Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete. Foto: Jurij Vodušek
Uvodni del serije Moj najljubši uvod na temo, skoraj vse kar ste vedno želeli vedeti o bobnih in tolkalih, a Woody Allen o tem ni posnel filma. Martin Janežič - Buco, profesor tolkal in bobnov na glasbenih šolah v Kamniku in Radovljici. O notah, sičnih in jezdnih činelah ter baterijah. In seveda o Deep Purple, Run DMC in Beastie Boys.
Medtem ko bi za dogajanje na planetu Zemlja težko rekli, da je v zadnjih mesecih kaj posebej pozitivno spektakularno, pa bo do konca leta veliko bolj veličastno v vesolju. Že nekaj dni smo priče postopni konjunkciji-zbližanju Jupitra in Saturna, ki se bo dokončno zgodilo v ponedeljek 21. decembra kmalu po 16.45. Planeta sta na nebu le navidezno blizu, saj sta fizično kar 720 milijonov kilometrov narazen. Od nas je namreč Jupiter oddaljen 880 milijonov kilometrov, Saturn pa 1600 milijonov kilometrov. Srečanje omenjenih planetov se bo zgodilo prvič po dvajsetih letih, če bi bilo vreme lepo, bi ju bilo v skupnem vidnem polju mogoče spremljati tudi v Sloveniji. Ljubiteljskim zvezdogledom bodo pomagali na Astronomskem observatoriju Golovec.
Tina Maze z dvema zlatima olimpijskima medaljama in še dvema srebrnima za vedno ostaja zapisana v zgodovino olimpijskih iger, v Lozani pa smo se z njo pogovarjali še o marsičem drugem. Šele zdaj vidi, kaj pomeni njen rekord 2414 točk v svetovnem pokalu. "Mislila sem, da bo Mikaela letos z lahkoto šla čez te točke. Letos ni svetovnega prvenstva, imajo veliko več tekmovanj v svetovnem pokalu. Ko sem jaz to dosegla, je bilo vmes še svetovno prvenstvo, kar pomeni dva tedna manj tekem in s tem tudi manj točk. To, kar se dogaja Mikaeli, še bolj potrjuje mojo izjemno sezono." Pravi, da je zdaj v prvi vrsti mama, a ni običajna mama, saj ne gre v službo vsak dan. Dotaknila se je tudi nekdanjega trenerja Livia Magonija, ki zdaj trenira Slovakinjo Petro Vlhovo, Žana Kranjca, ki navdušuje tudi njo, po obisku olimpijske vasi v Lozani pa je podala tudi nasvet za vse mlade športnike in športnice.
Vedno pogosteje se pogovarjamo o podnebnih spremembah in koliko je za te kriv človek. Poudarjamo dobre prakse zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, razlagamo, kako so potrebne spremembe na kolektivni, kot tudi individualni ravni. En vidik prilagajanja podnebnim spremembam in čim manjšega vpliva na okolje je tudi prilagajanje gradnje stavb, sodobni standardi tako že zapovedujejo nizkoenergijsko gradnjo. Zavedati se moramo, da je vsaka novogradnja doprinos k porabi energije, vsaka prenova že obstoječe ne nizkoenergijske hiše pa lahko to porabo energije zmanjša. Več arhitekt Matevž Granda, ki pravi, da se prenova dolgoročno vsekakor izplača.
Kdo bo nadzoroval umetno inteligenco? Zapleteno vprašanje, na katero bodo zdaj iskali odgovore evropski voditelji. Ena izmed prednostnih nalog nove Evropske komisije je namreč priprava zakonodaje na področju algoritemskih sistemov. Torej – začenja se debata o tem, s kakšnimi zakoni in kako bomo v prihodnje določali, kaj bo na področju umetne inteligence dovoljeno in kaj ne. Eden prvih poskusov postavljanja izhodišč za debato o regulaciji umetne inteligence je nastal v Nemčiji, Komisija za informacijsko etiko je pripravila priporočila za urejanje področja. Z nemškim strokovnjakom dr. Lutzem Precheltom razmišljamo o vsebini poročila in njegovih posledicah.
V nedeljo, 12. januarja, smo se na Krvavcu deskali. Čeprav snežni park na Krvavcu zaradi mile zime še ni povsem pripravljen, so prijavljeni uživali v družbi Marka Grilca, legendarnega deskarja prostega sloga, ki je vzor številnim mladim. Udeležencem je svetoval, kako še izboljšati trike, na kaj morajo biti pozorni, da bodo zimo končali brez poškodb, in z veseljem odgovarjal na njihova vprašanja.
Tržaški filmski festival je eden tistih italijanskih in tudi evropskih festivalov, ki je posebej posvečen filmom srednje in vzhodne evropske kinematografije.
Čez nekaj dni bomo vstopili v “blue monday”, po mnenju nekaterih izračunov najbolj depresiven dan v letu. Ponavadi gre za tretji ponedeljek v mesecu, ko popusti praznična mrzlica in povrhu udari še račun za masterkard in viso. Zato smo pomislili: kaj če bi se temu preventivno izognili? Z glasbo, seveda!
Ameriški napad na generala Kasema Solejmanija, enega najbolj vplivnih ljudi v iranskem režimu, je svetovne voditelje spodbudil k poskusom umirjanja razmer na Bližnjem vzhodu in preprečevanje nadaljnjih konfliktov. V senci strahu pred novo vojno pa je ostalo vprašanje, če je bil tak napad sploh legalen. Kdo je odgovoren za presojanje o tem? Ali lahko iz tega primera in odziva nanj razberemo, da lahko ZDA kadarkoli in kjerkoli po svetu ubijejo kogarkoli, brez da bi za to odgovarjale? V studiu nam na ta vprašanja odgovarja docentka za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Maša Kovič Dine.
V Avstraliji že več mesecev divjajo požari, poslušamo lahko o grozljivih številkah uničenih domov, razseljenih ljudeh, umrlih živalih … Najmanj 23 mrtvih, 1700 uničenih domov, 84 tisoč kvadratnih kilometrov izgorele površine, kar pomeni dobre tri Slovenije, požari pa so devetkrat bolj obsežni od požarov v Amazonskem pragozdu. Kako se s požari, izpadi elektrike, tudi prekinjenimi telefonskimi povezavami, oskrbo s hrano in življenjem samim soočajo v avstralskem glavnem mestu Canberri, je povedala astrofizičarka Maruša Žerjal, ki tam živi in dela. "Zadnji mesec je v Canberri najpogosteje uporabljena beseda apokaliptično. Mesto prekriva gost dim, večino dni ne moremo ven, vrednosti onesnaženosti zraka so 20-, 30-krat nad nevarnim nivojem, Canberra ima trenutno najbolj onesnažen zrak na svetu. Najbolj depresiven je bil prvi dan novega leta, ko smo se zbudili v oranžno jutro. Canberra je bila mesto duhov."
Napetosti in grožnje s povračilnimi ukrepi med ZDA in Iranom po atentatu na vplivnega iranskega generala Kasema Solejmanija ne pojenjajo. Ameriški predsednik Donald Trump je zatrdil, da so ZDA v primeru iranskega napada pripravljene na odločen odgovor. Iz sveta se medtem vrstijo pozivi k zadržanosti. O aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu se pogovarjamo z našo dopisnico Karmen Švegl.
Novoletne zaobljube praviloma le redko uresničimo. Denar je poleg hujšanja ena najpogostejših tem: manj bom zapravljal, postavil si bom varčevalne cilje, začel bom varčevati za pokojnino … Potem pa pride december in nas finančno izžame, prezadolževanje pa je na žalost tema, s katero se na Zvezi potrošnikov Slovenije in v Inštitutu Prelomi ukvarjajo vse leto. Na kakšne načine zabredemo v prezadolževanje in kako se iz njegovega primeža lahko rešimo?
Na Hrvaškem danes volijo predsednika oz. predsednico države. V minulih dneh je bilo kar pestro, saj se je kar precej iskrilo med kandidatoma. Slišati je bilo očitke o nesposobnosti, lenobi, nadutosti, pa o razvrednotenju funkcije predsednika, podpiranju korupcije in prijateljevanju s kriminalci. Danes bo jasno, komu je to prineslo večjo naklonjenost med volivci. Zadnje ankete nakazujejo zelo tesen rezultat. Kako pa tokratno kampanjo ocenjujejo strokovnjaki? Drago Balažič se je o tem pogovarjal s Krešimirjem Macanom, ki je kot izvedenec za politični marketing svetoval različnim hrvaškim vladam, strankam in politikom, ne tako dolgo nazaj tudi sedanjemu predsedniku vlade Plenkoviću.
V Ljubljani se je lansko jesen mudil Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence, ki z vsako knjigo prestopa meje risarskega žanra. Rad se igra s striparskimi kodeksi, v svojih avtorskih zgodbah na zelo poseben način odseva svet, zavest, misel in pogled sodobnega človeka. Risoroman je poleg grafičnega dizajna in scenografije njegova velika ustvarjalna strast.
Evropa je ob koncu prejšnjega leta dobila novo zvezo mest. Za doseganje političnih ciljev so se povezale štiri srednje- in vzhodnoevropske prestolnice: Praga, Bratislava, Budimpešta in Varšava. V glavnih mestih držav tako imenovane Višegrajske četverice, torej Češki, Slovaški, Madžarski in Poljski, so se župani povezali z namenom tesnejšega sodelovanja na področjih varovanja okolja, prometa in urbanega načrtovanja, na Evropsko unijo pa so naslovili poziv, naj neposredni dostop do denarnih skladov omogoči tudi mestom. Povezava je zanimiva, ker nakazuje možne poti k tesnejšemu sodelovanju mest na področju skupnih težav in željo mest po večji politični moči.
Duhovnik, pisatelj, publicist in doktor literarnih ved Karel Gržan pričakuje, da se bo v letu 2020 kaj prebudilo, prerodilo in preraslo tisto ustaljeno, kar zaustavlja naš osebni in družbeni razvoj. V razlikah vidi potencial preraščanja: “Želim vam mnogo srčnosti, želim vam nekoga, ki vas bo sprejel v vaši realnosti in vas imel rad v vaši resničnosti, ne v idealnosti. Samo tako lahko prepoznamo našo žlahtnost in se hkrati soočimo s priložnostjo preraščanja. To pa je največja zanimivost.” S patrom Gržanom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
27 000 kilometrov je dolga pot od najjužnejšega kraja na svetu, to je Ushuaia v Argentini, do mesta Prudhoe Bay na Aljaski, ki velja za najsevernejše. Na to pot se je pred dobrim letom odpravil Oliver Tič, in to peš. Za njim je že več kot 9500 kilometrov in štirje ponošeni pari čevljev. Pri premagovanju poti si pomaga z vozičkom, pred kratkim pa je dobil tudi sopotnika Carlitosa, za katerega se je pozneje izkazalo, da je pravzaprav ona. Kot pravi Oli Walker, se vedno najde pot – le pogum a ne sme manjkati.
Neveljaven email naslov