo zapletene tehnologije in fizikalnih izračunov, temveč le časovno kapsulo, kakršno so nedavno odkrili v Kopru. Stara je 108 let, v zid stare meščanske hiše jo je vgradil Josip Ahtik. A ni edini, ki je uporabil tovrstno komuniciranje. Med koprskimi zidovi lahko odkrijemo marsikaj. Več o tem Matej Rodela.
Starejši in ljudje s spominom vedo povedati, da je zima vsako leto. Zakaj potem taka panika, ko pade sneg?
V jutranjih nebulozah je Mihi spraševal, kakšni so kriteriji, da nekomu za nekaj postanemo nevoščljivi oziroma "fouš". Slišali smo tudi himno foušiji.
Zasavski mladci Koala Voice igrajo na križišču rocka, modernega popa in disca. Kot pravijo sami, so lahko včasih zaletavo razbijaški, drugič nesramno popasti. Sprva nedolžna ideja po druženju in špilanju v prostoru za vaje, se je leta 2012 prestavila na lokalna koncertna prizorišča, leto kasneje pa že peljala na Vičstock in Rock Otočec. V petek pa so v studiu 26 Radia Slovenija posneli mini koncert za Val 202. Koala Voice sestavljajo: Manca Trampuš – vokal, kitara, Domen Don Holc – kitara, Miha Prašnikar – bobni, spremljevalni vokal in Tilen Prašnikar – bas kitara.
Mihi v jutru s poslušalci razpravlja o kreditih in pufih. Koliko pufa si še lahko privoščimo preden bomo začeli kupovati sir na kupone?
Zakaj objavljamo selfieje z zdravimi obroki in vremenskimi pojavi? Ter zakaj so družbena omrežja polna citatov triletnih otrok? V torkovem jutru z Mihijem.
Mihi se je v torkovem jutru pogovarjal z vsemi, ki imajo izkušnje z zavarovanjem parkirišča z gajbico. Ta je lahko še posebej priročna, če ste s svojega parkirnega mesta pravkar očistili sneg.
Neveljaven email naslov