Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu