Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


02.11.2019

Sprehod po Zoisovi Ljubljani

Baron Žiga Zois je največji del svojega življenja preživel v Ljubljani. Živel, delal, se zabaval, posloval, raziskoval, ustvarjal in še marsikaj drugega je počel v palači ob Ljubljanici, danes ima naslov Breg 22, ki se od tistih časov ni kaj dosti spremenila. Doktor Luka Vidmar, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je zasnoval Sprehod po Zoisovi Ljubljani.


29.10.2019

Knjižne novosti

Mesec pred začetkom knjižnega sejma založbe hitijo s predstavitvami svojih del. Prejšnji teden so tako nov paket pripravili pri Mladinski knjigi in Beletrini.


29.10.2019

V laboratoriju za 3D tisk kovin

Laboratorij za 3D tisk kovin predstavlja model za povezovanje znanosti in gospodarstva


28.10.2019

Radi imamo radio

28. oktober je povezan z začetki našega radia. Na vseh programih Radia Slovenija, ki praznuje 91 let, na leto ustvarimo več kot 3.700.000 minut programa


25.10.2019

Varovanje javnih podatkov pred uničenjem

Nemoteno vsakodnevno delo javne uprave je odvisno predvsem od podatkov v elektronski obliki – torej od podatkovnih baz o državljanih, gospodarstvu, okolju, demografiji in številnih drugih področjih. Brez teh podatkov bi se javne ustanove znašle v velikih težavah. Kako torej te podatke varujemo, kako so shranjeni in kakšne varnostne kopije bi zagotovile nemoteno delovanje javne uprave tudi ob izrednih razmerah? Razmišlja Hannes Astok, namestnik direktorja za strategijo in razvoj na estonski Akademiji za e-upravljanje.


24.10.2019

Val teče: Četrta postaja - Novo mesto

Pred največjim tekaškim dogodkom v Sloveniji ta konec tedna tekači lovijo še zadnje dneve za izboljšanje pripravljenosti in moči. Oktobra se je z rekreativci po državi družila tudi valovska ekipa, ki je svojo tekaško ekspedicijo ta teden sklenila v Novem mestu. Pod vodstvom gostitelja, maratonca Primoža Kobeta, in našega stalnega strokovnega sodelavca Romana Kejžarja smo za zadnjo iz niza štirih oddaj zbrali vse ključne napotke, na kaj misliti, kaj jesti in kaj postoriti tik pred nedeljskim maratonom. Ob tem postrežemo tudi s slikovito reportažo živahnega tekaškega brbotanja med Novomeščani.


22.10.2019

V Sloveniji letno prejmemo več kot 20.000 ton oglasne pošte

Ekologi brez meja, ki z različnimi akcijami opozarjajo na okoljske tematike in problematike, so dva meseca v treh slovenskih krajih spremljali količine, pogostost in pošiljatelje oglasnih letakov, ki jih gospodinjstva prejemajo v poštne nabiralnike. Če nimate nalepke, s katero poštarju sporočate, da te pošte ne želite, vam povprečno dostavi 31 kilogramov papirnatih reklam na leto, približno kilogram na vsakega različnega oglaševalca. Glede na to, da gre večinoma tudi za papir, ki se težko reciklira, bo vaša odločitev za nalepko, da teh oglasov ne želite prejemati, tudi do okolja prijazno dejanje. Sploh v mesecih, ki so pred nami in ob potrošniškem vrhuncu leta obetajo še večje število tovrstnih sporočil.


21.10.2019

Fenomen programiranja

Debatiramo o vedi, ki postaja del popularne kulture. Programiranje! Če je bilo včasih rezervirano za stereotipno nedružabne, pametne fante z debelimi očali, je danes popularno in priljubljeno. Programer se zdi najbolj privlačen poklic na svetu, ker ima dobro plačo in lahko dela s kavča ali med službo potuje. Stereotipi? Po podatkih Stack Overflow je leta 2018 število programerjev v Evropi znašalo 5,5 milijona. Največje število razvijalcev programske opreme ima Nemčija – približno 837 000, na listo treh najuspešnejših držav uvrščata še Združeno kraljestvo in Francija. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko v zadnjem desetletju beležijo 70% porast pri vpisu.


19.10.2019

Reportaža s Praznika kozjanskega jabolka

Da so jabolka v Sloveniji med najbolj razširjenim in popularnim sadjem, že veste. V ljudsko védenje so se jabolka vpisala tudi s številnimi pregovori. Vemo, da jabolko ne pade daleč od drevesa in da na lesniki nikdar jabolko ne raste. Pa ste vedeli, da imajo jabolka tudi svoj praznik? Na Kozjanskem že dvajset let pripravljajo prireditev Praznik kozjanskega jabolka. Da so jabolka najbolj cenjena, ko jih zmanjka, je bilo letos očitno tudi na prvem sejemskem dnevu prejšnjo soboto, ko je jabolk pri ponudnikih zmanjkalo že pred 12. uro. A kljub slabi letini sadja je bil obisk sejemskega konca tedna na Kozjanskem jabolku rekorden, pestro dogajanje je v Podsredo privabilo številne obiskovalce.


18.10.2019

Sekunde rešujejo že 12 let

Od prve akcije Sekunde rešujejo je minilo že 12 let. Leta 2007 je znalo pomagati zgolj 20 odstotkov očividcev, tistih, ki pa so preživeli srčni zastoj, je bila zgolj peščica. Leta 2019 še vedno preživi zgolj 15 odstotov, v Las Vegasu, kjer v igralciham mojstri oživljanja dežurajo 24 ur na dan, pa preživi že polovica tistih, ki doživijo srčni zastoj. Torej lahko tudi pri nas preživetje potrojimo. Sogovornika urgentna zdravnika Matej Strnad in Gregor Prosen.


18.10.2019

Iztok Potokar o protestih v Barceloni

Na katalonskih ulicah in trgih smo ta teden spet videli veliko število protestov, ki so sledili razglasitvi sodbe nekdanjim katalonskim voditeljem zaradi njihove vloge pri organizaciji referenduma o neodvisnosti pred dvema letoma. Devet politikov je skupno dobilo več kot sto let zapornih kazni, protesti pa so ohromili barcelonsko letališče in več cest v tej regiji na severovzhodu Španije. O dogajanju na petkovih protestih se pogovorimo z Iztokom Potokarjem, ki že več kot deset let živi in dela v Barceloni.


17.10.2019

Družabna omrežja lahko rešujejo življenja

Znanja o pravilnem oživljanju se vedno pogosteje širijo po družabnih omrežjih, prav tako tudi zavedanje, da je treba pristopiti in oživljati, ko človeku pred vami zastane srce. Zdravnik Gregor Prosen z mariborske urgence pojasnjuje, kako pomemben člen v verigi oživljanja so lahko tovrstna omrežja.


17.10.2019

Filmogled: Dunja Klemenc

Na vprašanje: "Katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe?" odgovarja Dunja Klemenc, ki ima veliko zaslug za to, da je film Nikogaršnja zemlja režiserja Danisa Tanovića prejel tujejezičnega oskarja.


17.10.2019

Val 202 teče: Tretja postaja – Ljubljana

Ekipa valovske tekaške karavane je znova zavila v Ljubljano. Osrednja tema tega tekaškega treninga z maratoncem in tekaškim trenerjem Romanom Kejžarjem sta telesna zmogljivost in zdravje tekača. Preverjamo, kako poteka obremenitveni test, ki postaja v svetu rekreativnega teka vse bolj priljubljen. Kot posebna gostja oddaje se nam je pridružila zdravnica in profesorica športne vzgoje Petra Zupet.


16.10.2019

Širjenje mreže AED

Mreža avtomatskih elektronskih defibrilatorjev se v Sloveniji vstrajno širi, do zdaj pa sta bila največja težava popis in vzdrževanje mreže AED. Koliko javno dostopnih defibrilatojev je vključenih vanjo, kako se mreža širi in podobno, pojasnuje Domen Vodopivec, skrbnik javno dostopnih AED.


16.10.2019

Slovar je verodostojen dokument svojega časa

Skoraj 200 tisoč obiskov na dan beleži spletni portal jezikovnih virov Fran, ki na enem mestu združuje slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, ki so nastali ali še nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Po zadnji raziskavi, ki so jo lani opravili na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, je skoraj večina vprašanih dejala, da dostopa do enojezičnih slovarjev v elektronski obliki, kar 91 odstotkov z računalnika, s telefona 34 odstotkov. Modernizacija slovarjev in prenos iz knjižne v elektronsko obliko je nujna za tehnološko družbo, pravi dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki še doda, da je vsak slovar verodostojen dokument svojega časa. In končno smo jim v tem času tudi v Sloveniji posvetili dan – 16. oktober je namreč mednarodni dan slovarjev, letos prvič tudi pri nas.


16.10.2019

Sodobna tehnologija, družabna omrežja in humor so ključni pri učenju temeljnih postopkov oživljanja

V šestdesetih letih je v Združenem kraljestvu za posledicami srčnega zastoja umrlo 7 od 10 ljudi, danes je ravno obratno, 7 ljudi od 10-ih preživi. Trend je torej vzpodbuden, tudi zato, ker si Britanska fundacija za srce že dolga leta prizadeva dvigniti zavest o srčnih, žilnih in ostalih boleznih, ki vplivajo na delovanje srca. O tem dr. Simonom Carleyjem, zdravnikom urgentne medicine iz Združenega kraljestva, ki pri učenju temeljnih postopkov oživljanja stavi na sodobno tehnologijo, družbena omrežja in humor.


16.10.2019

Zgodba s srečnim koncem s Koroške

Verjetnost, da človek doživi srčni zastoj doma, je največja. Slišali bomo, da mantra, da vaše roke lahko rešijo življenje najbližjemu, drži.


15.10.2019

Afganistan zagotovo ni varna država

Vojna v Afganistanu že dolgo ne polni več naslovnic časopisov, je “pozabljena vojna”, v kateri so bili med vojaškimi operacijami ubiti, ranjeni, nezakonito priprti ali kako drugače oškodovani številni civilisti. V knjigi The War Against Civilians – Victims of the “War on Terror” in Afghanistan and Pakistan (Vojna proti civilistom: žrtve “vojne proti terorju” v Afganistanu in Pakistanu), ki je v angleščini izšla pri založbi Palgrave Macmillan, se Vasja Badalič osredotoča na napade z brezpilotnimi letali, ubij-ali-ujemi operacije, atentate, nezakonito zapiranje in druge nezakonite prakse, kot so mučenje, ugrabitve, notranje razselitve, prisilna repatriacija beguncev.


15.10.2019

Mislim, da lahko pomagam

Lahko se zgodi, da bo šlo več kot 150 ljudi, tudi njihovih družin, v kratkem v tujino, ker v Sloveniji zanje ni možnosti. V mislih imamo pilote Adrie Airways, za katere tuje letalske družbe, odkar je Adria v stečaju, kažejo veliko zanimanje in jim pošiljajo mamljive ponudbe. Po približnih izračunih bo z njimi šlo na tuje tudi najmanj 30 milijonov evrov, ki smo jih vložili v izobraževanje pilotov. Pilot Primož Jovanović je prepričan, da bi morala imeti Slovenija svojega letalskega prevoznika. Tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek je 15.oktobra v oddaji Vroči mikrofon na Valu 202 govoril o Adrii Airways


Stran 47 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov