Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Napočil je čas, ko bo treba kakšno od novih pridobitev oziroma daril zamenjati
Kresnička je žival, ki ima svetel organ na koncu zadka in jo lahko občudujemo poleti na travnikih. Kresnička je tudi odsevnik, ki ga je dobro nositi s seboj v temi, in je svetlobna paličica, ki spušča svetlobne zvezdice. No, Kresnička pa je tudi tekmovanje iz naravoslovja, ki je namenjeno otrokom od 1. do 7. razreda in tako rekoč odpravlja strah pred eksperimentiranjem. Čas na to, ko smo sedeli v šolskih klopeh, so nam pomagali osvežiti Žiga, Dino, Karim, Neža, Neli in Franka – sedemletni šolarji, ki obiskujejo OŠ Vide Pregarc, in tekmovalci na prihodnji Kresnički.
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
V teh dneh živimo v navidezni pravljici, v kateri gledamo lučke, živimo srečno in zadovoljno, sedimo ob obloženih mizah v krogu svojih najbližjih. Pa ni povsod tako. Starci, sedem veličastnih in dva režiserja, so Tatjani Pirc pripovedovali o starosti in staranju, za to priložnost pa tudi o božiču.
Zjutraj nas je pozdravil Janez Evangelist Rus, igralec, smučar in vlogerski duhovnik, ki se o smislu šefovih zamisli še najraje sprašuje med bukvami. O božiču, bukvah in o tem, kaj bi imel zveličar napisano na FB profilu, če bi ga imel. - Z njim se je pogovarjal Miha Šalehar.
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
Na zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, posnetih še na 33 mm filmskem traku, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
Nekaj zanimivih dejstev o Soncu, ki jih je zbral novinar rtvslo.si Aljoša Masten.
Sinoči, malo pred polnočjo je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa.
Danes smo na Valu 202 na posebni misiji k Soncu. Slišali smo, kaj je nekdaj in ponekod še danes pomenil zimski solsticij, in se dotaknili Sonca kot zvezde, ki je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je Maji Ratej potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
V naslednjih nekaj minutah pa na Sonce, kjer je – si lahko predstavljamo – strahotno vroče. V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
»Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ«, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd, arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
To bodo zadnje delovne besede Slavka Bobovnika pred televizijsko kamero preden odide v pokoj.
Aljoša in Matjaž sta pred desetletji v Angliji kupila okrasni darilni trak. Uporabila sta ga pri okraševanju steklenice, ki sta jo podarila prijatelju. To isto steklenico s tako prepoznavnim trakom, da ga ni bilo mogoče zamenjati za kakšnega drugega, sta čez čas dobila nazaj. Za darilo. A ne od istega prijatelja, ki sta mu jo podarila. Simon pravi, da je podaril knjigo in jo čez čas dobil nazaj. Kot darilo za rojstni dan od druge osebe, torej ne od tiste, ki ji je knjigo podaril za božička. Tomaž ima prijatelja, ki mu je to šlo blazno na živce in je na steklenice zalepil nalepke od svoje firme. Tako je poskrbel, da se vračajo samo prijatelji, ne pa tudi steklenice
Z dr. Dušanom Plutom o še enem pomembnem avtogolu, ki nam ga bodo zabili svetovni politiki v Katovicah
Predsednik katalonske vlade Quim Torra je prejšnji teden obiskal Slovenijo. In dobil neformalno politično podporo katalonskim sanjam o samostojnosti. S poudarjanjem in zgledovanjem po slovenski osamosvojitveni poti, je sprožil nov bes uradne španske politike. Katalonsko-španski odnosi se pred začetkom sojenja 18 katalonskim voditeljem ponovno zaostrujejo.56-letni Quim Torra je nekdanji odvetnik in knjižni založnik, od marca letos pa predsednik katalonske vlade. V intervjuju za Val 202 je spregovoril o vizijah in strategijah za morebitno katalonsko samostojnost, političnem in ljudskem uporu, povezavah s Slovenijo. Od slovenskih pisateljev, ki so mu pripravili tudi ohrabrujoči recital, je v dar dobil knjigo Ivana Cankarja v angleščini. Takoj ga je navdušil citat o sanjah. Obiskal je tudi dom enega izmed španskih borcev v Medvodah in se pogovarjal o gospodarskem sodelovanju s slovenskimi podjetji. Poleg trme Katalonce in Slovence po njegovem mnenju druži tudi podoben smisel za humor … S katalonskim predsednikom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Frank Sinatra bi danes, 12. 12., praznoval svoj rojstni dan. Žal že pokojni glasbenik si je želel, da bi se ga spominjali po glasbenih inovacijah, čudovitem življenju in petju. “Da bi nekoč, čez mnogo let, nekdo pel tako kot jaz.”
Novinar Gašper Andrinek je bil v središču Strasbourga, ko se je zgodil strelski napad. Ljudje so bežali in se skrivali, tudi v stanovanja neznancev. Dvajset se jih je stiskalo v tujem stanovanju sočutnih domačinov in spremljalo poročanje domačih medijev. Ko je prispela informacija o prvi smrtni žrtvi, so se – neznanci, združeni v grozi – povezali v žalosti. A jih je povezala tudi človečnost, na varno so umikali tiste, ki se sami niso mogli. Gospod na invalidskem vozičku je po informaciji o prvi smrtni žrtvi predlagal minuto molka. Obraze so oblile solze.
Neveljaven email naslov