Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Robert Kranjec se je po 22 letih nastopanja v svetovnem pokalu poslovil od tekmovalnega skakanja. Slovo v Planici je bilo čustveno. “Hvaležen sem ekipi, ki mi je dala priložnost, da se poslovim v Planici. To bom najbolj pogrešal – biti s fanti in se zabavati. Vsakemu sem vedno privoščil vsak uspeh.” V prvem intervjuju po slovesu od navijačev se je z njim pogovarjal Boštjan Reberšak.
Voznik Jure se v soboto poda na letalnico že ob treh ponoči. V dolini pod Poncami je med prvimi, ob njem je le še njegov navigator Tomaž, ki mu pomaga z usmerjanjem, da je letalnica najbolje urejena. Njuno delo je odvisno tudi od vremena, predvsem od temperatur in zamrznjenosti snega. Predvsem pa sta odvisna od jeklenice. Ki se kdaj tudi strga.
Danila Hradil Kuplen se je pogovarjala s pripovedovalko zgodb v najžlahtnejšem pomenu besede Špelo Frlic.
Malo zgradb je v Ljubljani tako poznanih kot je Cukrarna. Od industrijske revolucije do danes so jo zaznamovali številni požari, umetniška gibanja in propadanje zadnjih desetletij… Nekdanja rafinerija sladkorja je zdaj vendarle dočakala začetek resne prenove. V okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, so se lotili obsežnega projekta. Več je Borisu Žgajnarju povedal direktor Muzeja in galerij mesta Ljubjane, Blaž Peršin. Dve leti torej do otvoritve prenovljene Cukrarne kjer bomo, kot je povedal direktor Muzeja in galerij mesta Ljubjane Blaž Peršin, lahko doživeli prostor novega centra za sodobno umetnost v povsem novi, drugačni dimenziji. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo, kakšne spremembe so se na področju energijske učinkovitosti zgodile v Velenju.
Po vzoru 16-letne švedske dijakinje Grete Thunberg se protestu proti podnebnim spremembam pridružujejo mladi iz 123 držav, tudi iz Slovenije.
V Kranju nastajajo nove kolesarske poti, saj so se v sklopu projekta »Kolesarske povezave v Kranju« v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, lotili obsežnega projekta. Gre za največji sklop ureditve in dopolnitve kolesarske infrastrukture v Kranju doslej. Dela so se že začela, več o projektu pa je Borisu Žgajnarju povedal podžupan mestne občine Kranj, Janez Černe.
Slovenija je donatorica razvojne pomoči postala leta 2004, ko se je pridružila Evropski uniji. Prednostna usmeritev slovenskega razvojnega sodelovanja so države Zahodnega Balkana, več slovenskih nevladnih organizacij – v sodelovanju s partnerskimi organizacijami v posamezni partnerski državi – pa je dejavnih v Afriki. Ena takih organizacij je tudi FER – Forum za enakopraven razvoj, ki na primer v Ugandi izvaja projekt, namenjen večji varnosti preskrbe s hrano in pitno vodo, v Albaniji, v občini Puka, pa ženske učijo kozjereje, s katero jim bo zagotovljena samozadostnost.
Evropski inštitut za enakost med spoloma je ena manjših evropskih agencij, ki pa pokriva zelo obsežno področje. Čez nekaj tednov desetletno vodenje tega inštituta končuje Virginija Langbakk in z njo se bo ob mednarodnem dnevu žena pogovarjala Nataša Štefe. Kje so vrzeli med spoloma največje in kje najmanjše? Kam se na lestvici spolne (ne)enakosti 28-ih držav članic uvršča naša država? In zakaj se leta 2019 sploh še pogovarjamo o tem?
Začenjamo s serijo desetih oddaj v katerih predstavljamo projekte, ki so jih mestne občine izvedle s pomočjo financiranja Evropskih skladov. Gre za področje trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb in projekte, ki prispevajo k uresničevanju ciljev trajnostnih urbanih strategij. V Novem mestu so cilju sledili in ga uspešno tudi izvedli s prenovo mestnega jedra. Pri poseganju v prostor so želeli ambient predvsem nadgraditi in izpostaviti njegove posebnosti. Kraju dodajanje novih lastnosti ne prinaša dodane vrednosti zato so se, kot v pogovoru z Borisom Žgajnarjem pravi Iztok Kovačič, vodja urada za prostor in razvoj mestne občine Novo mesto, posvetili poudarjanju njegovih lastnih kakovosti. Obnovo mestnega jedra in Glavnega trga sta, v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirali tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo kakšne spremembe se obetajo v Kranju.
Prebujanje s kitarskim bluesom pionirja Walterja Furryja Lewisa, ki je za igranje kitare prvi uporabil vrat steklenice. Pesem mu je posvetila tudi Joni Mitchell.
V Ljubljani te dni gostuje eden od najboljših baletnikov na svetu Sergej Polunin, ki nase opozarja tako z izjemno nadarjenostjo kot kontroverznostjo. V kar trikrat razprodani Gallusovi dvorani bo skupaj s še dvema soplesalcema izvedel plesni ritual Sacre na partituro Igorja Stravinskega in v koreografski zasnovi japonske plesalke Yuke Oishi. Pred predstavo se je med novinarji razgovoril o gostujočem performansu in svojem odnosu do baleta.
Manj znano karnevalsko povorko od tistih iz naših tradicionalnih pustnih prestolnic, pa zato nič manj razkošno in norčavo, najdemo pri naših zamejcih na tržaškem Krasu. Na Opčinah nad Trstom letos pripravljajo že 52. sprevod Kraškega pusta, kake 4 ure trajajoč spektakel s tematskimi vozovi in številnimi pustnimi skupinami od blizu in daleč
Toplo vreme je prebudilo voznike enoslednih vozil, a nanje še posebej zdaj na začetku sezone preži nešteto nevarnosti. Asfalt je še hladen, tudi pesek je na njem, gume se dlje časa ogrevajo, motoristi zaradi sonca, ki je nižje, slabše vidijo, tudi drugi jih težje opazijo, niso še navajeni, da so spet na cesti … Na kaj naj bodo motoristi pozorni in kako naj se obnašajo drugi, da bodo motoristi lažje preživeli, povzema Vojko Safran, ki je vodja izobraževanja motoristov na poligonu varne vožnje na Vranskem.
Maša Pupaher, 23-letna študentka psihologije, je oseba s slepoto. Maša pravi, da je treba človeka najprej nasloviti kot osebo, ne pa takoj izpostavljati njegove invalidnosti.
Jutranje prebujanje s funkom in voditeljem Majem Valerijem! Ob rojstnem dnevu Deana Dvornika ponujamo priložnost za ples, zagotovilo za primerno budnico pa sta Kineski zid in Miladojka Youneed.
Zakaj je izbiranje najboljših mladih voznikov v kategoriji od 18 do 24 let sploh pomembno, kakšne so izkušnje mladih voznic in voznikov ter kako na akcijo gledajo vpleteni v projekt prometne varnosti?
Najprej prijazno sporočilo, potem nekaj ljubezenskih izjav in smo kmalu pri nakazilih in turški nadaljevanki. 200.000 evrov štirinajstih komitentk je končalo pri "srčnih izbrancih" v Turčiji. Strokovne službe Nove KBM so v zadnjem času zasledile nakazila v tujino (večinoma v Turčijo), ki ustrezajo tako imenovani tipologiji ljubezenskih prevar, opisuje Laura Jekler, vodja Oddelka za preprečevanje prevar.
Prejšnji četrtek, 14. februarja, se je začela letošnja akcija “Najboljši za volanom”, ki jo je Avto-moto zveza Slovenije prvič izvedla že leta 1993. Takrat so izbirali samo najboljšega, ne glede na spol, zmagala je mlada voznica, tako je bilo tudi v zadnjih treh letih, ko so akcijo na novo oživili, letos pa bomo dobili dva zmagovalca – najboljšo voznico in najboljšega voznika. Akcijo so predstavili danes v Centru varne vožnje na Vranskem, na Valu 202, ki se tudi letos pridružuje akciji, jo bomo še bolj podrobno v petek ob 12.00.
Na Valu 202 prisluhnite pogovoru Francija Pavšerja z Luko Dončićem. Slovenski športnik leta 2018 v svoji krstni sezoni lige NBA blesti v ZDA.
Odbita do bita praznuje 8. rojstni dan. 16. februarja 2011 smo govorili o novi generaciji spletne telefonije. Prvo oddajo je pripravil Matej Praprotnik.
Neveljaven email naslov