Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Direktor Radia Slovenija Mirko Štular pravi, da se je v času epidemije izkazalo, da je radio tisti medij, ki mu občinstvo najbolj zaupa.
To soboto je na prvem programu naše nacionalne televizije potekala prav posebna oddaja Malih sivih celic, s katero so njeni ustvarjalci zaznamovali konec jubilejne že 25. sezone. Prvo vprašanje je oktobra leta 1994 tekmovalcem kot prvi in nato tudi dolgoletni voditelj zastavil dramski igralec Pavle Ravnohrib, v prvi sezoni so zmagali tekmovalci Osnovne šole Ormož. Od tedaj je minilo 25 sezon, 25 let torej, posnetih je bilo več kot 800 oddaj in zastavljenih več kot 10.000 vprašanj, zamenjal pa se je tudi voditelj oddaje, to je postal vsestranski dramski igralec Nik Škrlec. Nika – ki je medtem že skočil počitnicam naproti – je poklical voditelj Aljaž Golčer.
Na raziskovanje Slovenije se lahko odpravite kar s kolesom, saj se posod po državi razprostirajo zanimive kolesarske poti, primerne tako za cestne kot gorske kolesarje, družine, ki se z otroci odpravljajo na aktivne počitnice in tiste, ki si želijo zgolj nekajurni oddih od mestnega življenja. Odpravili smo se v Posočje, zapeljali pa smo se tudi po kolesarskih poteh na Gorenjskem, Kozjanskem in Obsotelju ter po slovenskem delu Dravske kolesarske poti.
Kako lahko kolesarji in avtomobilisti na cestah sobivajo? Nastajajo namreč konflikti, tako eni kot drugi bi radi uveljavili svoj prav preko razumnih meja, kar pa nikakor ni del rešitve, ampak problem. Kako lahko torej v prometu sobivajo kolesarji in avtomobili, v današnjih minutah za mobilnost raziskuje Janez Martinčič. Med avtomobili pa v tokratni oddaji APM med drugim izpostavljajo Renault captur in Renault clio.
Strukturne neenakosti so po svetu dosegale ekstremne razsežnosti že veliko pred izbruhom virusa COVID-19. Pandemija jih je kruto razkrila in še zaostrila. Direktorica mreže evropskih razvojnih organizacij CONCORD Tanya Cox opozarja, da jih moramo nujno nasloviti in začeti graditi bolj vključujoče in trajnostno naravnano gospodarstvo.
V prvi oddaji Val kolesari smo preizkusili cestna kolesa. S kolesarskim trenerjem Miho Koncilijo smo se pogovarjali o tem kako trenirati, kako se obnašati v prometu in kakšno kolo kupiti.
Prvi teden v juniju je tradicionalno namenjen ozaveščanju o težavah in potrebah slepih in slabovidnih. Mateja Vodeb iz Službe za dostopnost programov o dostopu do informacij za tiste, ki so jim v običajnih oblikah težje dostopne.
Oddaja Izodrom, ki je zaznamovala koronaobdobje, je pred dnevi doživela še zadnjo izvedbo. 49. izobraževalnih, zabavnih in izzivalnih vsebin so pripravili naši televizijski kolegi in z njimi polepšali jutro marsikateremu šolarju. Oddaje so se začele kmalu po razglasitvi epidemije, ko so se šole zaprle in so bili šolarji prisiljeni ostati doma. Žur, nepričakovano, čar živosti, ljubezen na prvi pogled, adrenalin ... so besede, ki se jih bodo ob zadnji oddaji spominjali njeni ustvarjalci.
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je ena izmed najbolj izstopajočih, na nek način pa pa tudi skrivnostnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. Bodisi zaradi učnega programa, načina predajanja znanja, medsebojnih odnosov ali samega prostora. Mnogi smo o njej slišali le iz medijev, izkušenj znancev ali govoric, redko kdo pa je imel možnost zaznati kreativni utrip Akademije in njenih rednih obiskovalcev. V reportaži o tem, kako so vsi AGRFT-jevci pravzaprav ena mala družina, kako jih je karantena izmučila pa tudi nekaj naučila ter kako umetnost ne sme nikoli zaspati v svojem boju za uveljavljanje in obstoj.
Pisanje Sarajevčana Aleksandra Hemona, piše v angleščini, primerjajo z Nabokovom in Kundero. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton. Pravi, da se nasilje nad temnopoltimi prebivalci v Združenih državah, dogaja že od nekdaj. To v Minneapolisu ni novo. Kar je novo, je kontekst. "Epidemija, Trump in trumpizem, kar se dogaja v tem hipu." Kmalu objavimo daljši intervju z Aleksandrom Hemonom, v katerem bo govoril o novem (četrtem) delu filma Matrica, o tem, kako je prvič videl igrati Michaela Jordana v Chicagu in kako se je njegova pisateljska kariera v Združenih državah amerike začela pri uglednem tedniku The New Yorker. Foto: MMCRTVSLO/Reuters
Ljudje letos tožijo o kar hudi sezoni za tiste, ki so alergični na cvetni prah. Je letošnje leto nadpovprečno v koncentracijah cvetnega prahu in obremenitvah zaradi tega? Zanimalo nas bo, kaj na to vpliva in če je katera slovenska regija še posebej izpostavljena visokih koncentracijam cvetnega prahu. Predstavili bomo tudi, kako v posameznem letu potekajo najbolj tipične alergije na posamezen tip cvetnega prahu in katera vrsta cvetnega prahu Slovencem povzroča največ preglavic. Gostja bo Andreja Kofol Seliger, vodja aerobiološkega laboratorija v NLZOH (Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano), ki je edini te vrste v Sloveniji.
Zvečer, okoli pol enajste po srednjeevropskem času, v vesoljskem centru Kennedy v Cape Canaveralu na Floridi napovedujejo zgodovinski dogodek. Ameriška vesoljska agencija Nasa bo v sodelovanju z zasebnim vesoljskim podjetjem SpaceX milijarderja Elona Muska na Mednarodno vesoljsko postajo poslala raketo falcon 9 z dvema astronavtoma. Nazadnje so Američani svoj raketoplan v vesolje poslali leta 2011. Maja Ratej se je pogovarjala s kolegom iz Multimedijskega centra Aljošo Mastnom, ki spremlja tovrstne polete in z vesoljem povezane teme.
Kje so bili študenti v času korone? So bili njihovi predlogi, zahteve slišani, njihove pravice pa dovolj zastopane?
Z Janezom Bončino – Benčem se pogovarjamo o njegovih spominih na glasbene nosilce: od radia Luksemburg do pretočnih storitev. “Glavna informacija in moja največja ljubezen je še vedno radio. Prvi je bil Radio Luksemburg. Bili smo kot eni lovci, če ti je nekaj všečnega padlo v uho, si presedel noči ob radiu in čakal na refren za refrenom.”
Prejšnji teden so se pred Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo prvič po dolgem času spet v živo srečali študentje 1. letnika Dramske igre. Po približno dveh mesecih karantene so v prostorih fakultete izpeljali uro Tehnike govora. Po 90-ih minutah ogrevanja, interpretiranja in artikuliranja so bili njihovi občutki različni. “Zame je bilo zelo ganljivo. Dva meseca sem vas gledal preko ekrana, samo do prsnega koša, kdaj ste pritekli s hriba, kdaj ste bili še v pižami. Sedaj pa ste tu, pred mano, v živo. Pravi študentje! Zdi se mi, da smo se gledali drugače, kot bi se sicer. Kot, da bi skupaj dali neko težko, intimno zadevo.” – Tomaž Gubenšek, profesor in dekan na AGRFT O poučevanju na daljavo pa smo se pogovarjali tudi z ravnateljem Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, Gregorjem Markljem.
Četrta majska sobota je bila pred tedni eden najbolj zaželjenih terminov za poroko. Toda koronavirus je tudi javno izkazovanje ljubezni postavil na glavo. Po 6- tedenski prepovedi je od 28. aprila ob upoštevanju preventivnih ukrepov spet mogoče skleniti zakonsko ali partnersko zvezo. Toda številni pari so se vseeno odločili za prestavitev na jesen ali naslednje leto.
Z dr. Markom Pahorjem z ljubljanske Ekonomske fakultete o posledicah epidemije za slovensko gospodarstvo, novem paketu vladnih ukrepov in turističnih bonih, ki naj bi pomagali preživeti najhuje prizadetemu sektorju.
Neveljaven email naslov
