Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?
To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
Sogovorniki so:
Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije.
Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom.
Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu.
Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico.
Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi.
V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto.
Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika.
Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.
Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?
To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
Sogovorniki so:
Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije.
Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom.
Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu.
Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico.
Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi.
V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto.
Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika.
Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.
Napočil je čas, ko bo treba kakšno od novih pridobitev oziroma daril zamenjati
Kresnička je žival, ki ima svetel organ na koncu zadka in jo lahko občudujemo poleti na travnikih. Kresnička je tudi odsevnik, ki ga je dobro nositi s seboj v temi, in je svetlobna paličica, ki spušča svetlobne zvezdice. No, Kresnička pa je tudi tekmovanje iz naravoslovja, ki je namenjeno otrokom od 1. do 7. razreda in tako rekoč odpravlja strah pred eksperimentiranjem. Čas na to, ko smo sedeli v šolskih klopeh, so nam pomagali osvežiti Žiga, Dino, Karim, Neža, Neli in Franka – sedemletni šolarji, ki obiskujejo OŠ Vide Pregarc, in tekmovalci na prihodnji Kresnički.
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
V teh dneh živimo v navidezni pravljici, v kateri gledamo lučke, živimo srečno in zadovoljno, sedimo ob obloženih mizah v krogu svojih najbližjih. Pa ni povsod tako. Starci, sedem veličastnih in dva režiserja, so Tatjani Pirc pripovedovali o starosti in staranju, za to priložnost pa tudi o božiču.
Zjutraj nas je pozdravil Janez Evangelist Rus, igralec, smučar in vlogerski duhovnik, ki se o smislu šefovih zamisli še najraje sprašuje med bukvami. O božiču, bukvah in o tem, kaj bi imel zveličar napisano na FB profilu, če bi ga imel. - Z njim se je pogovarjal Miha Šalehar.
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
Na zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, posnetih še na 33 mm filmskem traku, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
Nekaj zanimivih dejstev o Soncu, ki jih je zbral novinar rtvslo.si Aljoša Masten.
Sinoči, malo pred polnočjo je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa.
Danes smo na Valu 202 na posebni misiji k Soncu. Slišali smo, kaj je nekdaj in ponekod še danes pomenil zimski solsticij, in se dotaknili Sonca kot zvezde, ki je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je Maji Ratej potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
V naslednjih nekaj minutah pa na Sonce, kjer je – si lahko predstavljamo – strahotno vroče. V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
»Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ«, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd, arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
To bodo zadnje delovne besede Slavka Bobovnika pred televizijsko kamero preden odide v pokoj.
Aljoša in Matjaž sta pred desetletji v Angliji kupila okrasni darilni trak. Uporabila sta ga pri okraševanju steklenice, ki sta jo podarila prijatelju. To isto steklenico s tako prepoznavnim trakom, da ga ni bilo mogoče zamenjati za kakšnega drugega, sta čez čas dobila nazaj. Za darilo. A ne od istega prijatelja, ki sta mu jo podarila. Simon pravi, da je podaril knjigo in jo čez čas dobil nazaj. Kot darilo za rojstni dan od druge osebe, torej ne od tiste, ki ji je knjigo podaril za božička. Tomaž ima prijatelja, ki mu je to šlo blazno na živce in je na steklenice zalepil nalepke od svoje firme. Tako je poskrbel, da se vračajo samo prijatelji, ne pa tudi steklenice
Z dr. Dušanom Plutom o še enem pomembnem avtogolu, ki nam ga bodo zabili svetovni politiki v Katovicah
Predsednik katalonske vlade Quim Torra je prejšnji teden obiskal Slovenijo. In dobil neformalno politično podporo katalonskim sanjam o samostojnosti. S poudarjanjem in zgledovanjem po slovenski osamosvojitveni poti, je sprožil nov bes uradne španske politike. Katalonsko-španski odnosi se pred začetkom sojenja 18 katalonskim voditeljem ponovno zaostrujejo.56-letni Quim Torra je nekdanji odvetnik in knjižni založnik, od marca letos pa predsednik katalonske vlade. V intervjuju za Val 202 je spregovoril o vizijah in strategijah za morebitno katalonsko samostojnost, političnem in ljudskem uporu, povezavah s Slovenijo. Od slovenskih pisateljev, ki so mu pripravili tudi ohrabrujoči recital, je v dar dobil knjigo Ivana Cankarja v angleščini. Takoj ga je navdušil citat o sanjah. Obiskal je tudi dom enega izmed španskih borcev v Medvodah in se pogovarjal o gospodarskem sodelovanju s slovenskimi podjetji. Poleg trme Katalonce in Slovence po njegovem mnenju druži tudi podoben smisel za humor … S katalonskim predsednikom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Frank Sinatra bi danes, 12. 12., praznoval svoj rojstni dan. Žal že pokojni glasbenik si je želel, da bi se ga spominjali po glasbenih inovacijah, čudovitem življenju in petju. “Da bi nekoč, čez mnogo let, nekdo pel tako kot jaz.”
Novinar Gašper Andrinek je bil v središču Strasbourga, ko se je zgodil strelski napad. Ljudje so bežali in se skrivali, tudi v stanovanja neznancev. Dvajset se jih je stiskalo v tujem stanovanju sočutnih domačinov in spremljalo poročanje domačih medijev. Ko je prispela informacija o prvi smrtni žrtvi, so se – neznanci, združeni v grozi – povezali v žalosti. A jih je povezala tudi človečnost, na varno so umikali tiste, ki se sami niso mogli. Gospod na invalidskem vozičku je po informaciji o prvi smrtni žrtvi predlagal minuto molka. Obraze so oblile solze.
Neveljaven email naslov