Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Dj Sunnysun ali Sunny Al Saleh je Slovenski hiphopovski sceni dobro poznan. Je producent, raper, ustvarjalec bitov, didžej, lastnik trgovine z vinilnimi ploščami BigNose, ima pa tudi svojo založbo Big Nose Ent. Sunnyjevi glasbi lahko prisluhnete na njegovem Bandcamp ali Soundcloud profilu. Rodil se je na Rijeki, se med osnovno šolo preselil v Slovenijo in se zelo mlad in zelo kmalu začel spogledovati s hiphopom. V devetdesetih so se s prijatelji zbirali pred Cankarjem, nekateri so iskali ljubezen, se družili, drugi pa so freestylali in ob koncih tedna obiskovali kinematografe, kjer so se vrteli skejtarski filmi. Ob koncu so si zapisovali, katere skladbe so se v filmih predvajale, nato pa zavili do prve trgovine z vinilkami ter kasetami in kupili, kar je bilo na voljo. To je bil začetek. Pozneje ga je strast do glasbe peljala v Skopje, kjer je študiral hiphop in začel odkrivati svet vzorčenja. Nekje v srednjih dvajsetih se je odločil, da se bo s hiphopom začel ukvarjati profesionalno, za to pa je ključnega pomena zelo široko poznavanje glasbe. Sunny jo odkriva na veliko načinov: prek interneta, prijateljev, kaset, cedejev, najraje pa prek vinilnih plošč. "Vsako nedeljo sem bil ob 6.00 zjutraj na bolšjaku. Največ sem iskal jugo džez, ker me je to zanimalo. Petrovič, Gojkovič, Privšek, Adamič ... to so bli naši skladatelji, ki so igrali črnsko glasbo. Iz tega smo delali veliko hiphopa. Imel pa sem tudi letake 'odkupujem gramofonske plošče'. Šli smo do vseh blokov in metali v nabiralnike na Fužinah, v Šiški. Klicali so nas, vzemite, to vam dam zastonj, jaz sem to hotela vreči v smeti." V hiphop verjame in ga živi, zato ga tudi skuša prenašati naslednjim generacijam. Ob pomoči kolegov že osem let organizira Dj telovadnice – serijo delavnic, kjer mladim predstavljajo ustvarjalno moč hiphopovske kulture in jih kot didžeji oziroma producenti spoznavajo z osnovami tehnik in produkcije. "Največje težave pri ustvarjanju so ego problemi, ko hočeš, da je nekaj perfektno. S tem se tudi srečujejo mladi in toliko študirajo perfekcijo zvoka, da noter ni nič glasbenosti. To se sliši potem tehnično fenomenalno, ampak komad je pa zanič." Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov.
Na prvi spletni poslovni forum Fakultete za elektrotehniko so naslovili enega ključnih izzivov slovenskega gospodarstva – dvig dodane vrednosti. Pomemben del rešitve se skriva v učinkovitem sodelovanju med gospodarsko in akademsko sfero, ki ima dva stebra: kadrovskega in razvojno-raziskovalnega. Zaradi naglega razvoja morajo na fakulteti nenehno posodabljati predmete in učne programe. Hitremu tehnološkemu napredku težko sledijo tudi v gospodarstvu in prav tovrstni dogodki predstavljajo priložnost za združitev moči in krepitev sodelovanja.
Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.
Ob svetovnem dnevu Romov o težavah šolanja romskih otrok na daljavo med pandemijo in drugačnim vrednotenjem izobrazbe. Socialna delavka Mojca Vegelj pravi, da je najprej treba razumeti okoliščine, v katerih romski otroci živijo.
V zadnjem času, ko svet, kar se potovanj tiče, ni več tako majhen, je dragocena vsaka priložnost za obisk bolj oddaljenih dežel. Izkoristil jo je tudi Sandi Škvarč, ki je ekipo Dobovca, slovenske državne prvake v dvoranskem nogometu, spremljal na gostovanju v kazahstanskem Almatyju, kjer so priigrali nastop na zaključnem turnirju lige prvakov. Ob športnih je iskal tudi druge zgodbe o tej državi in osrednjo našel v restavraciji z imenom Trieste, ki jo je pred leti v Almatyju odprl gostinec iz Rogaške Slatine.
Število prostovoljcev v Afriki se je v zadnjem letu zaradi pandemije občutno zmanjšalo, kar predstavlja velik manko za tamkajšnje ljudi. Tina Mele se je navkljub vsem omejitvam odločila pomagati v Gambiji, 18 dni je pomagala v vrtcu. Tam se je pridružila še eni Slovenki, Jasmini Kozinc, ki za stalno živi in deluje v Afriki. Kakšne so zdravstvene, gospodarske in družbene razmere v Gambiji, ki je močno prizadeta tudi zaradi izpada turizma?
Vrtci ob ponovnem zaprtju sprejemajo samo otroke staršev, ki delajo v kritični infrastrukturi. Potrdilo o delu v kritični infrastrukturi morata predložiti oba starša. Kakšne so stiske staršev in na kaj opozarja Skupnost vrtcev Slovenije?
Ostanite, kjer ste in si nadenite masko! Kaj velja od 1. do 11. aprila? Kaj obratuje? Kaj je zaprto? Za koga to ne velja?
Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. "Semplanje je to, da iz enega sveta vzameš košček, ki te prevzame, in narediš en svoj nov svet." – Ghet Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov. "Ta košček, ki ga iz skladbe vzameš, je lahko le začeten intro, drumline, neki efekt, del vokala, lahko je samo neki govor, lahko je le izdih!" – Dj Zeds Čar vzorčenja je v iskanju starih beatov, melodij, ki so posneti v točno določenem času in s točno določenim pridihom, energijo in zvokom. Vzorce lahko potem nanašamo večkrat, jim spreminjamo tonaliteto, tempo, jih loopamo, torej dajemo v zanke. Skozi leta je postalo vzorčenje predvsem a ne ekskluzivno domena v hip hopu, ki se je iz semplanja pravzaprav razvil. Tako je namreč nastala večina podlag – najprej za breakdance, pozneje še za rap. V naslednjih epizodah bodo z nami domači glasbeni ustvarjalci in semplarji Dj Sunny Sun (Sunny Al Saleh), Ghet (Benjamin Džinić) in DJ Zeds (Zvezdan Simić), ki bodo opisovali svojo pot do semplanja, njihov način odkrivanja, sortiranja, kombiniranja in produciranja glasbe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Včeraj se je v Cankarjevem domu začel 23. Festival dokumentarnega filma. 20 celovečernih in štiri kratke filme si je zaradi epidemije mogoče ogledati kar z domačega kavča. Med njimi je tudi aktualen in družbenokritičen film Ujete v medmrežju, v katerem sta se češka režiserja Barbora Chalupova in Vít Klusák lotila filmskega eksperimenta. Na igralski avdiciji sta izbrala tri polnoletna dekleta. Ustvarili so jim lažne spletne profile 12-letnic. Filmski eksperiment je postopoma postal družbena intervencija, saj je pripeljal do konkretnih obtožb. Gost v pogovoru je Andrej Motl, sodelavec Spletnega očesa.
Kdaj bodo Trisa izpustili v naravo, kaj se od njega pričakuje in kako poteka projekt ponovne naselitve risov iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in Hrvaško?
Slikar Fortunat Bergant je eden od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. S svojimi deli je močno vplival na umetnostno podobo dežele druge polovice 18. stoletja, v kateri je živel in ustvarjal. Po sedemdesetih letih od zadnje pregledne razstave Bergantovega slikarstva in ob jubilejni tristoti obletnici njegovega rojstva so v Narodni galeriji postavili na ogled slikarjeva najbolj reprezentativna dela, s katerimi orisujemo zgodbo o življenju in delu najbolj "našega", "enigmatičnega" in "posebnega" umetnika.
Letošnji 15. marec – svetovni dan pravic potrošnikov – je posvečen problematiki onesnaževanja okolja s plastiko. V Evropski uniji letno porabimo kar 16 milijard kavnih lončkov. V Sloveniji se je količina plastike v zadnjih nekaj letih povečala za enormnih 50 kilogramov na gospodinjstvo, kar nas opozarja na to, da moramo drastično ukrepati, če želimo kaj spremeniti.
Matej Bradaškja se je v zadnjih letih posvetil alpinističnemu, ekstremnemu smučanju, za kar so pomembne dobre osnove, ki jih je v otroških letih pilil na urejenih progah. Za seboj ima več sto spustov z vrhov v Sloveniji in tujini, med drugim je bil tudi član 13-dnevne odprave Ivice Kostelića v osrčje Islandije spomladi 2019, o kateri so posneli polurni dokumentarni film Skiing the fire ring. V pogovoru več pove o čarih zimskih vzponov, pripravah in previdnosti ter na drugi strani tudi o tveganju v nevarnih razmerah.
V relativno mirni soseski Aten Nea Smirni so policisti v nedeljo nadzirali in preverjali upoštevanje ukrepov proti širjenju novega koronavirusa. Tako so po poročanju številnih prič in medijev pristopili tudi do družin, ki so se na kratko ustavili in hoteli na klopeh odpočiti. Policisti so jih zaradi tega želeli kaznovati z denarno kaznijo, s čimer se prisotni niso strinjali. Pri tem so jih podprli tudi mimoidoči ter se zapletli v spor s policisti, ki so zaradi tega poklicali okrepitve. Naenkrat so mlajšega moškega, ki se je zapletel v verbalni spor s policisti, slednji začeli s palicami brutalno pretepati. Kmalu je po družabnih omrežjih zaokrožil video in še isti dan se je mobilizirala množica ljudi v podporo pretepenemu.
S prvimi toplimi spomladanskimi deževnim nočmi, kmalu po sončnem zahodu, postanejo aktivne tudi dvoživke, ki se iz gozdov, kjer prezimujejo, selijo na mrestišča, kjer se parijo in odlagajo jajca. Pri tem pa prečkajo tudi ceste in ker je smrtnost dvoživk na cestah eden izmed poglavitnih dejavnikov ogrožanja njihovih vrst, pri nas že vrsto let poteka prenašanje teh čez cesto. Leta 2019 se je začel tudi mednarodni LIFE projekt AMPHICON. Glavni namen le-tega je ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov. V Centru za kartografijo favne in flore pa so vzpostavili informacijski center za varstvo dvoživk Slovenije, katerega namen je povezati ljudi, ki se pri nas ukvarjajo z varstvom dvoživk.
Kakšen mesec pred velikonočnimi prazniki, ki so za turistične delavce prvi predsezonski izziv in eden od pokazateljev, kako uspešna bo celotna sezona, smo v Portorožu preverjali, kako so v teh negotovih razmerah na prvi naval gostov pripravljeni na Obali.
Neveljaven email naslov