Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Kot ponavadi gre za žanrsko pestro prestavitev novosti, večini nalepimo oznako indie, pa naj bo to v popu ali rocku. V Profilki bomo predstavili Mystery Jets, zaključni del pa bo pripadel zasanjanim Majical Cloudz.
Alternativne oblike zdravljenja - pomoč ali nateg? Preverjali smo v jutranjih nebulozah!
Tokratna oddaja v poslušanje ponuja domačo novinko Maro, angleške folksterje Lanterns on the Lake in synth-poperje Club 8, poleg tega pa še veliko drugih novosti indie pop scene in podobnih muzikalij.
Avtopilot Tadej Toš tokrat o burkah, koncu movembra, pardon, novembra in lučkah!
V Bruslju smo se pogovarjali z uglednim britanskim zgodovinarjem, prof. Orlandom Figesom. Večkrat nagrajeni zgodovinar je posebej za Val 202 komentiral teroristične napade v Parizu, evropsko varnostno politiko, razmere v Rusiji. Kaj se lahko o zdajšnjih razmerah naučimo iz zgodovine?
Od ponedeljka je uporabnikom na voljo prenovljena e-uprava. Avtorji prenove obljubljajo obogaten in dostopnejši portal, možnost sodelovanja pri pripravi predpisov, predvsem pa enostavno uporabniško izkušnjo. Takšne so obljube. Kakšni pa so prvi vtisi uporabnikov in kakšne novosti prinaša prenovljeni državni portal, povemo v drugi iz serije oddaj o prenovljeni e-upravi.
Zakaj zbiramo točke in pike ter kupujemo generično hrano, vozimo pa se s Fordi in Pasati? V jutranjih nebulozah z Mihijem!
Kdo so pravi moški, ki bi se morali bolj tipati po modih? In kaj je vikend zapor? Vse to v tokratnem avtopilotu!
Po napadih v Parizu se bomo za večjo varnost morali odpovedati določenim svoboščinam. Katerim? V jutranjih nebulozah z Mihijem!
Med tokratnimi temami avtopilota tudi ograja, usodne ženske in ljubezen - ki je ne čutimo več!
Slišali boste glasbene novosti indie popa in rocka, kakšno akustično zadevo, predvsem pa muziko, ki je na lestvicah ne najdemo, ampak ima hitovski potencial. V Profilki, kjer pod drobnogled vzamemo enega izvajalca, pa se mi bosta pridružila Harshside, ki delata fino moderno glasbo. Tako, za večerne ure.
Obstajajo nepomembne stvari, zelo nepomembne stvari in povsem nepomembne stvari, daleč za njih pa Slovenci uvrščamo varnostno razdaljo. Zakaj vozite direktno za zadkom vozila pred vami?
To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države ... Razmislek Gorazda Rečnika, interpretirata Lidija Hartman in Aleksander Golja
Mihi za prihodnje leto v času ljubljanskega maratona pripravlja vzporedni dogodek. Spročili ste mu svoje želje.
Neveljaven email naslov