Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Marjeta Pija Cevc je uršulinka in direktorica podjetja. Kako dojema svoje delo in poslanstvo? Kam je shranila transparent, s katerim je skupaj s sestrami spodbujala slovenske košarkarje, in zakaj ne nosi redovnega pokrivala?
Pogovor s filozofom Alešem Bunto, znanstvenim sodelavcem na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, o tem, zakaj je po pol stoletja izhajanja Alan Ford s paleto nepresežnih likov še vedno neprekosljiv in večno aktualen.
Zdaj pa nekaj za jadralske sladokusce, ki radi spremljajo podvige najboljših v jadralnem športu in prisegajo na najbolj prestižne svetovne regate, na primer Pokal Amerike ali Jadranje okrog sveta, imenovano Ocean Race Očitno je na vidiku nekaj novega, nekaj ogromnega, nekaj kar naj bi združilo svetovno jadralsko družino, od tekmovalcev v olimpijskih razredih, do jadralcev na največjih, maxi regatnikih in vse vmes. Tekmovanje po vzoru svetovnega nogometnega prvenstva, imenovano SSL GOLD CUP ali, v prostem prevodu, ZLATI JADRALSKI POKAL, so v ponedeljek predstavili v središču olimpizma, v Olimpijskem muzeju v Lozani.
V Novi Gorici načrtujejo prenovo večjega dela javnih prostorov v Cankarjevi naselju. Posodobili bodo prostore med stanovanjskimi bloki in jih bolje prilagodili potrebam vseh generacij za druženje, igro in rekreacijo. Tako bo v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb soseska, ki je nastala pred več kot 50 leti dobila novo podobo. Več je Borisu Žgajnarju povedal župan Mestne občine Nova Gorica, Klemen Miklavič. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo, s kakšnimi načrti prenove se ukvarjajo v Murski Soboti.
15. april je dan, na katerega se je leta 1452 rodil eden najbolj vsestranskih in nadarjenih ljudi v zgodovini – mojster Leonardo Da Vinci, ki ga ne poznamo le kot avtorja slik, kot sta Mona Lisa in Zadnja večerja, ali najdražje umetnine vseh časov – Odrešenika sveta, ki so ga pred dobrim letom dni prodali za skoraj 400 milijonov evrov – ampak tudi kot utemeljitelja popolnoma nove smeri v slikarstvu. Sicer pa je leto 2019 leto, ko se bomo 2. maja spomnili natanko 500 let, ki so minila od njegove smrti.
Kdaj je televizijska serija Igra prestolov postala svetovni fenomen? Maruša Kerec debatira s poznavalcema in oboževalcema Boštjanom Gorencem Pižamo in Gregorjem Budalom.
Ameriški kantavtor Raul Midón se je rodil v ruralni vasici v ameriški zvezni državi Nova Mehika, kmalu po rojstvu pa oslepel. Vizualna kultura ga tako ne gane, pravi, da Mozart in Beethoven nista potrebovala videospotov, njuno glasbo se posluša. Ustvarjalec posluša svet, uglasbil je svoje otroške sanje, najraje pa zapoje v španščini. Ta je bolj ekspresivna od angleščine, pripoveduje, da lahko z manj besedami v tem jeziku poveš veliko več. Raul Midon je bil sprva studijski in koncertni glasbenik za Shakiro, Jose Feliciana, Julia Iglesiasa in druge, pozneje je kot samostojni ustvarjalec sodeloval z Richardom Bono, Steviejem Wonderjem, Herbiejem Hancockom in drugimi. Dvakrat je bil nominiran za prestižno glasbeno nagrado Grammy, med največje dosežke pa si šteje, da je svoboden ustvarjalec. Intervju je v izvirniku, vabljeni k poslušanju in branju na naši spletni strani.
"Nikoli ne vemo kdaj se obrnejo stvari, ampak se mi zdi, kot da se jih nikoli ne naučimo, da gre tu enostavno samo za človeško preživetje in željo po boljšem življenju, ki pa je tudi osnovna človekova pravica," poudarja Maja Ahac, ki je po vodenju humanitarne in razvojne organizacije Adra v Sloveniji zdaj v Bruslju prevzela vlogo vodje zagovorništva na področju Evrope ter pokriva področje komunikacij pri Adri Evropa.
V medijih in na družabnih omrežjih odmeva najnovejše odkritje na področju astrofizike. Raziskovalci pri porjektu Event Horizon Telescope so na več hkratnih novinarskih konferencah po vsem svetu predstavili prvo fotografijo črne luknje v nam bližnji galaksiji M87. V studiu se nam je pridružil astrofizik prof. Tomaž Zwitter.
Na Ptuju so dela za prenovo mestne tržnice v polnem teku. S tem občani na tem delu mesta lahko pričakujejo tudi trajnostno prometno ureditev ter večnamenski prireditveni in kulturni prostor. Tako v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v najstarejšem slovenskem mestu nastaja urejen, urbani prostor. Več je Borisu Žgajnarju povedala vodja projekta na Mestni občini Ptuj, Mojca Horvat. Tako bodo predvidoma na Ptuju končali s prenovo celotnega dela mesta, ki bo občanom in obiskovalcem ponudil drugačno izkušnjo, dodaja vodja projekta na Mestni občini Ptuj, Mojca Horvat. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo, s kakšnimi načrti prenove se ukvarjajo v Novi Gorici.
"Skušal sem napisati to, kar čutim. Dober prijatelj mi je rekel, da moram paziti, ker pišem o tujcu. Toda jaz nikoli nisem imel občutka, da je Mohamad tujec. To, da je begunec, je samo ena od njegovih identitet. On je še marsikaj drugega. V njem sem videl nekoga, ki mi je pomagal v meni najti določene stvari, seveda pa sem videl tudi kakšne njegove težave. Vsi imamo dobre in slabe lastnosti, tudi Mohamad. Jaz sem sicer videl več dobrih."
Sedem tisoč svetovnih športnikov, 27 tudi iz Slovenije. Med njimi tudi 21-letni Mario, ki se je s specialne olimpijade v Abu Dabiju vrnil s srebrno in bronasto medaljo. “Saj tudi če ne bi dobil medalje, bolj pomembno je to, da sem videl svet. To mi več pomeni.” Specialci, kot jim pogosto rečejo, so športniki z motnjo v duševnem razvoju, v Mariboru za športno udejstvovanje nekaterih specialcev skrbi specialna pedagoginja iz osnovne šole Gustava Šiliha Helena Gril. “Oni so zelo iskreni, srčni, borbeni. Kar zadeva šport, se lahko od njih marsičesa naučimo; poštenosti, pravega športnega duha, v ozadju ni poživil, ničesar, s svojo sposobnostjo dajo vse od sebe.” Pove ganjena, s solznimi očmi. Da je to delo, pri katerem je vključenih veliko čustev, je jasno. To je način življenja. In ko delaš s specialci, resnično spoznaš, kdo si. Spoznajte njih (in sebe).
Instant zvezdniki, tehnološki nadzor, selfiji ter novodobni spletni voajerizem in ekshibicionizem so nekateri glavni motivi knjige Videni, ki jo je na ogled postavil avtor antropolog dr. Dan Podjed. Gre za antropološko raziskavo spletnih fenomenov, v kateri tudi skozi lastne zgodbe in anekdote raziskuje, kako se naše obnašanje na spletu vključuje v širši družbeni kontekst in kakšne posledice ima to obnašanje za naše medosebne odnose. Sprašuje se o novodobnem razkazovanju na spletnih družbenih omrežjih, s katerim dopuščamo vpogled v našo intimo in zasebnost množici prijateljev ali anonimnežev ter hkrati represivnim organom in tehnološkim gigantom dajemo kupe podatkov o našem načinu življenja.
V Mariboru nastaja največji skate park v Sloveniji. Pri mestni občini so ga skupaj z Rolkarsko zvezo Slovenije načrtovali tako, da bo primeren tudi za izvedbo mednarodnih tekmovanj. V okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, so se parka lotili tako, da bo vseboval vse prvine, ki jih zahteva tovrsten sodoben poligon. Več je Borisu Žgajnarju povedal vodja iniciative »Maribor ZA sk8park« in predsednik Rolkarske zveze Slovenije Iztok Šumatić. Potencial urbanega športa z mariborskim skate parkom se torej razvija v pravi smeri, dodaja predsednik Rolkarske zveze Slovenije Iztok Šumatić. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo, kako napreduje prenova mestne tržnice na Ptuju.
Miha Šalehar se oglaša iz Amsterdama in potrjuje govorice: izvirna slovenska serija končno na Netflixu.
V nedeljskem večeru smo se odpravili po nenavadnih krajih - recimo v muzej gorčice v Wisconsinu, ki ga je ustanovil nekdanji pravnik Barry Levenson. Barry je začel gorčice zbirati leta 1986, za to pa naj bi bil kriv poraz bejzbolske ekipe Boston Red Sox, za katero navija. Vse skupaj se je začelo kot hobi, ki je nato leta 1991 prerasel v poklic, saj je imel Barry nenadoma doma zbirko te oker specialitete. Tako vneto jih je kupoval - semena, namaze … kar koli. Samo da je gorčica. In iz nekaj takratnih kozarcev se je zbirka razširila v zavidljivo število. "Mi imamo največjo svetovno zbirko goričic, več kot 6000 različnih vrst jih najdete v našem muzeju, in to z vsega sveta. Dve sta tudi iz Slovenije - ena je od Kolinske, druga od Naturete," - Barry Levenson Poleg gradu Alnwick v Veliki Britaniji pa stoji poseben vrt, poln vodnjakov, vodnih skulptur in ene velike posebnosti - več kot sto strupenih rastlin. Trevor Jones je tamkajšnji glavni vrtnar in pravi, da bolj ko so groteskne podrobnosti o smrtih z zastrupitvijo, bolj so ljudje navdušeni. "Recimo opojno kaduljo so v Veliki Britaniji prepovedali prodajati. To je halucinogena rastlina, mladostniki so poznali njene učinke, iz njenih listov so tako kuhali čaj. Ko so spili ta čaj, so mislili, da lahko letijo. Veliko otrok je tako šlo na mostove nad avtocesto in skočilo dol, misleč, da znajo leteti. Ampak so skočili v smrt," - Trevor Jones
Plesala je z Justinom Bieberjem, koreografirala lasvegaške nastope Britney Spears, Willu Smithu pripravila koreografijo na lanskem svetovnem prvenstvu v nogometu v Rusiji, a kljub sodelovanju s svetovnimi zvezdniki pravi, da jo bolj veseli, ko dela z nezvezdniki. “Lahko me zbudite sredi noči in vam bom to odgovorila. Če nekomu pomagam z učenjem, da doseže svoj cilj, to je veliko več kot koreografiranje za nekatere zvezdnike.” Svetovno znana plesalka in koreografinja Nika Kljun je prava garačka, v Slovenijo pride dvakrat na leto, na prste obeh rok pa lahko prešteje, koliko dni je delala v svojem življenju.
Facebook je na svojih strežnikih hranil gesla uporabnikov Facebooka, Instagrama in aplikacije Facebook Lite. Notranja revizija je pokazala, da do gesel ni dostopal nihče, a je previdnost vseeno upravičena. Kako se je to sploh zgodilo, kakšno je tveganje in kaj je dobro geslo, bo povedal Gorazd Božič, vodja nacionalnega centra za odzivanje na omrežne incidente SI-CERT.
Naša največja raziskovalna ustanova Inštitut Jožefa Stefana ta teden zaznamuje 70 let delovanja, kar so in še bodo pospremili s številnimi predavanji, razstavami in še čim. Na sinočnji slavnostni akademiji v Cankarjevem domu so med drugim podelili zlat znak Jožefa Stefana, ki ga prejmejo avtorji najodmevnejših doktoratov, podeljenih v Sloveniji v preteklih treh letih. Direktor inštituta Jadran Lenarčič je med drugim poudaril, da letošnje praznovanje posvečajo “mladim, njihovi robotizirani prihodnosti ter odločilni vlogi znanosti in naprednih tehnologij pri humanizaciji in napredku družbe“. Kot zanimivost – na oder so v vlogi moderatorja dogodka postavili kar robota, ki ga je iz ozadja nadzorovala veččlanska ekipa.
Kako pomembno je pametno ravnanje z energijo v mestih, se zavedajo tudi v mestni občini Velenje. V okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, so se odločili za spodbujanje energetske učinkovitosti in popolnoma prenovili nekaj stanovanjskih objektov v njihovi lasti. Več je Borisu Žgajnarju povedala višja svetovalka na uradu za razvoj in investicije mestne občine Velenje, Blaženka Čujež. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo se odpravljamo v Maribor, kjer nastaja največji skate park v Sloveniji.
Neveljaven email naslov